Jedro

Obveznost sodišča iz 285. člena ZPP je bistveno ožja takrat, ko stranko v pravdi zastopa odvetnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku znova odločalo o podrejenem tožbenem zahtevku, s katerim je tožnica terjala od toženca plačilo 47.799,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 06. 2005 dalje. Tudi tokrat je tožničin zahtevek zavrnilo, obenem pa je tožnici naložilo, da mora tožencu povrniti 2.880,90 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica se je pravočasno pritožila. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi se sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitve ustavnih pravic. Sodišču prve stopnje očita, da je povsem zanemarilo materialnoprocesno vodstvo. Tožnice ni predhodno opozorilo, da se mora izjasniti o tem, kdo je plačeval stanovanjske stroške, izrecno prerekati toženčeve trditve in navesti še druge dokaze. Sodišče ni zaslišalo prič, ampak je odločilo zgolj na podlagi listinskih dokazov, s čimer je kršilo tožničino pravico do neposrednega obravnavanja pred sodiščem. Tožnico bi moralo opozoriti na druge dokaze, ne pa da je arbitrarno ocenilo, da tožnica ni dokazala, da je denar imela in da ga je izročila tožencu. Sodišče tožnici ni pojasnilo svoje vizije konkretne pravde, zato je tožnica nad odločitvijo sodišča presenečena. Nejasna je obrazložitev, da tožnica ni ponudila listinske dokumentacije, temveč le svoje zaslišanje in zaslišanje prič, kar naj ne bi zadostovalo. Tožnica potrdil o dvigu denarja nima, saj je izpovedala, da denarja ni hranila na banki. Sicer pa je predlagala zaslišanje prič, vendar je sodišče ta njen dokazni predlog zavrnilo in ji s tem onemogočilo dokazovanje. O tem, kdaj je sporni znesek izročila tožencu, je tožnica predlagala svoje zaslišanje, zato bi sodišče to dejstvo lahko raziskalo, vendar tega očitno ni storilo. O tem, ali je tožnica karkoli prispevala k stroškom skupnega prebivanja s tožencem ter kako si je kupovala obleko in obutev, je sodišče enostavno privzelo za resnične izjave toženca, čeprav jih ni podkrepil z nikakršnimi dokazi. Ker sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožnica, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Predlagane priče bi namreč potrdile, da je toženec obljubljal tožnici izdajo listine, ki bo primerna za vpis v zemljiško knjigo, ker mu je dala denar za odkup stanovanja. S tem bi tožnica lahko dokazala svoja vlaganja v nepremičnino in pravico do njihove povrnitve, ker se je toženec po tožničini izselitvi iz stanovanja z njimi obogatil. Neprepričljiva pa je tudi obrazložitev sodišča, da tožničin bivši mož M. S. ne bi izpovedal, da je dal tožnici več denarja, kot je bilo določeno v sodni poravnavi v postopku delitve njunega skupnega premoženja.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica očita sodišču prve stopnje dvoje procesnih kršitev: absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB-3 in 45/2008), ki naj bi jo zagrešilo s tem, ko je zavrnilo tožničin dokazni predlog za zaslišanje prič, in relativno bistveno kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker ni opravilo materialnega procesnega vodstva, ki ga sodišču nalaga 285. člen ZPP. Pritožbeni preizkus je pokazal, da navedeni kršitvi nista podani, prav tako nobena od tistih kršitev te vrste, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zatrjevane kršitve ustavnih pravic pa tožnica v pritožbi ni konkretizirala, zato na ta njen očitek ni mogoče vsebinsko odgovoriti.

6. Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče zato ni dolžno ugoditi vsem dokaznim predlogom, ampak upošteva samo tiste, ki so namenjeni dokazovanju dejstev, pomembnih za odločitev, pri tem pa ne sme dopustiti nepotrebnega podaljševanja dokaznega postopka. Sodišče torej lahko zavrne ponujene dokaze, če so prepozni oziroma nedopustni, nepotrebni, nerelevantni ali očitno neprimerni, vendar mora svojo odločitev o tem vedno ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je tej zahtevi zadostilo. Tako je v izpodbijani sodbi obrazloženo navedlo, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič. Tudi na glavni obravnavi je pojasnilo pravdnima strankama, da neizvedene dokaze šteje za nepotrebne. Tožnica je takrat oporekala le zavrnitvi njenega predloga za zaslišanje priče M. S., ne pa tudi preostalih dveh prič. V skladu s 1. odstavkom 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Ker na kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, se torej dolžnica v pritožbi ne more več uspešno sklicevati, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do neposrednega obravnavanja, ker ni ugodilo predlaganemu zaslišanju prič M. K. in L. L. Zaslišanje priče M. S. pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo potrebno, saj je tožnica kot dokaz predložila njegovo pisno izjavo z dne 09. 03. 2007. Sicer pa ni pomembno, kdaj in kolikšne zneske je tožnica prejela od te priče na račun njunega skupnega premoženja, pač pa bi morala tožnica, kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, dokazati, koliko denarja in s kakšnim namenom je izročila tožencu. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da navedena priča o tem ne ve ničesar, tožnica v pritožbi niti ne oporeka. Potemtakem je brez podlage pritožbeni očitek, da so bile z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov kršene tožničine pravice v postopku.

7. Sodišče si mora v skladu z 258. členom ZPP prizadevati, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo morebitne nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih ter ponudijo ali dopolnijo potrebni dokazi, vse z namenom, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Ta obveznost sodišča pa je bistveno ožja takrat, ko stranko v pravdi zastopa odvetnik. Res je predvsem dolžnost sodišča, da poskrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče, vendar je tudi od odvetnika kot kvalificiranega pooblaščenca mogoče pričakovati ustrezno skrbnost pri navajanju odločilnih dejstev in predlaganju dokazov zanje. To še posebej velja v tožničinem primeru, saj je njen pooblaščenec tudi magister pravnih znanosti in specialist za civilno pravo. Takšno ravnanje sodišča, ki ga je, sodeč po pritožbi, pričakovala tožnica, bi povsem porušilo ravnovesje v pravdi, saj bi sodišče na tak način prevzelo funkcijo tožničinega pooblaščenca. Sodišče tožnice ni bilo dolžno poučevati, kako naj se brani pred tožničinimi ugovori, niti ji ni bilo dolžno vnaprej razkrivati svoje dokazne ocene. Dejstvu, da je tožničina izpoved manj prepričljiva od toženčeve izpovedi in listinskih dokazov, se z materialnim procesnim vodstvom torej ne bi bilo mogoče izogniti. Končno sodišče svoje odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi ni oprlo na takšno dejansko in pravno podlago, ki je ne bi bilo mogoče predvideti, zato v obravnavanem primeru ne gre za sodbo presenečenja.

8. Tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Sodišče prve stopnje je ob pravilnem materialnopravnem izhodišču na podlagi izvedenih dokazov upravičeno podvomilo že o obstoju temeljne predpostavke za tožničin povračilni zahtevek. Tožnica bi glede na 4. odstavek 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/1978, 39/1985 in 57/1989) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. RS, št. 97/2007 – UPB-1) lahko zahtevala od toženca vračilo spornega denarnega zneska le, če bi poprej dokazala, da ga je tožencu sploh izročila. Ta dokaz tožnici tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspel. Toženec je namreč povsem nedvoumno zanikal, da naj bi od tožnice prejel sporni znesek. Še več, podrobno je izpovedal, da je tožnico celo preživljal ves čas njunega skupnega življenja, čemur tožnica niti v pritožbi ne oporeka. Sicer pa je tožnica to dejstvo tudi sama priznala v pravdi, v kateri je od toženca po razvezi njune zakonske zveze zahtevala plačevanje preživnine, kot je mogoče povzeti iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2429/2005-IV z dne 05. 01. 2007. Povsem neverjetno je tudi, da bi tožnica oziroma pravdni stranki takšno vsoto denarja shranjevali kar doma v predalu. Končno je celotna kupnina za stanovanje, kot izhaja iz pogodbe z dne 26. 09. 1990, znašala 591.543,90 din, torej približno 2.470,00 EUR, kar je skoraj dvajsetkrat manj od zneska, ki naj bi ga tožnica izročila tožencu za odkup stanovanja. Tudi če bi pravdni stranki razliko potrošili v času skupnega življenja, tožnica vrnitve domnevno izročenega zneska ne bi mogla zahtevati. Predmet delitve ali vrnitve je namreč lahko samo tisto premoženje nekdanjih zakoncev, ki v času prenehanja zakonske skupnosti še obstaja, torej tisto, ki še ni bilo porabljeno.

9. Zaslišanje priče M. K. k razjasnitvi dejanskega stanja ne bi pripomoglo ničesar, saj ta priča ve le, koliko denarja je tožničin bivši mož izročil tožnici, kar samo za sebe ni bistveno, kot je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Enako velja za predlagano pričo L. L., ki naj bi potrdila toženčevo obljubo, da bo tožnici izstavil zemljiškoknjižno listino za vpis solastninske pravice na stanovanju. Obstoj takšne obljube namreč nima pravno relevantne zveze s tožničinim povračilnim zahtevkom. Dejstvo, ki naj bi bilo znano tej priči, da je namreč toženec „vseskozi javno razglašal, da je dobil od tožnice denar“, pa ob pomanjkanju drugih zanesljivih dokazov tudi ni relevantno. Takšna izpoved priče ne bi mogla privesti do drugačne dokazne ocene. Toženca tako splošna izjava, o kateri naj bi izpovedala priča, namreč ne bi mogla bremeniti, tudi če bi jo res izrekel. Sicer pa je tožnica šele v pritožbi, torej prepozno glede na določilo 1. odstavka 337. člena ZPP, začela trditi, da naj bi bilo predlaganim pričam znano, da je toženec ne samo dobil denar od tožnice, pač pa, da mu je tožnica dala denar prav za odkup stanovanja. Nadaljnje dopolnjevanje dejanskega stanja, kot ga je že ugotovilo sodišče prve stopnje, torej ni smotrno, niti potrebno.

10. Po navedenem pritožbeni razlogi niso podani, zato je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

11. Odločitev o zavrnitvi pritožbe v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Tožnica do njihovega povračila ni upravičena, ker je s pritožbo propadla.