Jedro

Ocena dejanskega stanja glede obstoja oporoke, ki je bila kasneje uničena.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni. Stranke nosijo vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pok., ki je umrla 25.9.1989, zapustila veljavno lastnoročno oporoko na belem pisemskem papirju z vsebino, ki je razvidna iz izreka sodbe. Proti takšni sodbi je posebej vložila pritožbo toženka T.Č., posebno pritožbo pa so vložili tudi ostali toženci, vendar je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo toženka T.Č., posebej pa tudi ostali toženci. V obeh revizijah sta uveljavljena revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, obakrat pa je tudi predlagano, naj revizijsko sodišče razveljavi sodbi nižjih sodišč ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 1. odstavka 7. člena ZPP ni ugotovilo vseh spornih dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Ni bila upoštevana izpoved priče DV, da je dva meseca pred zapustničino smrtjo PR dejala, da pokojnica želi, da priča kot odvetnik pride k njej zaradi sestave oporoke. Ko pa je DV prišel k zapustnici, ta o oporoki ni govorila. Nasprotno, v postopku se je dokazovalo, da je imela namen svojo hišo celo prodati. Ni res, da izpovedba KP ni v nasprotju z ostalimi izpovedbami. Takšna trditev v izpodbijani sodbi je protispisna. Izpovedbi prič PR in KP si nasprotujeta. Tudi priča DV je spreminjal svojo izpovedbo. Že iz dejstva, da je pokojnica zaprosila prvo toženko za nego in pomoč sledi, da ni bila naklonjena tožniku. Predvsem pa je vprašljiva izpovedba priče KP, ki naj bi edina videla sporno oporoko. Ta priča je svoje izpovedbe brala, zaradi česar je kršeno načelo ustnosti in določba 1. odstavka 243. člena ZPP.

Tožeča stranka je na reviziji odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Tožeča stranka je dokazovala obstoj oporoke, ki je bila po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena ali izgubljena, bodisi po oporočiteljičini smrti ali pred njeno smrtjo (77. člen zakona o dedovanju). Gre za dokazovanje številnih okoliščin, ki se nanašajo na čas in kraj sestavitve oporoke, na njeno vsebino, na pravo zapustničino voljo ob njeni sestavi in na okolnosti, v katerih naj bi oporoka bila uničena ali izgubljena. Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje z izvedbo številnih dokazov odgovorilo na vsa zahtevana vprašanja in sprejelo tehtno dokazno oceno, ki je potrdila navedbe tožeče stranke. Stališče pritožbenega sodišča, ki dokazno oceno prvostopnega sodišča sprejema kot obrazloženo in zmožno preizkusa glede razlogov o odločilnih dejstvih, sprejema tudi revizijsko sodišče, zaradi česar zavrača revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Res je, da je sklepanje o obstoju veljavne lastnoročne oporoke utemeljevano predvsem z izpovedbo priče KP vendar je izpovedba te priče obširno in argumentirano ocenjena za verodostojno, kar obvelja tudi ob primerjavi te izpovedbe z ostalimi dokazi. Revizijska trditvena podlaga se kljub sklicevanju na bistvene kršitve določb pravdnega postopka v bistvu nanaša na oceno sicer podrobno in izčrpno izvedenih dokazov. Vsebinsko je torej revizijska graja usmerjena v ugotovljeno dejansko stanje, kar ne more biti predmet revizijskega obravnavanja (3. odstavek 385. člena ZPP), kolikor pa skuša prikazati protispisnost tistih sklepov sodišč prve stopnje, ki ocenjujejo izpovedbo priče KP in DV glede na izpovedi nakterih drugih prič, predvsem priče PR, pa obvelja vsebinska odločitev sodišča druge stopnje, ki nasprotij v izpovedbah prič ali drugih dokazov ne najde. Posebej to obvelja za oceno izpovedbe priče KP z navedbo razlogov o njeni verodostojnosti, čeprav si je vsebino oporoke zapisala na papir nekaj mesecev potem, ko jo je prebrala. V obseg preizkusa verodostojnosti spadajo tudi izpovedbe toženih strank, predvsem tiste, ki se nanašajo na zatrjevani sežig neke listine, ki bi mogla biti oporoka in ki jih v revizijah tožene stranke niti ne načenjajo. Prekršitev načela ustnosti obravnavanja po 1. odstavku 243. člena ZPP je v obeh revizijah izrecno izpostavljena kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 254. člena ZPP. S tem v zvezi po eni strani obvelja ugotovitev, da revizije ni mogoče vložiti zaradi bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP) po drugi strani pa ne glede na to podatki spisa dokazujejo, da je priča KP bila zaslišana neposredno na glavni obravnavi in je svojo izpovedbo podajala ustno, pa čeprav na podlagi zapisa o vsebini oporoke.

Preizkus izpodbijane sodbe s stališča pravilne uporabe materialnega prava tudi pokaže, da je bila določba 77. člena zakona o dedovanju glede na ugotovljeno dejansko podlago pravilno uporabljena. V tej smeri reviziji niti ne postavljata konkretnih trditev. Obstoj lastnoročne zapustničine oporoke, v kateri je jasno izrazila svojo voljo glede zapuščine, je dokazan. Uničena ali izgubljena zapustničina oporoka ima torej učinek veljavne oporoke.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (morebitna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člena ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 1. odstavka 166. člena v zvezi z določbo 1. odstavka 154. člena ter 1. odstavka 155. člna ZPP. Stroške, ki so nastali zaradi revizij, trpijo toženci sami, ker z njima niso uspeli, stroške odgovora na revizijo pa tožeča stranka, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o stvari. Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).