Jedro

Ker sta se stranki v pogodbi o delu v skladu z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij lahko dogovorili za plačilo dežurstva in ker tožnik veljavnosti pogodbe o delu ni izpodbijal, njegov tožbeni zahtevek za višje plačilo, kot je bilo dogovorjeno, ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II/1 točka izreka) spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka Zdravstveni dom L., ... je dolžna tožeči stranki V.V., ... plačati 23.121,88 EUR, zmanjšano za pripadajoče prispevke in davke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v evrski protivrednosti od zneska: - 123.841,16 SIT od dne 20. 9. 2002 do dne 31. 12. 2006, - 78.079,51 SIT od dne 20. 10. 2002 do dne 31. 12. 2006, - 122.700,48 SIT od dne 20. 11. 2002 do dne 31. 12. 2006, - 143.875,07 SIT od dne 20. 12. 2002 do dne 31. 12. 2006, - 126.824,78 SIT od dne 20. 1. 2003 do dne 31. 12. 2006, - 84.264,62 SIT od dne 20. 2. 2003 do dne 31. 12. 2006, - 91.472,99 SIT od dne 20. 3. 2003 do dne 31. 12. 2006, - 121.816,21 SIT od dne 20. 4. 2003 do dne 31. 12. 2006, - 67.580,88 SIT od dne 20. 5. 2003 do dne 31. 12. 2006, - 126.870,21 SIT od dne 20. 6. 2003 do dne 31. 12. 2006, - 145.746,66 SIT od dne 20. 7. 2003 do dne 31. 12. 2006, - 39.715,54 SIT od dne 20. 8. 2003 do dne 31. 12. 2006, - 61.029,12 SIT od dne 20. 9. 2003 do dne 31. 12. 2006, - 75.644,77 SIT od dne 20. 10. 2003 do dne 31. 12. 2006, - 122.259,54 SIT od dne 20. 11. 2003 do dne 31. 12. 2006, - 70.111,48 SIT od dne 20. 12. 2003 do dne 31. 12. 2006, - 102.831,92 SIT od dne 20. 1. 2004 do dne 31. 12. 2006, - 121.703,57 SIT od dne 20. 2. 2004 do dne 31. 12. 2006, - 141.505,03 SIT od dne 20. 3. 2004 do dne 31. 12. 2006, - 97.440,03 SIT od dne 20. 4. 2004 do dne 31. 12. 2006, - 68.043,39 SIT od dne 20. 5. 2004 do dne 31. 12. 2006, - 151.430,92 SIT od dne 20. 6. 2004 do dne 31. 12. 2006, - 22.214,63 SIT od dne 20. 7. 2004 do dne 31. 12. 2006, - 70.032,40 SIT od dne 20. 8. 2004 do dne 31. 12. 2006, - 131.770,85 SIT od dne 20. 9. 2004 do dne 31. 12. 2006, - 84.022,58 SIT od dne 20. 10. 2004 do dne 31. 12. 2006, - 163.281,12 SIT od dne 20. 11. 2004 do dne 31. 12. 2006, - 69.862,55 SIT od dne 20. 12. 2004 do dne 31. 12. 2006, - 78.391,04 SIT od dne 20. 1. 2005 do dne 31. 12. 2006, - 18.363,62 SIT od dne 20. 2. 2005 do dne 31. 12. 2006, - 132.331,61 SIT od dne 20. 4. 2005 do dne 31. 12. 2006, - 90.926,61 SIT od dne 20. 5. 2005 do dne 31. 12. 2006, - 123.153,40 SIT od dne 20. 6. 2005 do dne 31. 12. 2006, - 54.472,57 SIT od dne 20. 7. 2005 do dne 31. 12. 2006, - 81.796,33 SIT od dne 20. 8. 2005 do dne 31. 12. 2006, - 125.724,73 SIT od dne 20. 9. 2005 do dne 31. 12. 2006, - 146.130,08 SIT od dne 20. 10. 2005 do dne 31. 12. 2006, - 61.283,14 SIT od dne 20. 11. 2005 do dne 31. 12. 2006, - 125.616,90 SIT od dne 20. 12. 2005 do dne 31. 12. 2006, - 213,28 SIT od dne 20. 1. 2006 do dne 31. 12. 2006, - 55.668,38 SIT od dne 20. 2. 2006 do dne 31. 12. 2006, - 125.602,52 SIT od dne 20. 3. 2006 do dne 31. 12. 2006, - 55.193,89 SIT od dne 20. 4. 2006 do dne 31. 12. 2006, - 119.582,76 SIT od dne 20. 5. 2006 do dne 31. 12. 2006, - 94.803,98 SIT od dne 20. 6. 2006 do dne 31. 12. 2006, - 171.265,92 SIT od dne 20. 7. 2006 do dne 31. 12. 2006, - 9.686,25 SIT od dne 20. 8. 2006 do dne 31. 12. 2006, - 225.151,37 SIT od dne 20. 9. 2006 do dne 31. 12. 2006, - 264.996,31 SIT od dne 20. 10. 2006 do dne 31. 12. 2006, - 42.210,19 SIT od dne 20. 11. 2006 do dne 31. 12. 2006, - 58.244,51 SIT od dne 20. 12. 2006 do dne 31. 12. 2006, - 21.960,19 EUR od dne 1. 1. 2007 do plačila, - 734,92 EUR od dne 20. 1. 2007 do plačila, - 297,77 EUR od dne 20. 2. 2007 do plačila, - 714,72 EUR od dne 20. 3. 2007 do plačila, - 149,20 EUR od dne 20. 4. 2007 do plačila, vse v roku 15 dni, vse pod izvršbo, s e z a v r n e. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka na prvi stopnji v znesku 119,80 EUR v 8 dneh po vročitvi te sodbe.“ Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 462,44 EUR v 8 dneh po vročitvi te sodbe.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s citiranim sklepom in sodbo: - zaradi umika tožbe ustavilo postopek za plačilo zneska 849,12 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot je navedeno v izreku sklepa (točka I izreka); - naložilo toženi stranki, da izplača tožniku 23.121,88 EUR, zmanjšano za pripadajoče prispevke in davke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so navedeni v 1. odstavku točke II/1 izreka sodbe, vse v 15 dneh pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 3.721,62 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, vse pod izvršbo (2. odstavek točke II/1 izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti v evrski protivrednosti od tolarskih zneskov, kot so navedeni v 1. odstavku točke II/2 izreka; - tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 4,24 EUR (2. odstavek točke II/2 izreka).

Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo, smiselno glede tistega dela, v katerem v sporu ni uspela, to je točka II/1 izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi navaja, da ji je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo znesek 23.121,83 EUR na podlagi področnega dogovora, ki pa ne more biti podlaga za izplačilo plače, uporabiti bi moralo Zakon o delovnih razmerjih, Obligacijski zakonik in kolektivne pogodbe. Področni dogovor pomeni le izhodišča za sklepanje pogodb med Zavodom za zdravstveno zavarovanje in zdravstvenimi zavodi. Za izplačila zdravnikom se je vedno uporabljalo Kolektivno pogodbo za zdravnike in zobozdravnike in na tej podlagi je tožena stranka sklenila pogodbe o delu in podjemno pogodbo s tožečo stranko. Plačilo po pogodbah o delu je bilo izvršeno tako, kot je bilo zapisano, tožniku je bilo ob tem upoštevano in tudi izplačano napredovanje, enako kot ostalim delavcem v zavodu. Zato ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik pri sklepanju pogodb zaveden, saj bi v takem primeru šlo za ničnost pogodbe. Tožena stranka je poslovala v skladu s sprejeto organizacijo dela. Postavljeni izvedenec se je spustil v ocenjevanje pravilnosti izhodišča za izplačilo plač, to pa je stvar odločanja sodišča, ne pa izvedenca. Presoja sodišča pa je tudi sicer v nasprotju z njegovo ugotovitvijo, da mora biti plačilo za opravljeno dežurstvo enako za tožnika kot za delavce, ki so zaposleni pri toženi stranki. Dejstvo je namreč, da so ugotovljeni zneski bistveno višji za tožnika kot za delavce v Zdravstvenem domu. Sodni izvedenec je navedel primerjavo med zaposlenim zdravnikom in med tožnikom, čeprav je plača odvisna od napredovanja posameznega delavca, kar pa je sodišče prve stopnje prezrlo. Sodba je v nasprotju z 42. členom in z 18. členom Zakona o zdravniški službi (Ur. l. RS, št. 72/06 - Uradno prečiščeno besedilo). V sedanjem Zakonu o zdravniški službi je to vprašanje urejeno v 45/b členu, po katerem prejme zdravnik koncesionar plačilo v višini stroška, ki bi ga imel zavod, če bi bil ta zaposlen pri zavodu. Zato ugotovitev sodišča, da veljajo za tožnika druga izhodišča, kot za zaposlene v zavodu, pomeni neenakost in je v nasprotju s predpisi in ustavo.

Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Pri tem navaja, da ji je tožena stranka 19. 1. 2009 nakazala z izpodbijano sodbo prisojeno glavnico in pravdne stroške, naknadno pa naj bi ji nakazala še zamudne obresti. Plačilo predstavlja priznanje obveznosti, tožbo bi bilo zaradi tega treba zavreči, saj tožena stranka nima več pravnega interesa za vložitev pritožbe. Sicer pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato naj pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje, ki se je strinjalo s stališčem, da je stvarno pristojno za sojenje v tem sporu, je oprlo svojo odločitev na ugotovitev, da tožena stranka ni upoštevala določb področnih dogovorov za zdravstvene domove in zasebno zdravniško dejavnost, ki so jih za posamezno leto sklepali Zavod za zdravstveno zavarovanje, Ministrstvo RS za zdravje, Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije in Zdravniška zbornica Slovenije. Pri tem je opozorilo, da je npr. v področnem dogovoru za leto 2004 (priloga A16) izrecno določen za dežurno službo izhodiščni kvalifikacijski količnik, ki bi ga morala upoštevati tožena stranka pri sklepanju skupno štirih podjemnih pogodb (pogodb o delu) s tožnikom. Nadalje je ugotovilo, da je bil tožnik pri sklepanju pogodb o delu zaveden, saj mu je bilo rečeno, da bo njegovo plačilo za opravljeno dežurstvo enako, kot za zdravnike, zaposlene pri toženi stranki. Ker je imenovani izvedenec ugotovil, da v resnici plačilo ni bilo enako, je sodišče prve stopnje v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku prisodilo vtoževane razlike.

Pritožbeno sodišče se z navedenimi zaključki sodišča prve stopnje ne strinja. Tožnik je kot zdravnik zasebnik sklenil s toženo stranko v spornem obdobju štiri pogodbe o delu (priloge A2 - A5), s katerimi je bila sporazumno dogovorjena osnova za plačilo efektivnega in neefektivnega dežurstva ter zdravniški dodatek. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka izplačala tožniku opravljana dežurstva v skladu z dogovorjeno osnovo.

Plačilo dežurstva v spornem obdobju ni bilo posebej urejeno niti v Zakonu o zdravstveni službi (Ur. l. RS, št. 98/1999) niti v Zakonu o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl. - ZZVZZ) in tudi ne v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl.). Šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi (Ur. l. RS, št. 58/2008) z dne 10. 6. 2008 in z veljavnostjo od 25. 6. 2008 dalje, je v svojem 45/b členu določil, da se na področju primarnega in sekundarnega zdravstvenega varstva koncesionar vključuje v zagotavljanje neprekinjene nujne zdravniške pomoči pod enakimi pogoji za delo in za enako plačilo kot zdravnik, ki je zaposlen v javnem zdravstvenem zavodu. Tudi že omenjeni vsakoletni področni dogovori, sklenjeni na podlagi prav tako vsakoletnih splošnih dogovorov med Ministrstvom RS za zdravje, Zdravniško zbornico Slovenije, združenjem zdravstvenih zavodov Slovenije, Lekarniško zbornico Slovenije, Skupnostjo Slovenskih naravnih zdravilišč, Skupnostjo socialnih zavodov Slovenije, Skupnostjo organizacij za usposabljanje in Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije, v svojih določbah niso vsebovali obveznosti zdravstvenih domov, da pri sklepanju pogodb o delu z zdravniki zasebniki upoštevajo enaka merila in izhodišča, kot pri obračunu in izplačilu dežurstva za zdravnike, ki so bili pri njih v delovnem razmerju. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki velja od 1. 1. 2003 dalje, nima določb o sklepanju pogodb o delu. Gre torej za pogodbe civilnega prava, kot jih ureja Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) v XI poglavju, v členih 619 - 648. S podjemno pogodbo (pogodbo o delu) se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo to plačal. Gre torej za obligacijsko razmerje. V skladu s 63. členom ZZVZZ je tako tožena stranka sklenila s tožnikom navedene pogodbe o delu, po izhodiščih in merilih iz vsakoletnih splošnih in področnih dogovorov med že navedenimi udeleženci. Pravdni stranki sta se torej v tem smislu in v skladu z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) lahko dogovorili za plačilo dežurstva, ki ga bo tožnik opravil pri toženi stranki; iz izvedenih dokazov pa ne izhaja, da bi tožnik izpodbijal sklenjene pogodbe o delu zaradi napak volje v skladu z določbami 94. in 95. člena OZ.

Pred uveljavitvijo ZDR (1. 1. 2003) je veljal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 in nasl.), ki je urejal sklepanje pogodb o delu za opravljanje začasnega oz. občasnega dela (členi 107 - 110), ki pa se je glede bistvenih elementov takih pogodb skliceval na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl.) oz. OZ, kar pomeni, da veljajo tudi za ta del vtoževanega obdobja (avgust 2002 do december 2002) enake ugotovitve, kot za obdobje po uveljavitvi ZDR.

Pri sklepanju pogodb o delu med pravdnima strankama je po povedanem glede plačila tožniku za opravljeno delo potrebno upoštevati pogodbeno svobodo pogodbenih strank, s tem, da je bila tožena stranka dolžna uporabljati javna sredstva v okviru namenske porabe. Zato bi višje plačilo, ki bi presegalo s strani ZZZS priznana in izplačana sredstva, pomenilo nenamensko porabo, medtem ko ni bilo nobene ovire, da se stranki pri sklepanju pogodb o delu (podjemnih pogodb) dogovorita za nižje plačilo, kot izhaja iz predloženih pogodb o delu (priloga A/2 in A/3) oziroma podjemnih pogodb (priloga A/4 in A/5).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi tožene stranke in na podlagi 1. odstavka 351. člena ZPP, v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Ker se je s tem spremenil tudi uspeh strank v pravdi, je spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka na prvi stopnji (1. odstavek 366. člena ZPP, v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP). Tožeča stranka v sporu ni uspela, zato je v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti toženi stranki njene stroške postopka, to je takso za odgovor na tožbo v znesku 119,86 EUR (listovna št. 27 spisa).

Tožena stranka je s svojo pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške, to je takso za pritožbo v znesku 462,44 EUR (listovna št. 267 spisa), tožena stranka pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ne gre za potrebne stroške v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP.