Jedro

Denacionalizacijski upravičenec, ki mu zaradi zakonitih ovir po ZDen ni mogoče vrniti kmetijskega zemljišča v naravi, mora biti v postopku na prvi stopnji izrecno poučen o pravici do vrnitve nadomestnega zemljišča po 3. odstavku 42. člena ZDen, kajti sicer je podana kršitev materialnega prava.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča RS, št. U 334/97-9 z dne 19.5.1999 se razveljavi in se zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.2.1997. Z njo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote L. - Izpostava Š. z dne 24.9.1996. S to odločbo je bila zahteva tožeče stranke, da se F. in M.T. vrnejo v naravi kmetijska zemljišča, vsakemu do 1/2, ki so bila razlaščena z Zakonom o agrarni reformi in kolonializaciji v Sloveniji (Uradni list SNOS in NVS, št. 62/45) na podlagi odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo v K. z dne 15.7.1946. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da so podržavljena kmetijska zemljišča v lasti fizičnih oseb, zaradi česar po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen obstaja ovira za njihovo vrnitev v naravi. V takem primeru gre upravičencu pravica do odškodnine po 1. odstavku 42. člena ZDen v obliki delnic, ki jih ima Republika Slovenija ali v obveznicah, izdanih v ta namen. Zato je upravni organ tožečo stranko izrecno opozoril na pravico do odškodnine po navedeni določbi ZDen in jo poučil o posledicah, če bo pri vrnitvi nepremičnin v naravi vztrajala (2. odstavek 5. člena, 14. in 140. člen ZUP/86). Ker tožeča stranka svojega zahtevka, s katerim je uveljavljala vrnitev kmetijskih zemljišč v naravi tudi po opozorilu upravnega organa do izdaje prvostopne odločbe ni spremenila v zahtevek za odškodnino v obliki delnic ali obveznic, je upravni organ ravnal pravilno, ko je zahtevek zavrnil kot neutemeljen. Po presoji sodišča prve stopnje je zato odločitev tožene stranke, ki je zavrnila pritožbo zoper delno odločbo upravnega organa prve stopnje, pravilna. Tožbeni ugovor, da je tožeča stranka v tožbi v upravnem sporu spremenila svoj zahtevek, ki ga je uveljavljala v upravnem postopku tako, da je sedaj pripravljena sprejeti nadomestna zemljišča in podrejeno tudi delnice, ki jih ima Republika Slovenija, je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklicevanjem na določbo 130. člena ZUP/86. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je bila med postopkom na prvi stopnji opozorjena, da bo, če bo vztrajala pri vrnitvi kmetijskih zemljišč v naravi izgubila pravico do odškodnine, vendar kjub temu zahtevka do izdaje prvostopne odločbe ni spremenila. Toda pred izdajo te odločbe ji kot prava neuki stranki ni bilo dano dovolj časa, da bi se mogla odločiti o obliki vračanja, sicer pa je svoj zahtevek spremenila v tožbi v upravnem sporu, ko je privolila v odškodnino po 1. odstavku 42. člena ZDen, kar pa prvostopno sodišče ni upoštevalo. Meni, da je do spremembe zahtevka upravičena vse do pravnomočnosti upravne odločbe, torej tudi še v tožbi v upravnem sporu. Zato smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v času odločanja (19.5.1999) utemeljeno zavrnilo tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Upravni organ je na zahtevek stranke vezan po vsebini, temelju in obsegu. To pa pomeni, da lahko odloča le v okviru postavljenega zahtevka in ni upravičen odločati o vrnitvi podržavljenega premoženja v drugačni obliki, kot je bila zahtevana. Če stranka kljub opozorilu vztraja na obliki vračanja, ki je zakon ne omogoča (63. člen ZDen in 126. in 130. člen ZUP/86), je tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrebno zahtevek zavrniti.

Toda v tem primeru je med upravnim sporom pričel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDen (Uradni list RS, št. 65/98), ki izrecno določa (27. člen), da se upravni postopki, ki niso bili pravnomočno končani do njegove uveljavitve (3.10.1998), dokončajo po določbah novele. Ker upravni postopek, ki je predmet tega upravnega spora, še ni pravnomočno končan (12. člen ZUP/86), je potrebno pri odločanju v tem upravnem sporu uporabiti določbe novele.

Z novelo je bil 27. člen ZDen dopolnjen z novim 1. odstavkom. Šele z njegovo obvezno razlago, objavljeno v Uradnem listu RS št. 66/00, je zakonodajalec pojasnil, da 1. odstavek 27. člena ZDen, ki se glasi: "Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS je zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč", pomeni, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki gospodari (upravlja in razpolaga) z zemljišči, ki so v lasti Republike Slovenije na podlagi 2. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list, št. 10/93, 1/96 in 23/96 - popr.), zavezanec za vračilo zemljišč kot nadomestnih zemljišč v smislu 3. odstavka 42. člena ZDen, v primeru, če upravičencu podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov iz razlogov, določenih v ZDen ni mogoče vrniti v naravi. To pa po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da mora biti denacionalizacijski upravičenec, kadar ni zakonitih pogojev za vrnitev kmetijskih zemljišč v naravi, izrecno opozorjen tudi na možnost izbire nadomestnega zemljišča. Ker se novela uporablja retroaktivno, se stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka pravilno poučena o pravicah v postopku, pokaže za napačno in v nasprotju z materialnim predpisom. Enako tudi uporaba 1. odstavka 59. člena ZUS, na podlagi katerega je bila tožba zavrnjena.

Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.