Jedro

Dokazno breme glede izpolnitve dolžnosti iz 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI je res na delodajalcu, vendar mora tudi delavec zatrjevati, da je delodajalec imel prosta ustrezna delovna mesta in katera bi to lahko bila. Takšna zahteva ne pomeni prevalitve trditvenega in dokaznega bremena na drugo stranko, pač pa zgolj realizacijo 212. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2017, da delovno razmerje med strankama še vedno traja in da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja (I. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo, razen v delu, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče tožniku z zavrnitvijo dokaza za postavitev izvedenca omejilo in odvzelo možnost dokazovanja okoliščin, ki vplivajo na nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je sodišče pri odločitvi pripisalo preveliko težo izjavi o varnosti z oceno tveganja. Iz pregleda delovnih mest, ki so sestavni del pravilnika tožene stranke, izhaja, da obstajajo delovna mesta, pri katerih se ne zahteva 100 % delovna zmožnost delavca. Po mnenju tožnika je ocena tveganja namenjena ureditvi posameznega delovnega mesta oziroma izogibanju tveganja in prilagoditvi pogojev dela. Tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pridobila konkretnih podatkov o stopnji tveganja, ki je ključna pri posamezni oceni. Zaradi nestrinjanja z oceno tožene stranke je tožnik predlagal postavitev sodnega izvedenca. Tožnik meni, da je sodišče brez ustreznih dokazov zaključilo, da tožena stranka ni imela na voljo prostih delovnih mest ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Med postopkom na prvi stopnji je tožnik predlagal, da se pridobijo podatki o prerazporeditvah in zaposlitvah v letu 2017 pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, vendar sodišče ni pojasnilo, zakaj ti podatki niso relevantni. Na podlagi sistematizacije delovnih mest bi lahko izvedenec ugotovil, na katerih prostih delovnih mestih bi bilo mogoče zaposliti tožnika. Tožnik meni, da sodišče ne more pomanjkljivosti tožene stranke pri iskanju primernega delovnega mesta sanirati tako, da pritrjuje njenim ugotovitvam, temveč bi moralo z objektivnimi kriteriji ugotoviti zmožnost tožnika za opravljanje dela na primernem delovnem mestu. Trdi, da mu tožena stranka ni ponudila možnosti prekvalifikacije, prezaposlitve in razumne prilagoditve glede na kadrovske potrebe, sodišče pa ni obravnavalo niti konkretiziralo možnosti zaposlitev po posameznih organizacijskih enotah tožene stranke. Pri tem je sodišče materialnopravno zmotno izhajalo iz predpostavke, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, tožnik pa naj bi dokazal nasprotno.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 26. 9. 2017 podala tožniku iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), tj. zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 5. 2015 za delovno mesto vzdrževalec medicinske opreme; - da je bil tožnik s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ps 602/2015 z dne 19. 12. 2016 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: fizično in psihično lahko delo, pretežno sedeče delo, brez dvigovanja bremen nad 5 kg, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, ne nočno delo, s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko, od 20. 11. 2014 dalje; - da je tožena stranka tožniku dne 1. 3. 2017 izdala odločbo o čakanju na delo in v svojih notranjih organizacijskih enotah in pri drugih delodajalcih opravila poizvedbe glede možnosti, da tožniku zagotovi ustrezno delovno mesto; - da je pooblaščeni strokovni delavec za varnost in zdravje pri delu po pregledu izjave o varnosti z oceno tveganja ugotovil, da tožena stranka nima primernega delovnega mesta za tožnika, ki bi ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi in preostali delovni zmožnosti; - da je tožena stranka po prejemu negativnih odgovorov drugih delodajalcev in notranjih mnenj tožnika dne 24. 5. 2017 obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi; - da je tožena stranka podala vlogo na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je pozitivno mnenje (da tožena stranka utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi) izdala dne 14. 9. 2017 ter - da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 9. 5. 2018. 7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni mogla ustrezno prilagoditi njegovega delovnega mesta vzdrževalca opreme tako, da bi bilo skladno s pravnomočno sodbo socialnega sodišča in da mu tudi ni mogla ponuditi drugega ustreznega delovnega mesta. Tožena stranka je tako po presoji sodišča prve stopnje tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi v skladu s pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov (prvi odstavek 116. člena ZDR-1), to so določbe 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 16/2007 in nasl. - ZZRZI) ter 102. in 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1).

8. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca glede možnosti nadaljnje zaposlitve tožnika. Stranki je zagotovljena pravica do izvedbe dokazov, ki pa ni neomejena, saj sodišče dokazni predlog lahko zavrne, če ima za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče tako lahko na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP zavrne predlagani dokaz, če je nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovali, ni pravno odločilno, ali če dokaz za ugotovitev določenega dejstva ni primeren. Dokaz z imenovanjem izvedenca za medicino dela (ali izvedenca s kakšnega drugega področja) ni bil potreben dokaz za ugotavljanje dejstva, ali bi tožena stranka delovno mesto tožnika lahko ustrezno prilagodila ali ga premestila na kakšno drugo delovno mesto pri toženi stranki, saj tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela prostih delovnih mest, ki bi ustrezali tožnikovi preostali delovni zmožnosti. Če prostega primernega delovnega mesta tožena stranka nima, ga tožniku ni dolžna ponuditi oziroma ga dokvalificirati ali prekvalificirati za takšno delo.

9. Po določbi drugega odstavka 37. člena ZZRZI so primerna delovna mesta za invalide vsa delovna mesta, na katerih, ob upoštevanju izjave o varnosti z oceno tveganja, invalidnost ni ovira za enakovredno opravljanje dela. Po tretjem odstavku navedenega člena pa delodajalci v sistemizaciji delovnih mest določijo primerna delovna mesta za invalide ter druge ukrepe za ravnanje z invalidnostjo na delovnem mestu. Ob upoštevanju navedenih določb so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče preveliko težo dalo izjavi o varnosti z oceno tveganja, oziroma da njena vsebina ni sprejemljiva.

10. Tožnik je sicer izpostavil posamezna sistemizirana delovna mesta pri toženi stranki, za katera pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bodisi niso bila primerna glede na preostalo tožnikovo delazmožnost bodisi niso bila prosta ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka do datuma odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni nikogar zaposlila za nedoločen čas na primernih delovnih mestih. Zatrjevanje tožene stranke, da ni bilo možnosti za ponudbo ustrezne nove zaposlitve tožnika, je sodišče preizkusilo z zaslišanjem prič, ki so izpovedale, da ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bilo prostih ustreznih delovnih mest, na katerih bi ga lahko zaposlila. Če je tožnik menil drugače ali če so takrat obstajala še kakšna druga ustrezna prosta delovna mesta, kjer bi ga bilo mogoče zaposliti, bi moral to tudi določno zatrjevati. Ne zadošča zgolj pavšalna trditev o obstoju delovnih mest po različnih delovnih enotah, ki so določena v sistematizaciji oziroma pravilniku tožene stranke o delovnih mestih, ki so primerna za invalide. Dokazno breme glede izpolnitve dolžnosti iz 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI je res na delodajalcu, vendar mora tudi delavec zatrjevati, da je delodajalec imel prosta ustrezna delovna mesta in katera bi to lahko bila. Takšna zahteva ne pomeni prevalitve trditvenega in dokaznega bremena na drugo stranko, pač pa zgolj realizacijo 212. člena ZPP. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče pristransko izhajalo iz predpostavke, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, tožnik pa naj bi dokazal nasprotno.

11. Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena za razsojo v tem sporu, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2010 in nasl. - ZDSS-1).