Jedro

Spolno dejanje je podano, kadar pride do dotikanja teles med obdolžencem in oškodovancem, torej do fizičnega stika, zato je izrek izpodbijane sodbe pomanjkljiv, ker ta fizična povezava ni razvidna in opisana. Ker v izreku niso navedena konkretna obdolženčeva ravnanja, ki bi ustrezala zakonski opredelitvi kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po I. odstavku 184. člena KZ, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo in izreklo oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP. Druga obdolženčeva ravnanja, da je oškodovanki naročil, da mora med vožnjo imeti oblečeno mini krilo, ji rekel, da si bo lahko napasel oči, da je sanjal, da mu ga je "scuzala", da bi ji s prijemom za oprsje lahko ocenil številko nedrčka, pri prijemanju prestavne ročice v avtomobilu pa jo spraševal, če tako prijema "lulčka", pa je pritožbeno sodišče ocenilo, da jih ni mogoče opredeliti kot spolna dejanja, ampak gre samo za obdolženčevo neprimerno izražanje in žalitev oškodovankinega dostojanstva.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornikov obdolženega R. M. se izpodbijana sodba po po uradni dolžnosti spremeni, tako da se obdolženi R. M. po

1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e, da je zlorabil svoj položaj in tako pripravil osebo drugega spola, ki mu je bila podrejena, da je trpela spolno dejanje s tem, da je v času od 21.8.2003 do 25.8.2003 kot inštruktor avtošole pri pouku vožnje kandidatki S. K. naročil, da mora med vožnjo imeti oblečeno mini krilo, ji z roko segel med stegna, rekel, da si bo tako lahko napasel oči, da je sanjal, da mu ga je "scuzala", da bi ji s prijemom za oprsje lahko ocenil številko nedrčka, pri prijemanju prestavne ročice pa spraševal, če tako prijema "lulčka", s čimer naj bi storil kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti po členu 184/I v zvezi s členom 3/II KZ.

Po členu 98/I ZKP v zvezi s členom 96/I ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora ter preizkusno dobo treh let in odločilo, da mora plačati stroške kazenskega postopka in

100.000,00 SIT povprečnine.

Zoper sodbo so vložili pritožbo obdolženčevi zagovorniki odvetniki O.d. Č., iz pritožbenih razlogov 1., 2. in 3. točke 370. člena ZKP in predlagali razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

Višji državni tožilec svetnik J. S. je v pisnem predlogu predlagal ugoditev pritožbi, obdolženčevi zagovorniki pa so na predlog državnega tožilca predlagali oprostitev obdolženca in zahtevali, da pritožbeno sodišče njih in obdolženca obvesti o svoji seji.

Pritožbeno sodišče predlogu ni ugodilo, kajti v skladu s I. odstavkom

378. člena ZKP o seji senata obvesti zagovornika in obdolženca samo, če to kdo v pritožbi oziroma v odgovoru na pritožbo izrecno zahteva, česar pa zagovorniki v pritožbi niso storili.

Pritožniki so v pritožbi uveljavljali pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker naj bi bilo v izreku glede časa kaznivega dejanja podano nasprotje med listinskimi dokazi in podatki v spisu, zmotna ugotovitev dejanskega stanja naj bi bila v ocen izpovedi priče M. V., kršitev kazenskega zakona pa v statusu obdolženca, ki naj kot inštruktor v avtošoli ne bi bil nadrejen oškodovanki in naj ne bi zlorabil položaja. Višji državni tožilec je v svojem mnenju ocenil, da v obdolženčevem ravnanju niso podani vsi znaki očitanega kaznivega dejanja, ker zloraba ni dovolj konkretizirana, na kar so zagovorniki v odgovoru navedli, da naj ne bi šlo za razmerje podrejenosti oškodovanke do obdolženca in predlagali izrek oprostilne sodbe.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v okviru določil I. odstavka 383. člena ZKP v korist obdolženca ugotovilo, da je podana kršitev zakona, in sicer 1. točke

372. člena ZKP, ker dejanje, zaradi katerega se preganja obdolženec, po opisu ni kaznivo dejanje. V izreku izpodbijane sodbe se očita obdolžencu, da je med vožnjo oškodovanki "z roko segel med stegna", pri tem pa to njegovo ravnanje ni konkretizirano. Spolno dejanje je podano, kadar pride do dotikanja teles ali delov teles med obdolžencem in oškodovanko, torej do fizičnega stika, zato je izrek pomanjkljiv, ker ta fizična povezava ni razvidna in opisana. Druga v izreku navedena obdolženčeva ravnanja pa sploh ni mogoče opredeliti kot spolna dejanja, ampak gre nedvomno za njegovo neprimerno izražanje in žalitev oškodovankinega dostojanstva.

Ker v izreku izpodbijane sodbe niso navedena konkretna obdolženčeva ravnanja, ki bi ustrezala zakonski opredelitvi kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po I. odstavku 184. člena KZ, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je obdolženca po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe in odločilo, da bremenijo vsi stroški kazenskega postopka proračun.