Jedro

Ni točna revizijska trditev, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. O višini izplačane odškodnine je tožeča stranka predložila sodišču listinsko dokumentacijo, na zahtevo tožene stranke pa je tožbeni zahtevek po višini tudi specificirala. Po specifikaciji tožena stranka ugovorov proti višini škode vse do vložitve pritožbe ni imela, izvedbo dokaza z izvedencem pa je prvič predlagala šele v revizijskem postopku. Na pritožbene trditve, ki so se nanašale na višino tožeči stranki prisojenega zneska, je pritožbeno sodišče odgovorilo (2. odstavek na 3. strani razlogov drugostopne sodbe), izvedbe novih dokazov ( v obravnavanem primeru izvedbo dokaza z izvedencem ), pa v revizijskem postopku ni mogoče predlagati (3. odst. 385. čl. ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora toženec plačati 14.702,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.12.1990 dalje do plačila in ji povrniti 20.510 SIT stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala vse revizijske razloge. Z ugovorom tožene stranke, da tožbeni zahtevek tožeče stranke po višini ni utemeljen, se pritožbeno sodišče sploh ni ukvarjalo. Pritožbene trditve o neprimernosti višine škode je odpravilo kar s trditvijo, "da prisojena odškodnina nikakor ni pretirana". Za izdajo zakonite in utemeljene sodbe pa je to premalo. Višino škode bi morala tožeča stranka dokazati natančno in do vsakega tolarja. Za ugotovitev resnične višine škode bi moral biti izveden tudi dokaz z izvedencem. Predno je tožeča stranka škodo izplačala, bi morala toženi stranki predložiti natančen obračun škode. Tega pa ni storila. Ugotovitve sodišča, da je P. vozil pravilno in v skladu s cestnoprometnimi predpisi, pa niso točne. V resnici je grobo izsiljeval prednost, kar je bil tudi vzrok za to, da je do prometne nesreče prišlo. Nobenega dvoma ne more biti, da do prometne nezgode ni prišlo zaradi toženčeve vinjenosti. Zato bi morali sodišči tožbeni zahtevek zavrniti. Ker ga nista, naj to stori revizijsko sodišče, ki naj podrejeno vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ni točna revizijska trditev, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. O višini izplačane odškodnine je tožeča stranka predložila sodišču listinsko dokumentacijo, na zahtevo tožene stranke pa je tožbeni zahtevek po višini tudi specificirala. Po specifikaciji tožena stranka ugovorov proti višini škode vse do vložitve pritožbe ni imela, izvedbo dokaza z izvedencem pa je prvič predlagala šele v revizijskem postopku. Na pritožbene trditve, ki so se nanašale na višino tožeči stranki prisojenega zneska, je pritožbeno sodišče odgovorilo (2. odstavek na 3. strani razlogov drugostopne sodbe), izvedbe novih dokazov ( v obravnavanem primeru izvedbo dokaza z izvedencem ), pa v revizijskem postopku ni mogoče predlagati (3. odst. 385. čl. ZPP). V delu, ki se nanaša na izpodbijanje višine tožeči stranki prisojenega zneska, revizija zato ni utemeljena.

Neutemeljene pa so tudi revizijske trditve, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka. Pri presoji pravilnosti materialnopravne odločitve je revizijsko sodišče vezano na pravnoodločilna dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje (3. odst. 385.čl. ZPP). Iz teh ugotovitev pa ne izhaja, da je do prometne nezgode in nastanka škode prišlo zaradi grobega izsiljevanja prednosti s strani M. P. Vztrajanje tožene stranke, da je M. P. grobo izsilil prednost in da naj bi bilo ravno to grobo izsiljevanje prednosti vzrok za to, da je do prometne nezgode in nastanka škode prišlo, zato pomeni izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku, kot je bilo že povedano, ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Iz navedenih razlogov revizija tožene stranke ni utemeljena. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354.čl. ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. čl. ZPP).