Jedro

Ekonomski razlog se lahko ugotavlja tudi po posameznih segmentih poslovanja (v konkretnem primeru na nivoju priloge, čeprav se ta ne prodaja samostojno) pri tem pa je bistveno, da se je uspešnost poslovanja za vse priloge ugotavljala na enak način in na podlagi primerljivih podatkov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2015, za poziv nazaj na delo, razporeditev na delovno mesto poročevalec in reparacijo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka bi tožniku lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi le, če bi dokazala obstoj poslovnega razloga na celotnem medijskem področju ali pa pri ediciji A. in B., katerih priloga je edicija C. Zmotno naj bi bilo stališče, da ni bistveno ali je C. priloga drugih časopisov ali pa samostojna edicija. Okoliščina, da je bil tožnik s sklepom uprave razporejen na stroškovno mesto priloge C. naj bi bila stvar organizacije delovnega procesa v medijskem področju in ne dokaz, da je C. posebna organizacijska enota. Tožnik na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi lahko piše članke za katerokoli edicijo ali prilogo, kar je razvidno in opisnega lista delovnega mesta poročevalec, ki je sestavni del pogodbe o zaposlitvi. Iz 3. točke Akta o organizaciji in sistemizaciji družbe D., d.d. izhaja, da je bil tožnik kot novinar poročevalec, skupaj z drugimi novinarji poročevalci, ki imajo vsi enake delovne naloge, razporejen v posebno organizacijsko področje, in sicer v medijsko področje. Iz tožnikove pogodbe ni razvidno, da je bil dodeljen v katero posebno redakcijo ali uredništvo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga naj bi bila nezakonita, saj tožena stranka ni ugotovila obstoja poslovnega razloga v medijskem področju, ki bi predstavljal organizacijsko enoto. Posledično med seboj ni primerjala vseh novinarjev, zaposlenih na delovnem mestu poročevalca, kar bi bila dolžna storiti na podlagi 17. člena v povezavi s 16. členom Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje2 (v nadaljevanju KPPN). Upad prodaje oglasnega prostora po njegovem mnenju ne more predstavljati utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi novinarju poročevalcu. Navedeno bi lahko bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi komercialistu. Utemeljen poslovni razlog bi moral biti v povezavi z vsebino del in nalog, ki jih je tožnik opravljal za toženo stranko.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik neutemeljeno zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno zgradilo v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. V takem primeru bi lahko bila podana kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki pa jo tožnik v reviziji uveljavlja zgolj pavšalno, ne glede na to pa je v reviziji ne more uspešno uveljavljati, saj je ni izrecno uveljavljal že v pritožbi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in nima pomanjkljivosti, zaradi česar je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

8. Neutemeljen je revizijski očitek, da tožena stranka kot ekonomskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne bi smela upoštevati ugotovljenih rezultatov poslovanja priloge C., temveč kvečjemu rezultate poslovanja A. in B. Ekonomski razlog se lahko ugotavlja tudi po posameznih segmentih poslovanja (v konkretnem primeru na nivoju priloge, čeprav se ta ne prodaja samostojno) pri tem pa je bistveno, da se je uspešnost poslovanja za vse priloge ugotavljala na enak način in na podlagi primerljivih podatkov. Ne drži očitek, da zatrjevan ekonomski razlog sploh ni povezan z vsebino del in nalog, ki jih je opravljal tožnik. Ekonomski razlog je bil ugotovljen v zvezi s prilogo C., tožnik pa je delo opravljal za to prilogo.

9. Tožnik zmotno meni, da bi bil v odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazloženi poslovni razlog lahko zakonit le v primeru, če bi bilo v pogodbi o zaposlitvi izrecno navedeno, da je razporejen v kakšno posebno redakcijo ali uredništvo. V pogodbi o zaposlitvi je sicer res navedeno le, da se pogodba sklepa za delovno mesto poročevalec, vendar pa to ne pomeni, da se pri presoji, ali je prenehala potreba po opravljanju tega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne upošteva, kakšno delo je tožnik dejansko opravljal. To pomeni tudi upoštevanje dejstva, da se je delo poročevalcev opravljalo znotraj različnih uredništev (med njimi je bilo tudi uredništvo priloge C.) in da je tožnik od 25. 4. 2014 dalje novinarsko delo opravljal le za to prilogo. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je uredništvo priloge C. posebna notranja organizacijska enota tožene stranke, pri čemer se je utemeljeno sklicevalo na določbe akta o organizaciji družbe D., d.d. Ta akt določa, da je družba razdeljena na organizacijska področja; medijsko področje, marketing, trženje, tiskarsko področje, področje distribucije in upravno področje, vendar je iz organizacijske strukture, ki je prikazana na sliki 1 tega akta, razvidno, da medijsko področje sestavljajo organizacijske enote dokumentacija in uredništvo edicij, pri čemer so med edicijami navedene tudi priloge. Navedeno potrjuje tudi ugotovitev sodišča, da se delo novinarja po vsebini po posameznih uredništvih razlikuje, zaradi česar je ob spremembi uredništva potrebno določeno uvajalno obdobje oziroma "dokvalifikacija."

10. Zmotno je revizijsko stališče, da bi tožena stranka obstoj poslovnega razloga lahko ugotavljala samo na organizacijskem nivoju, ki ga predstavlja medijsko področje, kar bi dejansko pomenilo, da bi tožena stranka pri določanju preseženih delavcev med seboj morala primerjati novinarje iz vseh uredništev. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je pri toženi stranki zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov prenehala potreba po delu novinarja v uredništvu priloge C. Zato je tožena stranka presežne delavce utemeljeno ugotavljata znotraj tega uredništva in ne na nivoju celotne družbe. Tudi sicer je nelogično, da bi zaradi tega, ker je prenehala potreba po delu novinarja, specializiranega za prilogo C., tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi novinarju iz drugega uredništva, v katerem ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela in bi v to uredništvo potem premestila novinarja iz uredništva priloge C. 11. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 16. in 17. člena KPPN. Celotna ureditev poglavja o prenehanju potreb po delu novinarjev zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu temelji na ob uveljavitvi kolektivne pogodbe veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih3 (ZDR), saj predvideva tako trajno kot začasno prenehanje potreb po delu novinarjev. Ne glede na navedeno pa določbe 16. člena KPPN o tem, da se vsi novinarji, ki delajo na delovnih mestih, za katera se zahteva enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, znanja in zmožnosti za delo, uvrstijo v isto kategorijo preseženih novinarjev, ni možno tolmačiti tako, da je presežne delavce tudi v primeru t. i. individualnih odpovedi možno ugotavljati le na nivoju celotne organizacije in ne le notranje organizacijske enote, v kateri dejansko preneha potreba po delu novinarjev. Pri toženi stranki je prenehala potreba po delu novinarja v uredništvi priloge C., zato je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, ko je na podlagi kriterijev iz kolektivne pogodbe med seboj primerjala le novinarje v tem uredništvu.4

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

13. V skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih5 (ZDSS-1) krije tožena stranka kot delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 31/91 in nadaljnji. 3 Ur. l. RS, št. 14/90 in nadaljnji. 4 Enako je Vrhovno sodišče odločilo v sodbi VIII Ips 34/2017 z dne 23. 6. 2017. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji.