Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija proti odločitvi o pravdnih stroških in zamudnih obrestih od prisojenega zneska 50,08 EUR odškodnine za premoženjsko škodo za čas od 19.6.2002 do 19.6.2003 se zavrže, sicer se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna izplačati tožniku odškodnino v višini 4.180.967 SIT (sedaj 17.446,87 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odmerjene stroške pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je odločilo, da je toženka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 19.533,33 EUR (4.680.967 SIT) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in da se višji tožbeni zahtevek zavrne. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti odmerjene stroške pravdnega postopka.

Proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča je vložil revizijo tožnik iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizija trdi, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 50,08 EUR odškodnine za premoženjsko škodo že od 19.6.2002 dalje. Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo pravi, da sta sodišči na podlagi izvedenskega mnenja, zdravstvene dokumentacije v spisu in tožnikove izpovedi pravilno ugotovili obseg nepremoženjske škode, vendar pa sta ugotovljena dejstva premalo vrednotili in tožniku iz vseh uveljavljanih odškodninskih naslovov prisodili prenizko odškodnino. Revizija obširno povzema ugotovitve izvedenca medicinske stroke in tožnikovo izpoved o obsegu nepremoženjske škode. Meni, da bi mu morali sodišči, če bi upoštevali vsa ta dejstva in če bi pravilno ovrednotili obseg njegove nepremoženjske škode, prisoditi vso zahtevano odškodnino, to je 16.691,70 EUR (prej 4.000.000 SIT) za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT) za strah in 16.691,70 EUR (prej 4.000.000 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Revizija izpodbija tudi izrek o pravdnih stroških. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča tako spremeni, da toženko obsodi na plačilo še nadaljnje odškodnine v višini 16.399,60 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in vseh tožnikovih pravdnih stroškov z obrestmi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o pravdnih stroških in zamudnih obrestih od prisojenega zneska 50,08 EUR odškodnine za premoženjsko škodo za čas od 19.6.2002 do 19.6.2003 ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Odločitev o pravdnih stroških se šteje za sklep, kar velja tudi v primeru, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi (peti odstavek 128. člena ZPP - Zakon o pravdnem postopku, uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 73/2007). Ker sklep o pravdnih stroških ni sklep drugostopenjskega sodišča, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP), revizija zoper ta sklep ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP). Na podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo.

Merila za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela sodbe pritožbenega sodišča iz drugega odstavka 367. člena ZPP so določena v 39. členu in naslednjih členih ZPP. Zahtevki tožnika za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in za nepremoženjsko škodo ne temeljijo na isti pravni in dejanski podlagi. Zato je treba dopustnost revizije proti odločitvam o teh zahtevkih presojati po vrednosti vsakega od njih (drugi odstavek 41. člena ZPP). Kot vrednost spornega predmeta se vzame le vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP), postranske terjatve, med katere sodijo tudi zamudne obresti, pa se upoštevajo samo, če se uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena ZPP). Kadar je torej zahtevek za plačilo obresti postavljen poleg glavnice, se šteje za postransko terjatev. Te narave obrestni zahtevek ne izgubi niti takrat, ko postane v postopku z revizijo sporna le še odločitev o obrestih. Ustaljeno stališče tega sodišča je, da revizija le proti odločitvi o obrestih, ki se uveljavljajo kot postranska terjatev, ni dovoljena, ker po pravilih procesnega prava ni vrednosti spornega predmeta. Tudi tožnik je zahtevek za plačilo zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo postavil kot postransko terjatev, saj jih je zahteval poleg plačila odškodnine za tako škodo. Ker je ta obrestni zahtevek obdržal naravo postranske terjatve tudi v revizijskem postopku, kjer odločitev o zahtevku za plačilo glavnice, od katere obresti tečejo, ni več sporna, revizija proti odločitvi o zavrnitvi dela zamudnih obrestih od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 50,08 EUR ni dovoljena. N a podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče tudi v tem delu zavrglo.

Revizija ne navaja, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo pritožbeno sodišče. Ker revizijsko sodišče na take kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je ta nekonkretiziran očitek revizije neupošteven.

Ker z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče glede obstoja, trajanja in stopnje tožnikovih telesnih in duševnih bolečin ter strahu vezano na ugotovitve nižjih sodišč. Zato ni upoštevalo sklicevanja revizije na podatke iz zdravstvene dokumentacije, izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi, ki od teh ugotovitev odstopajo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta prvostopenjsko in pritožbeno sodišče pri odmeri odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo ustrezno upoštevali merila iz 200. in 203. čl ena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 97/2007). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Tožnik je 12.10.1999 na delovnem mestu v rudniku utrpel prelom trnastega nastavka sedmega vratnega in prvega prsnega vretenca. Podroben dejanski obseg vseh oblik njegove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na četrti, peti in šesti strani sodbe prvostopenjskega sodišča ter na tretji in četrti strani sodbe pritožbenega sodišča, zato revizijsko sodišče teh ugotovitev ne bo ponavljalo. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sta mu sodišči prisodili odškodnino v znesku 8.554,50 EUR (prej 2.050.000 SIT), za strah 771,99 EUR (prej 185.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 9.743,78 EUR (prej 2.335.000 SIT). Tožnikovo škodo sta s tem ustrezno uvrstili v širši okvir s primerjavo odškodnin prisojenih za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Skupni prisojeni znesek 19.070,27 EUR (prej 4.570.000 SIT) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 25 takratnih povprečnih neto plač. Ta znesek tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo, zato se revizija neutemeljeno zavzema za njegovo zvišanje.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo revizijo v ostalem zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.