Jedro

Vložitev pritožbe tožene stranke, ki v sporu na prvostopnem sodišču ni uspela, ni samovoljno dejanje, temveč pravica, zato tožnik ne more zahtevati izdaje začasne odredbe, po kateri bi ga moral delodajalec pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja, ki se po vsebini tudi delno pokriva s tožbenim zahtevkom.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero tožnik predlaga, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ki ga opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja in da se naloži toženi stranki obveza, da mu plačuje mesečno nadomestilo plače v času od izdaje te začasne odredbe do pravnomočne rešitve pravdne zadeve ter izda toženi stranki prepoved, da ne sme storiti ničesar, kar bi mu lahko povzročilo škodo, oz. škodo da ne sme ničesar spremeniti na stvareh, na katere meri njegova terjatev in da se toženi stranki naloži tudi obveza, da mu izplača plačo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in sicer za čas od 21.12.1996 do 11.2.1997 razliko med prijetim nadomestilom in plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, od 11.2.1997 dalje pa plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega mesečnega zneska, vse v 8-ih dneh pod izvršbo. Poleg tega tožnik tudi predlaga, da se toženi stranki naloži katera koli druga obveza, za katero bi sodišče štelo, da je potrebna in nujna za to, da se odpravi interes tožene stranke za nadaljnje samovoljno zavlačevanje sodnega postopka v obravnavani zadevi in da predlagana začasna odredba velja do pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje opr. št. II Pd 782/96 z dne 25.11.1998. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sklep o začasni odredbi sodišča prve stopnje. Navaja, da sprejema stališče sodišča prve stopnje, da ni izkazana za verjetno nobena izmed predpostavk, navedenih v 2. odst. 272. člena ZIZ. Vendar pripominja, da nevarnosti iz omenjenega določila ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bo tožena stranka s predlagano začasno odredbo utrpela le neznatno škodo.

Slednja je v predlogu za izdajo začasne odredbe prav gotovo izkazana, saj z začasno odredbo predlaga izpolnitev samo tistih obveznosti s strani tožene stranke, ki mu gredo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Izpolnitev teh obveznosti pa v nobenem primeru ni mogoče šteti v kategorijo škode za toženo stranko. V zvezi s stališčem sodišče prve stopnje, da so predlogi v 1., 2. in 4. tč.

predlagane začasne odredbe identični s tožbenim zahtevkom pa je mnenja, da to stališče velja za 1. in 4. tč. predloga, ne pa tudi za 2. tč., ki govori o mesečnem nadomestilu plače do pravnomočne rešitve pravdne zadeve, o katerem ni bilo govora niti v tožbi, niti v sodbi.

Nadalje meni, da je temeljni vsebinski razlog za izdajo začasne odredbe potrebno iskati v samovoljnem ravnanju tožene stranke, za kar je predvidena izdaja začasnih odredb tudi po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Tak primer samovoljnih ravnanj tožene stranke je njena pritožba na sodbo z dne 25.11.1998, saj pritožba temelji na samovoljnih in nezakonitih dejanjih tožene stranke. Zaradi tega želi opozoriti na to, da je bil primarni namen predloga za izdajo začasne odredbe poskus, da se onemogoči interes tožene stranke za nadaljnje samovoljno zavlačevanje sodnega postopka v tej sporni zadevi, saj tožena stranka načrtno izkorišča težave na sodiščih in njihovo nezmožnost, da bi zaradi zaostankov odločala v razumnem roku.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94), ki je pravna podlaga za izdajo začasne odredbe, lahko sodišče izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke tudi v individualnih delovnih sporih, če je potrebno, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Podan in izkazan mora biti vsaj eden izmed omenjenih pogojev, sicer izdaja začasne odredbe ni dopustna.

Po oceni pritožbenega sodišča ni podan nobeden izmed alternativnih pogojev za izdajo začasne odredbe. V zvezi s tem je potrebno povdariti, da je zmotno prepričanje pritožbe, da je tožena stranka s tem, ko je vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo tožnikovemu zahtevku ugodeno, tožena stranka storila samovoljno ravnanje. Tožena stranka je z vložitvijo pritožbe, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, izkoristila le svojo zakonito pravico do vložitve pravnega sredstva. Tudi obstoj nenadomestljive škode ni podan. Tožnik bo, v kolikor bo v sporu uspel, upravičen do vseh prikrajšanj za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Po mnenju pritožbenega sodišča tudi niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98). Tožnik sam v pritožbi sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da ni izkazana za verjetno nobena izmed predpostavk, navedenih v 2. odst. 272. člena ZIZ, ki pogojujejo izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Pritožba ima sicer prav, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, če izkaže za verjetno, da bo dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Vendar se v zvezi s tem pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da ni izkazano, da bi tožena stranka z izpolnitvijo obveznosti na podlagi predloga za izdajo začasne odredbe utrpela le manjše posledice. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnik prehiteva z ugotovitvami, kakšne obveznosti bo imela tožena stranka kasneje, ker sodba sodišča prve stopnje, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, še ni pravnomočna. Poleg navedenega pa je v 5. tč.

273. člena ZIZ določen še nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe v primeru delovnega spora. Sodišče mora namreč v primeru tovrstne predlagane začasne odredbe ugotavljati tudi, ali je plačevanje nadomestila plače delavcu, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je ta po zakonu dolžan preživljati. O obstoju tega pogoja pa tožnik ni ničesar navajal niti v predlogu za izdajo začasne odredbe, niti v pritožbi. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere po določbi 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).