Jedro

Navedbe, da sodišče ne bi smelo dovoliti izvršbe na nepremičnine dolžnika, ker gre za kmetijska zemljišča, ki po 1. odst. 177. čl. ZIZ ne morejo biti predmet izvršbe, saj se z njimi dolžnik preživlja, so takšne navedbe, ki se tičejo predmeta izvršbe in se ne nanašajo na samo terjatev. Zato s temi navedbami dolžnik ne more uspešno uveljavljati ugovornega razloga po izteku roka iz 1. odst. 56. čl. ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika izvršilnega predloga izvršbo v 1. točki ustavilo za znesek odpisanega davčnega dolga v višini 404.955,00 SIT; v 2. točki je dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 13.4.2001 zavrglo in v 3. točki odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške ugovora. Dolžnik je ugovor, ki ga je vložil po izteku roka, utemeljeval z dejstvom, da teče izvršba na nepremičnine: kmetijska zemljišča, ki jih potrebuje za preživljanje sebe in svoje družine, da je zato takšna izvršba nedopustna, saj predmet izvršbe po 1. odst. 177. člena ZIZ ne morejo biti takšna kmetijska žemljišča kmeta. Po mnenju sodišča prve stopnje bi lahko dolžnik vložil ugovor, v katerem uveljavlja ugovorni razlog iz 7. tč. 1. odst. 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), samo kot reden ugovor, ne pa kot ugovor proti pravnomočnemu sklepu o izvršbi. Ugovor se nanaša na predmet izvršbe in ne na samo terjatev, zato tega ugovora sodišče ne more upoštevati v okviru 1. odst. 56. čl. ZIZ in ga je iz tega razloga kot prepoznega zavrglo.Proti temu sklepu je vložil dolžnik pritožbo. V pritožbi ponavlja, da je sodišče dovolilo izvršbo na nepremičnino, ki je izvzeta iz izvršbe, zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Dolžnik je kmet in zemljišča, ki so predmet izvršbe in so navedena v izpodbijanem sklepu, so kmetijska zemljišča, ki jih potrebuje za lastno preživljanje in preživljanje članov svoje ožje družine, kar med strankama ni sporno, upoštevaje zemljiškoknjižno stanje in ugovoru priložene listinske dokaze. Skladno s 1. odst. 177. čl. ZIZ predmet izvršbe ne morejo biti kmetijska zemljišča in gospodarska posplopja kmeta, s katerimi ta preživlja sebe in družino. Zato dolžnik vztraja, da sodišče predlagane izvršbe na nepremičnine ne bi smelo dopustiti in bi jo moralo kot nedopustno zavreči. Dolžnikov ugovor se je deloma nanašal na predmet izvršbe, poleg tega pa tudi na samo terjatev, zato meni, da odločitev izpodbijanega sklepa nima podlage. Upnik je namreč izvršbo utesnil šele po prejemu dolžnikovega ugovora in ne v razumnem roku po delnem odpustu dolga z dne 24.6.2003, zato odločitev, da dolžnik v celoti nosi stroške sestave in vložitve ugovora nima podlage in ni v skladu z določbami o razdelitvi stroškov po načelu uspeha. Predlaga spremembo odločbe tako, da se upnikov zahtevek zavrne in naloži upniku, da povrne stroške postopka dolžniku. Pritožba ni utemeljena. Po 56. čl. ZIZ lahko vloži dolžnik ugovor tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi vse do konca izvršilnega postopka, vendar le če temelji ugovor na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev in je to nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave in če ta ugovor brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Če temelji ugovor na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavljal v prejšnjem ugovoru, sodišče takšen kasnejši ugovor zavrže. Sodišče prve stopnje je z izdajo izpodbijanega sklepa pravilno uporabilo to določbo zakona. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je bil sklep o izvršbi na nepremičnine dolžnika izdan že 13.4.2001 in da je postal pravnomočen že 4.5.2001, saj dolžnik proti sklepu o izvršbi ni vložil ugovora. Navedbe, da sodišče ne bi smelo dovoliti izvršbe na nepremičnine dolžnika, ker gre za kmetijska zemljišča, ki po 1. odst. 177. čl. ZIZ ne morejo biti predmet izvršbe, saj se z njimi dolžnik preživlja, pa so takšne navedbe, ki se tičejo predmeta izvršbe in se ne nanašajo na samo terjatev, kot pravilno ugotavlja v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje. Zato s temi navedbami dolžnik ne more uspešno uveljavljati ugovornega razloga po izteku roka iz 1. odst. 56. čl. ZIZ. Držijo sicer pritožbene navedbe, da mora sodišče po 2. odst. 55. čl. ZIZ, ki ureja razloge za ugovor (vendar ugovor, ki je vložen pravočasno kot redno pravno sredstvo) paziti po uradni dolžnosti tudi na razlog iz 7. tč.prvega odstavka 55. člena ZIZ, vendar samo, če je bila izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu. Če pa gre samo za nepremičino, ki bi bila po 1. odst. 177. čl. ZIZ izvzeta iz izvršbe, mora dolžnik ta dejstva v ugovoru izrecno uveljavljati. V konkretnem primeru dolžnik proti sklepu o izvršbi ugovora niti ni vložil, zato je ta sklep postal pravnomočen. V ugovoru po izteku roka takšnega razloga, ki se tiče samo predmeta izvršbe, ne more več uveljavljati. Dolžnik pa kakšnega razloga, ki bi se nanašal na samo terjatev v ugovoru ni navajal, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je dolžnikov ugovor zavrglo. Odločitev o stroških postopka v zvezi z ugovorom ni v škodo dolžnika. Ker je dolžnikov ugovor zavržen, je odločitev, da dolžnik krije sam svoje stroške, ki so mu nastali s tem pravnim sredstvom, pravilna. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga v celoti neutemeljeno pritožbo dolžnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo in potrdilo ta sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).