Jedro

Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini je šele po spremembi, uveljavljani od 1. 7. 2010, kot poseben pogoj za pridobitev pravice do dodatka v višini 10 % nominalne osnove za delo v tujini za pripravljenost in premestljivost, ki pripada pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih vojaških dolžnostih, katerih dolžnosti so določene kot premestljive, določila izdajo ustreznega akta poveljstva o pripravljenosti za premestitev. Do tedaj pa poseben akt poveljstva po Uredbi ni bil potreben, za pridobitev pravice do dodatka je zadostovala opredelitev mednarodne vojaške dolžnosti kot premestljive v opisu delovnega mesta.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se 1. in 2. odstavek I. točke ter II. točka izreka sodbe glasita: „I/1. Odločbi Ministrstva za obrambo št. ... z dne 16. 2. 2010, in št. ... z dne 26. 7. 2010 ter sklep in odločba Ministrstva za obrambo št. ... z dne 5. 1. 2011 se delno spremenijo, tako da tožeči stranki za obdobje od 1. 12. 2009 do 30. 6. 2010 pripada dodatek za pripravljenost in premestljivost v višini 10 % nominalne osnove za delo v tujini, pomnožene z indeksom življenjskih stroškov. V ostalem se zahtevek za odpravo oz. razveljavitev navedenih odločb in sklepa zavrne.

I/2. Tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje od 1. 12. 2009 do 30. 6. 2010 obračunati dodatek za pripravljenost in premestljivost v višini 10 % nominalne osnove za delo v tujini, pomnožene z indeksom življenjskih stroškov, ter mu po odvodu davka in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih neto zneskov, to je od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 452,20 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 265,36 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Odločba Ministrstva za obrambo, št. ... z dne 16. 2. 2010, odločba Ministrstva za obrambo, št. ... z dne 26. 7. 2010, ter sklep in odločba Ministrstva za obrambo, št. ... z dne 5. 1. 2011, se kot nezakoniti odpravijo oz. razveljavijo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 12. 2009 do 30. 6. 2010 obračunati dodatek za pripravljenost in premestljivost v višini 10 % nominalne osnove za delo v tujini, pomnožen z indeksom življenjskih stroškov, po odvedbi davka in prispevkov pa mu izplačati ustrezne neto zneske, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega zapadlega mesečnega neto zneska dodatka od 6. dne dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 12. 2009 do 31. 1. 2013 obračunati razliko med bruto plačo, ki bi ji bila obračunana glede na plačni razred 50 ter dejansko obračunano bruto plačo v tem obdobju ter od navedene bruto razlike odvesti davek in prispevke, vse v roku 8 dni pod izvršbo“ (I. točka izreka sodbe).

Obenem je odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 807,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje glede dodatka za pripravljenost in premestljivost ter glede stroškov postopka pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku oz. jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožnik za vtoževano obdobje ni bil upravičen do dodatka za pripravljenost in premestljivost, ker ni bil izpolnjen dodatni pogoj v obliki izdanega ustreznega akta s strani poveljstva, saj zgolj določba v opisu del in nalog, da je delavec premestljiv, ni zadostna podlaga za priznanje in izplačilo tega dodatka. Tožnik se s takšnim stališčem ne strinja, ker se na podlagi 17. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini zahteva le, da je v formaciji določena dolžnost pripravljenosti in premestljivosti. Tretji člen Zakona o službi v slovenski vojski pa določa, da je formacijska dolžnost določena funkcionalna dolžnost v formaciji poveljstva, enote ali zavoda s predpisanimi kadrovskimi in drugimi pogoji za njeno opravljanje in da je razporeditev vojaške osebe postopek, določen z Zakonom o obrambi, za kadrovsko popolnjevanje formacij, ki obsega imenovanje vojaške osebe za določen ali za nedoločen čas na formacijsko dolžnost z aktom vodenja ali poveljevanje in izdajo odločbe ali drugega akta, s katerim se uredijo delovno-pravne posledice imenovanja. Po stališču tožnika osnovo za izplačevanje dodatka predstavlja že sam opis formacijske dolžnosti in v okviru nje določitev dolžnosti pripravljenosti in premestljivosti. Že na podlagi formacijske dolžnosti je imel tožnik v vtoževanem obdobju dolžnost dejanske pripravljenosti in premestljivosti in že na podlagi te razporeditve bi ga tožena stranka oziroma NATO lahko premestil. Stališče sodišča prve stopnje je zato napačno, saj posega v samo vsebino uredbe Vlade RS. Tožeča stranka meni, da je Ministrstvo s sklepom, sprejetim na 2. kadrovskem kolegiju NGŠSV 28. 1. 2010 (kot izhaja iz odločbe tožene stranke, št. ... z dne 7. 6. 2010), po katerem se dodatek za pripravljenost in premestljivost izplačuje samo tistim pripadnikom, ki so še s posebnim aktom poleg opisa dela in nalog opredeljeni kot premestljivi, nedopustno poseglo v samo vsebino Uredbe Vlade RS, ker za tak sklep ni imelo pooblastila niti v Uredbi niti v zakonu. V zvezi z dolžnostjo pripravljenosti in premestljivosti je pomembna tudi izpovedba tožnika, da je ves čas dela v tujini, tako v času, ko mu je tožena stranka plačevala dodatek za premestljivost kot v času, ko mu ga ni in ki ga vtožuje, dejansko opravljal enako delo z dodatnimi deli in da do dejanske premestljivosti tudi po 1. 7. 2010 ni prišlo. Zato tožnik vztraja, da že opredelitev formacije kot CAOC, predstavlja določitev tožnikove formacije kot premestljive in predstavlja osnovo za upravičenost dodatka za pripravljenost in premestljivost. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijani del sodbe mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje glede na sprejeto odločitev štelo za bistvene.

Sodišče prve stopnje je sicer popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za pripravljenost in premestljivost za čas od 1. 12. 2009 do 30. 6. 2010 neutemeljeno zavrnilo zaradi zmotne pravne presoje. Upoštevalo je namreč stališče tožene stranke, da zgolj določba v opisu del in nalog, da je delavec premestljiv, ni zadostna podlaga za priznanje oziroma izplačilo tega dodatka, ker naj bi, kot je navajala tožena stranka, šlo za splošno določbo, ki jo je potrebno konkretizirati z izdajo akta za celotno organizacijo, poveljstvo ali enoto oziroma posameznika in za posamezno dolžnost določiti premestljivost v točno določenem časovnem obdobju in za točno določeno nalogo.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožbenim zahtevkom tožnika glede uveljavljanja dodatka za obdobje od 1. 12. 2009 do 30. 6. 2010 v obrazložitvi sodbe navedlo, da je bil tožnik do dodatka upravičen le v obdobju od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2010, ko je s strani pristojnega poveljstva prejel akt o tem, da je njegova dolžnost premestljiva v točno določenem obdobju za točno določeno nalogo, to je v obdobju, za katerega mu je bila dne 16. 9. 2010 izdana odločba o priznanju dodatka. Za sporno obdobje pa je ugotovilo, da tožena stranka tožniku dodatka utemeljeno ni priznala. Pritrdilo je stališču tožene stranke, da zgolj določba v opisu del in nalog, da je delavec premestljiv, ni zadostna podlaga za priznanje tega dodatka. Oprlo se je na izpoved tožnika, ki je izpovedal, da je bila v času, ko mu je bil sporni dodatek priznan, za formacijsko dolžnost CAOC določena višja stopnja pripravljenosti, kar je imelo za posledico večjo potrebo po premestljivosti in glede na njegovo izpoved zaključilo, da tega za sporno obdobje tudi tožnik ni zatrjeval, poleg tega pa je kot bistveno štelo, da za vtoževano obdobje pristojna služba ni sprejela posebnega akta o tem, da je (tožnikova) dolžnost premestljiva, kot je to sprejela za obdobje od 1. 7. 2010 dalje.

Navedeno stališče sodišča je zmotno, saj zanj ni podlage v določbi 1. odstavka 17. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 14/2009, 16/2009 - Uredba), v besedilu, ki je veljalo do uveljavitve spremembe navedene uredbe, to je do 30. 6. 2010. Po določbi 1. odstavka 17. člena navedene Uredbe je pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih vojaških dolžnostih in katerih dolžnosti so določene kot premestljive, pripadal dodatek v višini 10 % nominalne osnove za delo v tujini. S spremembo navedene Uredbe (Ur. l. RS, št. 51/2010), ki je stopila v veljavo dne 1. 7. 2010, pa je bil 1. odstavek 17. člena spremenjen, tako da je v njem določeno, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih vojaških dolžnostih in katerih dolžnosti so določene kot premestljive, pripada dodatek v višini 10 % nominalne osnove za delo v tujini od dneva, ko je za pripadnika s strani poveljstva izdan ustrezen akt o pripravljenosti za premestitev. Do uveljavitve spremembe navedene Uredbe poseben pogoj – to je akt poveljstva o pripravljenosti za premestitev – ni bil določen, zato je pravilno stališče tožeče stranke, da je že z razporeditvijo na delovno mesto, ki v opisu del in nalog določa premestljivost, izpolnjen pogoj za priznanje pravice do dodatka po 1. odstavku 17. člena Uredbe. Na takšno delovno mesto pa je bil tožnik razporejen tudi v spornem obdobju, na katerega se nanaša njegov tožbeni zahtevek za plačilo dodatka – na podlagi ukaza z dne 27. 5. 2009 je bil za čas od 1. 8. 2009 do 31. 7. 2011 napoten na opravljanje dolžnosti v A. Centru v Italiji, na podlagi ukaza z dne 17. 12. 2009 pa je bil od 1. 12. 2009 do 31. 7. 2011 razporejen na formacijsko dolžnost višjega častnika na mednarodni dolžnosti (po določeni formaciji, razvidni iz odločb tožene stranke), ki se opravlja v nazivu major. Tožnik je, kot izhaja iz njegove izpovedi, ves čas pri toženi stranki opravljal enako delo, z manjšimi razlikami v zvezi z dodatnimi deli, ter da glede vsebine svojega dela ni zaznal kakšnih sprememb od 1. 7. 2010 dalje, le CAOC je bil tedaj v višji stopnji pripravljenosti, kar ima za posledico večjo potrebo po premestljivosti, če pa bi NATO že pred 1. 7. 2010 izrazil zahtevo po premestljivosti, bi bil tudi tedaj lahko premeščen, vendar dejanske premestitive tudi po 1. 7. 2010 ni bilo. Skliceval se je tudi na memorandum med Slovenijo in NATO-m, iz katerega izhaja, da so vsa delovna mesta pripadnikov Slovenske vojske v CAOC premestljiva in pojasnil, da zato ni potrebe, da se v zvezi s tem izdaja še kakšna posebna odločba.

Tožnik je bil torej ves čas od 1. 12. 2009 dalje razporejen na isto dolžnost v tujini, Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini je, kot je že navedeno, šele po spremembi, uveljavljani od 1. 7. 2010, kot poseben pogoj za pridobitev pravice do dodatka v višini 10 % nominalne osnove za delo v tujini za pripravljenost in premestljivost, ki pripada pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih vojaških dolžnostih, katerih dolžnosti so določene kot premestljive, določila izdajo ustreznega akta o pripravljenosti za premestitev. Do tedaj pa poseben akt poveljstva po Uredbi ni bil potreben. Določbe 1. odstavka 17. člena Uredbe v besedilu, ki je veljalo do 1. 7. 2010, ni mogoče razlagati tako, kot je to storila tožena stranka v izpodbijanih odločbah, in šteti, da za opredelitev mednarodne vojaške dolžnosti kot premestljive ne zadošča le opredelitev v opisu delovnega mesta. Takšna razlaga pomeni, da se tudi za čas, ko to v Uredbi ni bilo predpisano, zahteva dodaten akt o pripravljenosti za premestitev, kar pa ni v skladu z določbo tedaj veljavnega 1. odstavka 17. člena Uredbe, kar pomeni, da je tožena stranka v tožnikovem primeru mimo določb (tedaj) veljavne Uredbe določala dodatne pogoje za pridobitev pravice do spornega dodatka. Če bi bilo stališče tožene stranke (in sodišča prve stopnje) pravilno, namreč sprememba 1. odstavka 17. člena Uredbe sploh ne bi bila potrebna. Poleg tega pa je treba upoštevati, da se tožena stranka celo sama v odločbi z dne 7. 6. 2010 o dopolnitvi odločbe št. ... z dne 16. 2. 2010 sklicuje na Memorandum of Understanding z dne 10. 12. 2007, sklenjen z Republiko Slovenijo, po katerem so vsi pripadniki v CAOC premestljivi oziroma razporejeni na dolžnosti, ki so premestljive. V opisu NATO-vega delovnega mesta (ki ga je zasedal tožnik) pa je izrecno določeno, da mora delavec včasih prevzeti operativne naloge in/ali naloge v okviru službenih poti, tako znotraj kot zunaj NATO-vih meja oz. da se od delavca glede na navodila lahko zahteva opravljanje podobnih nalog drugje znotraj organizacije. V delu, ki se nanašajo na nepriznavanje dodatka za premestljivost tožniku kot pripadniku Slovenske vojske na mednarondnih vojaških dolžnostih, ki so določene kot premestljive, za čas od 1. 12. 2009 do 30. 6. 2010, so torej izpodbijane odločbe tožene stranke oz. sklep in odločba z dne 5. 1. 2011 o zavrnitvi tožnikovega ugovora nezakoniti, ker tožniku brez pravne podlage odrekajo pravico do pripadajočega dodatka, čeprav je bil celotno obdobje razporejen na dolžnosti, ki so bile določene kot premestljive.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP).

Zaradi delno spremenjene odločitve je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, tako da je deloma znižalo stroške postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, ob upoštevanju dejstva, da je deloma uspel s tožbenim zahtevkom. Pritožbeno sodišče tožnikov uspeh ocenjuje z 20 %. Potrebni stroški tožeče stranke v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 – ZOdvT) znašajo: nagrada za postopek 409,50 EIR, nagrada za narok – 378,00 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve – 20,00 EUR), ter 20 % DDV (v priglašeni višini), to je skupaj 969,00 EUR, potrebni stroški tožene stranke, kot jih je pravilno odmerilo že prvostopenjsko sodišče, pa 807,50 EUR. Tožnik je upravičen do povračila stroškov v znesku 193,80 EUR (20 %), tožena stranka pa do povračila 646,00 EUR, tako da je po poračunu tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške v višini 452,20 EUR.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti potrebne stroške za pritožbo, ki znašajo: nagrada za postopek 196,80 EUR (osnovni količnik 1,00 je po prilogi k tabeli 12. člena ZOdvT 123,00 EUR – vrednost spornega predmeta do 3.000,00 EUR), materialni stroški 20,00 EUR ter 20 % DDV, kar skupaj znaša 265,36 EUR. Izrek o stroških je v skladu z določbami 154., 155. člena ZPP ter ZOdvT.