Jedro

Lastništvo hiše v Republiki Sloveniji in devizna hranilna vloga pri banki v Republiki Sloveniji ne pomeni, da lastnik dejansko živi v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vloge tožečih strank za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker je v upravnem postopku ugotovila, da tožeče stranke dejansko ne živijo v Republiki Sloveniji, ampak v ZR Nemčiji.

26.1.1993 so tožniki vložili tožbo zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navajajo, da imajo v Republiki Sloveniji hišo, naložene devize v znesku 159.971 DEM, kar kaže na to, da živijo in imajo namen živeti v Republiki Sloveniji. Menijo pa tudi, da izpolnjujejo pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 13 a členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožena stranka je 12.8.1993 vložila odgovor na tožbo, v katerem navaja, da že iz samih vlog za pridobitev državljanstva in tožbenih navedb izhaja, da tožniki dejansko ne živijo v Republiki Sloveniji temveč v ZRN, saj tam v pretežni meri zadovoljujejo svoje življenjske potrebe. Dalje navaja, da je vlogo obravnavala v okviru zahtevka in da ni bila dolžna presojati, ali je vloga tožnikov morda utemeljena na kakšni drugi pravni podlagi. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 - ZDS) državljan druge Republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Iz upravnih spisov izhaja, da so tožniki na dan 23.12.1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Prijavili so ga 29.6.1990. Iz poročila Sekretariata za upravno pravne in splošne zadeve občine izhaja, da sta zakonca na začasnem delu v ZRN že od leta 1969, in da v Republiki Sloveniji nikoli nista bila zaposlena. Z njima živita tudi njuna otroka, za katera isti organ poroča, da nista nikoli obiskovala šole v Republiki Sloveniji. Tožniki tudi v tožbi ne zatrjujejo, da dejansko živijo v Republiki Sloveniji. Lastništvo hiše v Republiki Sloveniji in devizne hranilne vloge ne pomenijo, da tožniki dejansko tukaj tudi živijo.

Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da ni kršila pravil postopka, ker ni ugotavljala, ali tožniki izpolnjujejo eventuelne pogoje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na drugi pravni podlagi. Upravni organ je v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku dolžan postopati v okviru postavljenega zahtevka. Sodišče pa tudi pripominja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo z dne 10.12.1992 (Uradni list RS, št. 61/92) razveljavilo 13a člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije z učinkom od 1.6.1993 dalje.

Ob obrazloženem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in Uradni list RS, št. 55/92). Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnsoti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.