Jedro

Starši so dolžni preživljati svoje otroke in storiti vse kar je v njihovi moči, kar pomeni, da jih morajo res preživljati. Občasna nezaposlenost ne more vplivati na to njihovo dolžnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zvišalo preživnino, ki jo je bil toženec dolžan plačevati za mladoletno tožnico M. K. na podlagi dogovora o preživljanju z dne 12.3.1996 v znesku 10.000,00 din in ki je bila dne 1.6.1998 povišana na 10.315,00 SIT, od 1.9.1998 dalje po 21.000,00 SIT mesečno, po uskladitvi preživnin pa toliko kot bo to izhajalo iz vsakokratnih obvestil CSD Kranj, v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Razliko med plačanimi obroki preživnine in novo določeno preživnino pa je dolžan po sodbi sodišča prve stopnje toženec plačati v 30 dneh. Kar je zahtevala tožeča stranka več (razlika do 24.000,00 SIT) je zavrnilo. Zoper to sodbo se pritožuje toženec, ki pritožbenih razlogov ne navaja, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pripravljen na zvišanje preživnine, vendar pa v mejah normale glede na njegove dohodke in izdatke, ki jih ima. Sodišče očitno šteje, da je zmožen pokrivati večji del potreb mladoletne tožnice - hčerke in če je tako potem bi bilo bolje, da živi pri njemu, saj naj bi sedaj kril 62 % njenih stroškov, razliko 38 % pa bi pridobil pri hrani, saj dobro kuha in ne bi porabil bistveno več za prehrano dveh oseb kot za prehrano ene. Nadalje sodišče upošteva spremenjene razmere samo na strani tožeče stranke, ne pa tudi na njegovi strani. Res je, da ima zakonita zastopnica v zakonu tri otroke, vendar je to njena stvar in stvar njenega moža in zato imata tudi dve plači. On pa je sam in z eno plačo skrbi za dva otroka, kajti ima še 7 letnega sina v zakonu. Dalje navaja, da po svojih zmožnostih skrbi za mladletno tožnico, kadar je pri njemu in ji tudi kakšno stvar kupi, vendar pa glede na njegove dohodke in na stroške, ki jih mora pokrivati mu skoraj nič ne ostane. Ne gre namreč prezreti, da za hrano porabi okrog 25.000,00 SIT, kar je na dan okrog 800,00 SIT in je to zelo skromno. Dosedanjo preživnino je redno plačeval v času, ko je imel zaposlitv, ko pa je bil na zdravljenju pa tega ni mogel. Pripravljen je plačevati preživnino in tudi tisto kar je dolžan za nazaj, vendar pa postopoma, saj iz njegovih dohodkov ni mogoče plačati vsega naenkrat. Sedaj je spet ostal brez zaposlitve in bo zopet moral delati na črno. Denarja za plačilo razlike med plačanimi obroki in novo določeno višino obrokov enostavno nima, ker ga nima kje vzeti. Enako velja za pravdne stroške. Pritožba ni utemeljena. Res je kar pravi toženec v pritožbi, da so novi trije otroci, ki jih ima zakonita zastopnica v zakonu njena stvar in stvar njenega moža, vendar je pa res tudi to, da sta oba njegova otroka 7 letni sin in nedoletna tožnica prav tako stvar staršev teh dveh otrok, torej njega in zakonite zastopnice. Otroke so pač dolžni preživljati starši in mimo tega v nobenem primeru ni mogoče iti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo koliko znašajo potrebe mladoletne tožnice in pritožbeno sodišče ocenjuje, da znesek 40.000,00 SIT mesečno za vse potrebe prav gotovo ni previsok, saj ta znesek pomeni, če ga preračunamo na dan, kot stori toženec v pritožbi glede prehrane, le okroglo 1.300 SIT na dan in to za vse potrebe kar prav gotovo ni znesek, v katerega bi lahko pritožbeno sodišče dvomilo. Toženčev preživninski prispevek pa bo ob preživnini 21.000 SIT mesečno znašal 700 SIT na dan. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v 1. odstavku 123. člena nalaga staršem dolžnost preživljati svoje otroke, kar pomeni, da jih morajo res preživljati in za tak namen storiti vse, kar je v njihovi moči, da pridobijo za to potrebna sredstva. Ko je sodišče odločalo o zahtevku za zvišanje preživnine, je bil toženec zaposlen in je prejemal plačo približno enako kot zakonita zastopnica, zaradi česar je ob primerjavi premoženjskih razmer na strani zakonite zastopnice in toženca prišlo do odločitve, da mora toženec prispevati k preživljanju nedoletne tožnice nekaj več kot zakonita zastopnica. Pritožbeno sodišče se s takim stališčem strinja, ne glede na to, da sedaj toženec zatrjuje, da ni več redno zaposlen. Občasna obdobja, ko eden ali drug od staršev nima rednih dohodkov namreč ne predstavljajo okoliščine, zaradi katere v tem obdobju ne bi bil dolžan plačevati preživnine, saj mora otrok tudi v tem času normalno živeti. Pritožbeno sodišče tako ni upoštevalo pritožbenih navedb, kajti 700,00 SIT dnevnega prispevka k preživljanju otroka je znesek, katerega res ni mogoče znižati, ne glede na siceršnje v pritožbi prikazovane razmere. V skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.