Jedro

Revizija je dovoljena zaradi višine sredstev, do katerih bi bil revident upravičen.

Upravičenka do sredstev po četrtem odstavku 173. člena ZS-1 je oseba, ki je nekdanji imetnik stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju. Revident ni izkazal, da bi bil nekdanji imetnik stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju, saj je imel stanovanjsko pogodbo ves čas sklenjeno le za čas opravljanja hišniške službe, torej za določen čas, za stanovanjsko pravico pa je značilno, da jo je imetnik dobil za nedoločen čas. Na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da je bil revident v pogodbah poimenovan kot „imetnik stanovanjske pravice“, saj je pomembna vsebina pogodbe, ne pa poimenovanje pogodbenih strank.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4. 8. 2008 (1. točka izreka), zavrnilo tožnikovo (revidentovo) zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka) in revidenta oprostilo plačila sodnih taks (3. točka izreka). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila revidentovo zahtevo za ugotovitev upravičenosti do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev, ki jih uveljavlja kot uporabnik hišniškega stanovanja v smislu 175. v zvezi s 173. členom Stanovanjskega zakona – SZ-1 (Ur. l. RS, št. 69/2003).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (1. točka izreka sodbe in sklepa) pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi in tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Ker gre za hišniško stanovanje, ki mu je bilo dodeljeno le za čas opravljanja hišniško-kurjaških poslov za Temeljno oziroma Okrožno sodišče v Celju, kar izhaja iz sklenjenih stanovanjskih pogodb Su 246/70 z dne 15. 10. 1970 in Su 284/79 z dne 16. 2. 1982, na katerem revident ni bil nikoli imetnik stanovanjske pravice, mu glede na določbe 175. člena SZ-1 pravica do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev ne pripada.

3. Revident vlaga pritožbo oziroma revizijo. Pritožbo zato, ker je izpodbijal odločbo tožene stranke kot akt iz 4. člena ZUS-1, in bi zato morala biti pritožba dovoljena po prvem odstavku 73. člena v zvezi s 66. členom ZUS-1. Iz previdnosti, če pritožba ni dovoljena, pa vlaga revizijo. Dovoljenost revizije uveljavlja po 1. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1, pri čemer kot vrednost vtoževane pravice navaja znesek 75.000 EUR. Uveljavlja pa revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava (določb SZ-1, saj ta zakon ne ureja različnih stanovanjskih pravic in pravic iz 175. oziroma 173. člena ZS-1 ne veže na posebno trajno vrsto stanovanjske pravice), kršitev pravil postopka v upravnem sporu (opustitev oprave glavne obravnave; napačna uporaba 38. člena ZUS-1, saj je odgovor tožene stranke prepozen in bi bilo treba zato na podlagi 318. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 izdati zamudno sodbo; priznanje položaja stanskega udeleženca stanodajalcu – Okrožnemu sodišču v Celju, saj ta v tem postopku ne varuje nobene svoje pravice oziroma pravne koristi) ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (ves čas je imel stanovanjsko pravico na obravnavanem stanovanju in v njem tudi ves čas prebiva). Ker izpolnjuje pogoje za priznanje pravic iz 173. člena ZS-1, predlaga, da Vrhovno sodišče njegovemu pravnemu sredstvu ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu toženemu zahtevku. Uveljavlja tudi povračilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, jih delno ponavlja, se strinja s sodbo prvostopenjskega sodišča in predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski ugovor, da bi morala biti dovoljena pritožba, ker da gre za upravni spor po 4. členu ZUS-1, ni utemeljen. Ker se o pravici iz 175. člena v zvezi s 173. členom ZS-1 odloča z upravno odločbo, je zoper to odločbo dopusten reden upravni spor po 2. členu ZUS-1. Sodno varstvo je zagotovljeno v rednem upravnem sporu, kar izhaja tudi iz določbe šestega odstavka 173. člena ZS-1. To pa izključuje subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1, ki je ob izpolnitvi drugih predpisanih pogojev dopustno le, če ni drugega sodnega varstva. Niti iz uvodnega dela tožbe niti iz njenih razlogov ter vsebine pa ne izhaja, da bi bila vložena kot tožba po 4. členu ZUS-1. Pravilno je torej odločilo prvostopenjsko sodišče, ki je tožbo obravnavalo kot redni upravni spor, pravilen pa je tudi pravni pouk v izpodbijani sodbi, ki pritožbo zoper sodbo izključuje.

7. Revizija je dovoljena po 1. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavnem primeru je sicer revident vrednost sporne pravice ocenil na 75.000 EUR, kar je pretirano. Ker pa je v tem primeru sporno, ali revidentu pripada pravica do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev za hišniško stanovanje, ki pomeni 74 % vrednosti sedanjega stanovanja. Revident pa je zahtevku v upravnem postopku priložil cenitev, iz katere izhaja, da je njegovo sedanje stanovanje veliko 88,5 m2 in da je cena za 1 m2 598,843 EUR, torej je sporna vrednost okoli 51.000 EUR.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. V obravnavanem primeru je sporno, ali revident izpolnjuje pogoje iz 175. člena ZS-1, da bi mu bila priznana pravica iz tretjega odstavka 173. člena ZS-1, to je ali je oziroma je bil imetnik stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju.

10. V določbi 175. člena SZ-1, naslovljeni "najemnik hišniškega

stanovanja", je določeno, da gredo prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na hišniških

stanovanjih in prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji z odločbo vrnjena prvotnim lastnikom, iste pravice kot najemnikom v denacionaliziranih stanovanjih. Pravice najemnikov, prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice, v denacionaliziranih stanovanjih so urejene v 173. členu ZS-1. Najemnik takega stanovanja ima pravico bodisi do nakupa stanovanja, v katerem prebiva, če se lastnik s tem strinja, bodisi do nakupa drugega stanovanja ali gradnje hiše, v roku 5 let po uveljavitvi SZ-1 oziroma pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, če je bila ta kasneje izdana. Po tretjem v zvezi s petim odstavkom 173. člena SZ-1 so najemniki denacionaliziranih stanovanj upravičeni do določenega nadomestila, in sicer v višini 36 % vrednosti (denacionaliziranega) stanovanja, v katerem prebivajo kot imetniki stanovanjske pravice, od Slovenske odškodninske družbe v gotovini, 25 % od Slovenske odškodninske družbe v obveznicah in 13 % od Republike Slovenije v vrednostnih papirjih, lahko pa zaprosijo tudi za ugodno posojilo pri Stanovanjskem skladu Republike Slovenije. Pri tem se cena stanovanja, v katerem bivajo, izračuna po 116. členu ZS-1. 11. Določbe iz podpoglavja XVIII.1 SZ-1, ki vsebujejo tudi določbe 173. in 175. člena, predstavljajo tako imenovano nadomestno privatizacijo, katere glavni namen je rešitev stanovanjskega problema posameznikov, ki niso mogli uveljavljati splošnih ugodnosti pri odkupu stanovanj v okviru privatizacije po predhodno veljavnem Stanovanjskem zakonu - SZ (Ur. l. RS, št. 18/91 in naslednji). Pri tem SZ-1 v 175. členu posebej daje pravice iz 173. člena ZS-1 tudi prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na hišniških

stanovanjih.

12. V obravnavanem primeru pa Vrhovno sodišče enako kot tožena stranka in prvostopenjsko sodišče meni, da revident ni izkazal, da bi bil ob uveljaviti SZ-1 oziroma SZ imetnik stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju, v katerem prebiva.

13. Dejansko stanje, katerega zmotno oziroma nepopolno ugotovitev revident uveljavlja, ni predmet presoje v upravnem sporu v zvezi z revizijo (drugi odstavek 85. člen ZUS-1). Tudi sicer pa v tem primeru ne gre za zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, temveč za pravno presojo vsebine revidentovega stanovanjskega razmerja, urejenega v „stanovanjskih“ pogodbah, ki jih je sam predložil. 14. Gre torej za pravno kvalifikacijo, ali gre za imetništvo stanovanjske pravice, kar je po 175. členu ZS-1 prvi pogoj za uveljavljanje pravic iz 173. člena ZS-1. To presojo pa sta v tem primeru pravilno opravila tožena stranka in sodišče prve stopnje in jo tudi ustrezno obrazložila. Zato v izpodbijani sodbi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

15. Iz stanovanjskih pogodb Su 246/70 z dne 15. 10. 1970, Su 284/79 z dne 16. 2. 1982 in Su 284/79 z dne 16. 12. 1987, sklenjenih med revidentom in Okrožnim oziroma Temeljnim sodiščem v Celju, izhaja, da gre za stanovanje, ki je bilo revidentu dodeljeno v začasno uporabo le za določen čas, to je za čas, ko bo opravljal hišniško-kurjaško službo pri navedenem sodišču. Glede na to revident, kot sta mu pojasnila že tožena stranka in prvostopenjsko sodišče, na tem stanovanju ni mogel imeti stanovanjske pravice v smislu 175. člena ZS-1. Temeljne značilnosti stanovanjske pravice po Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 18/74), na katerega se revident sklicuje, so bile, da je bila dana za nedoločen čas in neprofitno najemnino ter da ni bila vezana na opravljanje službe pri določenem delodajalcu. Da bi bila revidentu kadarkoli dodeljena taka stanovanjska pravica, pa iz pogodb, ki jih je vlogi sam priložil, ne izhaja. Iz njih namreč jasno izhaja, da mu je bilo stanovanje dodeljeno na podlagi 40. in 41. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 11/66), na podlagi katerih pa je pridobil le pravico do začasne uporabe vezano na to službeno razmerje s sodiščem. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati ugovori, da je šlo za stanovanjsko pogodbo, ki je bila napisana na tipskem obrazcu, ki ga je revident podpisal kot „imetnik stanovanjske pravice“. Tudi te pogodbe je namreč treba presojati v skladu z njihovo vsebino in predhodnimi pogodbami, ki pa njegovo osnovno stanovanjsko razmerje v celoti jasno definirajo kot pravico do začasne uporabe hišniškega stanovanja, ne pa kot stanovanjsko pravico.

16. Tudi zatrjevane kršitve pravil postopka niso bile bistvene, da bi bilo zaradi njih treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek. Ker je šlo le za pravna vprašanja, glavna obravnava ni bila potrebna (glej drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

17. Zamudne sodbe ZUS-1 ne pozna, saj odgovor tožene stranke v upravnem sporu ni potreben za vsebinsko obravnavo tožbe, kot je to določeno v ZPP. Zato ni pomembno, ali je bil odgovor tožene stranke na tožbo prepozen. Dejstvo tudi je, da odločitev prvostopenjskega sodišča na ta odgovor ni oprta.

18. Obravnavanje stanodajalca kot stranskega udeleženca v upravnem postopku in upravnem sporu pa na odločitev ni vplivala.

19. Ker je torej odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita, je pravilna tudi njegova odločitev, da revident sam trpi svoje stroške upravnega spora na prvi stopnji.

20. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

21. Ker revident z revizijo ni uspel, sam nosi svoje stroške revizijskega postopka (165. v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

22. O revidentovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks za revizijo je odločilo prvostopenjsko sodišče s sklepom U 236/2008-29 z dne 18. 8. 2009, saj o tem Vrhovno sodišče ni pristojno odločati na prvi stopnji. Da bi zoper ta sklep revident vložil pritožbo, pa iz sodnih spisov ni razvidno.