Jedro

Utemeljen sum, da je obtoženec storil v prejšnji točki navedeni kaznivi dejanji, izhaja iz pravnomočne obtožnice ter nepravnomočne obsodilne sodbe. Ne gre spregledati, da je bila obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje hude telesne poškodbe določena kazen eno leto in štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje ropa pa eno leto in pet mesecev zapora, ki je bila po odločitvi pritožbenega sodišča sicer znižana, medtem ko je bil obtoženec storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti oproščen. To pa je privedlo do izreka nižje enotne kazni, vendar pa ne v tolikšnem obsegu, da ne bi bilo mogoče več zastopati stališča o sorazmernosti pripora v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico obtoženca do njegove osebne svobode.

Izrek

Ugotovi se, da so razlogi za pripor obtoženega S. D. še vedno podani.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 25. 5. 2020, opr. št. III K 48649/2019, je bil obtoženi S. D. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti v sostorilstvu po prvem odstavku 133. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 mu je bila izrečena enotna kazen tri leta zapora. Po 56. členu KZ-1 je prvo sodišče odločilo, da se v izrečeno enotno kazen zapora všteje čas pridržanja in pripora od 27. 4. 2019 od 18.05 ure dalje. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1 v zvezi s 74. členom KZ-1 je bilo obtožencu naloženo, da mora plačati znesek 357,50 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi na škodo oškodovanca Janeza Smodeta. Kar se tiče stroškov kazenskega postopka je prvo sodišče odločilo, da na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa se obtoženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Obtoženi se nahaja v priporu od 18.05 ure dne 27. 4. 2019 dalje iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Pritožbo obtoženca in njegovega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče obravnavalo na seji 20. 11. 2020 in sprejelo odločitev, da se pritožbama delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v odločbi o krivdi tako, da se obtoženca oprosti obtožbe, da je storil kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti v sostorilstvu po prvem odstavku 133. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in v odločbi o kazenski sankciji tako, da se mu za kaznivo dejanje ropa v sostorilstvu po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 določena kazen zniža na eno leto in pet mesecev zapora ter določi enotna kazen dve leti in osem mesecev zapora. V ostalih nespremenjenih delih pa je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Tretji odstavek 394. člena ZKP sodišču druge stopnje nalaga, da v primeru, ko na pritožbeni seji ugodi pritožbi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje, obtoženec pa je v priporu, preizkusi tudi ali so še podani razlogi za pripor in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani ali pa pripor odpravi.

4. V skladu z navedenim zakonskim določilom je zato sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti pristopilo k preizkusu ali je pri priprtemu obtoženemu S. D. še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zaradi katerega se od 27. 4. 2019 nahaja v priporu.

5. Na podlagi uradnega preizkusa je sodišče druge stopnje zaključilo, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo pripor zoper priprtega obtoženca in sicer, da je utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje ropa v sostorilstvu po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi in njihovega premoženja, ki pa je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi ter da je pripor kot najhujši poseg v obtoženčevo osebno svobodo, še vedno sorazmeren ukrep.

6. Utemeljen sum, da je obtoženec storil v prejšnji točki navedeni kaznivi dejanji, izhaja iz pravnomočne obtožnice ter nepravnomočne obsodilne sodbe. Ne gre spregledati, da je bila obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje hude telesne poškodbe določena kazen eno leto in štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje ropa pa eno leto in pet mesecev zapora, ki je bila po odločitvi pritožbenega sodišča sicer znižana, medtem ko je bil obtoženec storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti oproščen. To pa je privedlo do izreka nižje enotne kazni, vendar pa ne v tolikšnem obsegu, da ne bi bilo mogoče več zastopati stališča o sorazmernosti pripora v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico obtoženca do njegove osebne svobode.

7. Prav tako so pri obtožencu še vedno izkazane vse objektivne in subjektivne okoliščine, ki kažejo na njegovo ponovitveno nevarnost. Med objektivnimi okoliščinami je potrebno ponovno izpostaviti težo, okoliščine in način storitve kaznivega dejanja, ko se obtožencu očita storitev enega hujših kaznivih dejanj zoper premoženje, ki zajema tudi uporabo sile in grožnje (rop), za kar je v zakonu predpisana kazen od enega do desetih let zapora in tudi eno hujših kaznivih dejanj zoper življenje in telo (huda telesna poškodba), za kar je v zakonu predpisana kazen od šestih mesecev do petih let zapora. Pri tem pa je obtoženi izkoristil okoliščino, da je sostorilka oškodovanca predhodno poznala, da ga je že pred tem večkrat obiskala, zaradi česar ji je tudi tokrat odprl vrata, nevedoč da je z njo tudi obtoženi. Po vstopu v stanovanje pa je D. napadel oškodovanca, ga udarjal s pestmi po glavi, medtem ko je sostorilka preiskala stanovanje, v nadaljevanju pa sta mu odvzela denar, kovance, srebrnika, rokavice, mobilni telefon in ključe stanovanja. Vsekakor te okoliščine kažejo na obtoženčevo visoko mero predrznosti, brezobzirnosti, vztrajnosti in odločenosti pri storitvi očitanih kaznivih dejanj, kar so tiste okoliščine, ki kažejo na obtoženčevo visoko stopnjo ponovitvene nevarnosti. K temu pa je potrebno dodati še, da je obtoženi večkratni povratnik kaznivih dejanj, med drugim tudi zoper življenje in telo ter zoper premoženje, da je večletni odvisnik od prepovedanih drog, brez zaposlitve in da prejema le socialno pomoč. Zato po presoji pritožbenega sodišča še vedno obstaja resna, konkretna in realna nevarnost, da bi obtoženi na prostosti kazniva dejanja ponavljal. 8. Glede na ugotovljeno obtoženčevo izrazito ponovitveno nevarnost, ni nobenega dvoma, da je pripor zoper obtoženca še vedno edino primeren in hkrati neogibno potreben ukrep za odvrnitev njegove ponovitvene nevarnosti in s tem za zagotovitev varnosti ljudi, njihovega življenja in premoženja. Tega namreč ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom. Teža obtožencu očitanih kaznivih dejanj ropa in hude telesne poškodbe ter stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine, ki jo izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj predstavlja, pa še vedno v celoti opravičuje ta najstrožji omejevalni ukrep oziroma poseg v pravico obtoženca do svobode gibanja.

9. Senat pritožbenega sodišča je tako zaključil, da so pri obtožencu še vedno izkazani vsi razlogi za pripor.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba v roku treh dni od prejema pisnega odpravka. Pritožbo je potrebno vložiti pisno v dveh izvodih pri Okrožnem sodišču v Celju, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba priporočeno po pošti oziroma če se odda upravi zaporov, se šteje dan oddaje pritožbe na pošto oziroma upravi zaporov za dan izročitve sodišču. Morebitna pritožba zoper ta sklep v skladu s tretjim odstavkom 394. člena ZKP, ne zadrži njegove izvršitve.