Jedro

Odškodnina mora biti učinkovita in sorazmerna z nastalo škodo. Oškodovancu mora nuditi zadostno satisfakcijo (učinkovitost) in ustrezati utrpeli škodi glede na njen obseg (sorazmernost). Pri presoji zatrjevane škode mora sodišče upoštevati okoliščine kot so trajanje trpinčenja, naravo posameznih dejanj, okolje, v katerem se je izvajalo, osebe, ki so ga izvajale, težo posledic in njihovo trajanje. Kršitelj prepovedi trpinčenja na delovnem mestu mora odškodnino občutiti kot svarilo v izogib ponavljanju (odvračalni učinek).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 892,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da tožniku izplača odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu v znesku 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2016 do plačila (I. točka izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je tudi o nekaterih drugih zahtevkih (II. in IV. točka izreka), ki niso predmet revizije. Ugotovilo je, da bil tožnik na delovnem mestu izpostavljen ravnanjem, ki jih je opredelilo za trpinčenje na delovnem mestu. Pri odmeri odškodnine se je sklicevalo na 8. in 47. člen in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (delno je spremenilo le izrek o stroških postopka). Strinjalo se je s pravno presojo o obstoju trpinčenja na delovnem mestu in soglašalo z višino prisojene odškodnine, pri kateri je poudarilo njeno posebno naravo kot tudi odvračalno funkcijo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 58/2020 z dne 26. 5. 2020 na predlog toženke dopustilo revizijo glede vprašanja materialnopravne pravilnosti odločitve sodišča o višini odškodnine.

4. Toženka v reviziji zavajajoče navaja, da je bila revizija dopuščena tudi glede drugih vprašanj. Ker to ne drži, vrhovno sodišče obsežnih revizijskih navedb, ki z dopuščenim vprašanjem niso v zvezi, ne povzema in v nadaljevanju nanje tudi ne odgovarja.

5. V zvezi s primernostjo višine odškodnine toženka navaja, da je previsoka in odstopa od dosedanje sodne prakse. Sklicuje se na nekatere zadeve, v katerih sta sodišče druge stopnje in vrhovno sodišče prisodili nižje odškodnine. Sodiščema nižjih stopenj očita, da nista obrazložili takšnega odstopanja. Navaja tudi, da tožnik zahtevka ni specificiral po vrsti škode; vse naj bi predstavljalo duševne bolečine. Meni, da prenehanje delovnega razmerja ne more utemeljevati višine odškodnine in zanjo toženka ne more odgovarjati, saj je do prenehanja prišlo s sodno poravnavo in to ne more negativno vplivati na zahtevke, ki jih ima tožnik v tem postopku. Tožnik tudi ni navedel konkretne škode, razen nekaj zdravstvenih težav. Šibko socialno mrežo, na katero se je skliceval, je sodišče prve stopnje napačno razumelo. Meni tudi, da je odločitev oprta na nasprotujoče si ugotovitve s tem, ko sodišče najprej ugotovi, da se je tožnik na dogodke odzival, kot bi se odzval povprečen človek, nato pa, da naj bi bil prenizko osebnostno opremljen za spopadanje s stresnimi dogodki in bi naj se torej odzival drugače, kot povprečje ljudi. Kot nelogično izpostavlja tudi to, da sodišče sodnega spora ne upošteva kot stresorja, medtem ko cerkveni postopek, ki je podoben, šteje za upoštevanja vreden stresor.

6. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

9. Odločitev sodišča druge stopnje o odškodninski odgovornosti toženke temelji na ugotovitvi, da tožnika ni zaščitila pred trpinčenjem na delovnem mestu in torej ni zagotavljala takšnega delovnega okolja, v katerem delavec ne bo izpostavljen neželenemu ravnanju v obliki nadlegovanja in trpinčenja s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev (prvi odstavek 47. člena ZDR-1). Tožnik je imel s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto duhovnika. Še kot zakoniti zastopnik Cerkvene občine A. je začel po nalogu takratnega metropolita raziskovati sume nepravilnosti pri vodenju občine v času njegovega predhodnika B. B. Ker so se ti sumi izkazali za utemeljene, je v soglasju z metropolitom zoper njega podal kazensko ovadbo. Kasneje je metropolit zahteval umik kazenske ovadbe, vendar postopek, ki je bi že začet, tega ni več omogočal. Po tem so se odvili številni dogodki, ki jih je sodišče druge stopnje strnilo v zaključek, da predstavljajo ponavljajoča se, sistematična, graje vredna ravnanja, ki so na koncu vodila tudi v odpoved pogodbe o zaposlitvi in prepoved opravljanja poklica.

10. Sodišče prve stopnje je odškodnino prisodilo ob upoštevanju dejstva, da tožnik pred spornimi dogodki ni imel psihičnih težav, niti resnejših telesnih težav. Dogodki, ki jim je bil izpostavljen, pa so mu povzročili številne nevšečnosti. Podpora znotraj službenega okolja je bila nezadostna, odziva na dopise, ki jih je naslavljal na različne osebe in prosil za podporo, pa ni bilo. Tudi znotraj družine ni mogel več funkcionirati, kot prej. Ves čas ga je bilo strah pred novimi očitki.

11. Sodišče druge stopnje je povzelo zaključke sodišča prve stopnje in se strinjalo s prisojeno višino odškodnine. Odgovorilo je na pritožbene navedbe, ki so bile domala enake, kot sedaj v reviziji. Posebej je zavrnilo zavzemanje toženke za to, da odvračalna funkcija ni potrebna, ker gre za edinstven in osamljen primer. Poudarilo je, da je tudi, če to drži, odvračalna funkcija odškodnine prav v tem, da tako tudi ostane in se nezakonita ravnanja toženke več ne ponovijo.

12. Toženka v reviziji o prisojeni odškodnini ne navaja drugega kot to, da je glede na ugotovljene okoliščine previsoka in nesorazmerna z odškodninami, ki so bile v sodni praksi prisojene v podobnih primerih. Navedba, da ni specificirano, za katero vrsto škode gre, presega okvir dopuščene revizije1, navedba, da izvedeni dokazi ne podpirajo ugotovljenih dejstev, pa predstavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Neutemeljen je revizijski očitek, da bi morali sodišči pojasniti, zakaj je pri določitvi višine odškodnine prišlo do odstopanja od dosedanje sodne prakse. V zvezi s tem je treba poudariti, da za enotno sodno prakso v skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS št. 94/2007 UPB in naslednji) skrbi vrhovno sodišče. Ker se vrhovno sodišče doslej še v nobeni zadevi ni izrecno opredeljevalo do primernosti prisojene odškodnine po višini (glede na zakonsko zahtevo po učinkovitosti, sorazmernosti in odvračalni funkciji), do odstopa od (enotne) sodne prakse niti ni moglo priti.

14. V zadevi VIII Ips 7/2019, ki jo izpostavlja revizija, se vrhovno sodišče z višino prisojene odškodnine ni ukvarjalo, saj je bila revizija dopuščena le glede vprašanja, ali je treba v tožbenem zahtevku iz naslova trpinčenja na delovnem mestu samostojno opredeliti posamezne pravno priznane pojavne oblike nepremoženjske škode, kot so predpisane v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS 83/2001 in naslednji). Zoper sodbo Pdp 341/2019 z dne 22. 8. 2019 je toženec sicer predlagal revizijo, vendar ne glede višine odškodnine; revizija ni bila dopuščena. Zoper sodbo I Pd 1398/2014 z dne 20. 6. 2018, ki je bila potrjena s sodbo in sklepom sodišča druge stopnje Pdp 954/2018 z dne 16. 5. 2019 in 8. 7. 2019, je bila dopuščena in vložena revizija; o njej je tudi že odločeno, in sicer s sklepom VIII Ips 85/2019 z dne 12. 5. 2020, s katerim je vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Višina odškodnine ni bila predmet revizije. Zoper sodbi v zadevah Pdp 879/2018 z dne 17. 1. 2019 in Pdp 304/2019 z dne 12. 9. 2019 predlog za dopustitev revizije ni bil vložen. V zadevi, ki se je kasneje vodila pod opr. št. Pdp 864/2017, je bila tožnici prvotno prisojena odškodnina v višini 16.000,00 EUR, vendar je vrhovno sodišče s sklepom VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015 z dne 21. 6. 2016 sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo, zoper sodbo, izdano v ponovljenem postopku, pa predlog za dopustitev revizije ni bil vložen.

15. Nadalje tudi iz navedenih sodb pritožbenega sodišča ne izhaja, da so bila ravnanja, ki so bila v teh zadevah opredeljena kot trpinčenje na delovnem mestu, po številu, intenziteti ali po trajanju primerljiva ravnanjem toženke v tem delovnem sporu, niti da je škoda, ki je delavcem nastala v navedenih zadevah, enaka ali primerljiva škodi, ki je nastala tožniku (v zadevi Pdp 864/2017 je bila npr. tožnici ob bistveno krajšem obdobju izpostavljenosti trpinčenju prisojena odškodnina v višini 13.000,00 EUR). Le absolutnih zneskov prisojenih odškodnin tudi ni mogoče primerjati, ker je celotna odškodnina sestavljena iz več elementov in je odmera odvisna od okoliščin vsakega primera posebej, nenazadnje tudi od osebnostnih lastnosti oškodovanca (t.i. doktrina jajčne lupine).

16. Če tožnik „ni bil visoko opremljen za spopadanje s stresnimi situacijami“, kot to pravilno povzemata sodišči iz izvedeniškega mnenja, je to njegova osebnostna lastnost, ki bi kvečjemu dodatno utemeljevala prisojeno odškodnino, ne pa okoliščina, zaradi katere bi bila odškodnina, kot zatrjuje toženka, previsoka. Sicer pa v zvezi z ugotovitvijo sodišč, povzeto iz izvedeniškega mnenja, namreč da tožnik ni bil visoko opremljen za spopadanje s stresnimi situacijami in je bil pri njem obseg posledic tak, kot bi ga v podobnih okoliščinah objektivno doživljala vsaka povprečno občutljiva oseba, toženka neutemeljeno uveljavlja neskladje, saj njen ugovor izhaja iz napačne predpostavke, da je povprečje ljudi visoko osebnostno opremljeno za spopadanje s stresnimi dogodki. Iz izvedeniškega mnenja, kot ga povzema sodišče prve stopnje v 35. točki obrazložitve, to ne izhaja.

17. Sodišče je tožniku odmerilo odškodnino v višini 13.000,00 EUR. Obe sodišči sta tudi obrazložili, zakaj je takšna višina primerna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo dolgotrajnost in raznovrstnost dejanj, ki jim je bil tožnik izpostavljen, njihov vpliv na eksistenčno in zaposlitveno področje, ugled v javnosti, pa tudi, da se je vse dogajalo v zelo specifičnem okolju, pri čemer je poudarilo odvračalno funkcijo odškodnine. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji sodišča druge stopnje, vendar izpostavilo, da v spornem primeru ne gre za tipično delovno razmerje oziroma tipičnega delodajalca.

18. Revizijsko sodišče ob reviziji toženke soglaša s presojo sodišč nižjih stopenj. Po 8. členu ZDR-1 je v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu delodajalec kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Kot nepremoženjska škoda, ki je nastala kandidatu ali delavcu, se štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi neenake obravnave delavca oziroma diskriminatornega ravnanja delodajalca oziroma zaradi nezagotavljanja varstva pred spolnim ali drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom tega zakona, ki ga je utrpel kandidat ali delavec. Pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se mora upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel kandidat oziroma delavec in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev.

19. Prisojena odškodnina mora biti glede na določbo 8. člena ZDR-1 učinkovita in sorazmerna z nastalo škodo. To pomeni, da mora oškodovancu nuditi zadostno satisfakcijo (učinkovitost) in ustrezati utrpeli škodi glede na njen obseg (sorazmernost). Pri presoji zatrjevane škode mora sodišče upoštevati okoliščine kot so: trajanje trpinčenja, naravo posameznih dejanj, okolje, v katerem se je izvajalo, osebe, ki so ga izvajale, težo posledic in njihovo trajanje.

20. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje, je trpinčenje, usmerjeno zoper tožnika, trajalo dobri dve leti, od 12. 5. 2014, ko se je zgodil prvi iz niza dogodkov, ki so si sledili, do odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 8. 6. 2016. Dne 12. 5. 2014 mu je C. C. sporočil, da mu je prepovedana udeležba na javnem bogoslužju v I.; od septembra 2014 je metropolit D. D. zavračal prošnje za razgovor; 1. 10. 2014 je metropolit po C. C. sporočil, da se s tožnikom komunicira samo pisno in preko škofijskega predstojnika ter da se o tem obvesti vse duhovnike; 12. 2. 2014 je tožnik opozoril na izplačevanje dvakrat nižjih dohodkov, kot so jih imeli drugi duhovniki in metropolita prosil za ureditev stanja, nakar mu je metropolit šele marca 2015 odgovoril, naj se zanima le za župnijo v E., da drugih pravic nima in naj se ne primerja z ostalimi župniki; 23. 10. 2014 mu je ob premestitvi v E. (to je bil v tem obdobju edini razgovor z metropolitom) očital, da je vložitev ovadbe, ne glede na soglasje bivšega metropolita, sramotitev cerkve, zato naj pričakuje premestitev; izključen je bil iz enakomerne delitve prispevkov vernikov; v začetku maja 2015 je od zakonitega zastopnika toženke prejel obvestilo, da v kazenskem postopku (kljub pozivom sodišča) ne sme sodelovati brez metropolitovega blagoslova; sredi junija 2015 je bil v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi premeščen v F.; 21. 8. 2015 mu je bila ukinjena finančna pomoč; 21. 12. 2015 je prejel nov sklep o premestitvi v F. (ker prvi ni bil, zakonit) z zahtevo, da v petih dneh prekine delovno razmerje s toženko, se odjavi iz zavarovanj in sklene novo delovno razmerje z enakimi pravicami v občini F.; prepozno izplačilo plač v juliju, avgustu in septembru 2015; 7. 12. 2015 toženka ni reagirala na neresnično izjavo B. B. za časopis Delo, da je bil tožnik razrešen zaradi kazenske ovadbe in posledično ne sme več izvajati bogoslužij v A.; 13. 1. 2016 mu je po tem, ko je obvestil G. G., da se 4. 1. 2016 ne more udeležiti sestanka škofijskega odbora, ker je vabljen na sodišče, metropolit zagrozil, naj si poišče službo v drugi škofiji; ko je tožnik zahteval odpravo delovnopravnih kršitev, je metropolit 25. 1. 2016 sprejel odločbo o njegovi odstavitvi z dolžnosti začasnega paroha v F. (sledil je sklep o razrešitvi z dnem 1. 3. 2016) in da se s 15. 2. 2016 namesti za začasnega župnika v H.; ko je tožnik odklonil premestitev v drugo državo, mu je 28. 3. 2016 metropolit prepovedal opravljanje duhovniške službe in ga izročil v nadaljnji postopek cerkvenemu sodišču; 8. 6. 2016 je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, čeprav je bil na njegovo dolžnost imenovan drug duhovnik.

21. Zaradi spornih dogodkov je bil ob diagnozi „reakcija na stres“ tožnik napoten k psihiatru, kjer se je zdravil od 3. 12. 2015 in na klinični psihološki pregled. Zdravljen je bil z antidepresivi in nizkimi odmerki antipsihotika. Anksiozna in depresivna simptomatika se je odražala v občutkih tesnobe, napetosti, sramu, brezvrednosti, odvečnosti, osebnega razvrednotenja, izgube samospoštovanja, nemoči v urejanju razmerij s toženko, izčrpanosti, preobčutljivosti, obupanosti, podoživljanju stresnih trenutkov, motnjah spanja, glavobolih, motnjah koncentracije (npr. v zvezi z vožnjo avta), občutku izgube ravnotežja (npr. v dvigalu, kar občuti kot vrtoglavico), pretiranem znojenju, pospešenem bitju srca, občutku zadihanosti, razdražljivosti, potrtosti, depresiji, odsotnosti komunikacije z družinskimi člani, strahu pred izgubo ugleda, službe (ko jo je še imel) in poslabšanjem splošnega zdravstvenega stanja (slabše urejen krvni tlak, dislipidemija).

22. Opisana ravnanja, ki jih je tožnik trpel dalj časa in ki so ga drugo za drugim postavljala v neenakopraven položaj ter vedno znova (in vsakič hujše) prizadela njegovo dostojanstvo, so privedla do tipičnih posledic trpinčenja, ki so praviloma večplastne in med seboj prepletene ter segajo od psihosomatskih bolečin in nevšečnosti do resnejših duševnih stisk. Te se praviloma tudi ne pojavljajo ločeno, temveč hkrati in kontinuirano, kar pomembno vpliva na intenzivnost posameznikove duševne stiske oziroma porušenost njegovega telesnega in duševnega ravnovesja2. Počutil se je izrinjenega iz delovne sredine, skupnosti, ki ji je pripadal, trpelo je njegovo družinsko življenje. Stopnjevanje negativnih ravnanj, ki so v končni fazi privedla do izgube zaposlitve in prepovedi opravljanja edinega poklica, vključno s postopkom pred cerkvenim sodiščem3, ki je še v teku, za tožnika ni imelo le zdravstvenih posledic oziroma duševnih stisk, pač pa je vplivalo tudi na njegov družbeni in eksistenčni položaj4. 23. Pri odmeri odškodnine je treba upoštevati tudi tretji kriterij (poleg učinkovitosti in sorazmernosti) iz 8. člena ZDR-1, to je odvračalni učinek prisojene odškodnine5. Kršitelj prepovedi trpinčenja na delovnem mestu mora odškodnino občutiti kot svarilo v izogib ponavljanju.6 Dodati pa je treba tudi, da toženka, čeprav naj bi šlo po njenih zatrjevanjih za prvi (ali edini) tovrstni primer, v dobrih dveh letih kljub tožnikovim prošnjam z njim ni uspela vzpostaviti ustreznega odnosa, ampak so se ravnanja zoper njega celo stopnjevala. Zato s svojimi navedbami ne more biti uspešna, temveč te kažejo celo na neustrezen in ne dovolj kritičen odnos do tovrstnih sicer nesprejemljivih ravnanj7. 24. Škoda, ki je nastala tožniku glede na trajanje trpinčenja, specifično okolje, v katerem se je izvajalo, pomen posameznih dogodkov in njihovo težo (na težo vpliva tudi to, kdo dejanje izvrši8), intenziteto, trajanje nevšečnosti in posledic (ki še vedno trajajo), upoštevaje tudi odvračalno funkcijo, zato ne utemeljuje nižje odškodnine od prisojene (odgovor na dopuščeno vprašanje).

25. Glede na navedeno in glede na to, da je revizijo vložila le toženka (ne pa tudi tožnik), vrhovno sodišče ni ugotovilo utemeljenih razlogov za poseg v prisojeno odškodnino. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. 26. Toženka mora na podlagi 154. člena ZPP tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo, ki znašajo 892,80 EUR (1200 točk za odgovor na revizijo, materialni stroški in DDV).

27. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Sicer pa se v primeru trpinčenja na delovnem mestu običajno prisodi enotna odškodnina; to je pojasnilo sodišče druge stopnje v 52. točki obrazložitve, sklicujoč se na enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (odločbi VIII Ips 127/2018 in VIII Ips 7/2019). 2 Glej tudi odločbo VIII Ips 7/2019 z dne 19. 3. 2019. 3 Revizijsko zatrjevanje, da je sodišče postopek pred cerkvenim sodiščem štelo za stresor, tega sodnega postopka pa ne, ni točno (glej 41. točko obrazložitve). Sodnega postopka kot stresorja, v nasprotju s cerkvenim postopkom, ni štelo za protipravno ravnanje toženke. 4 Posamezne stresorje in njihove posledice je sodišče prve stopnje povzelo v 40., 42. in 43. točki obrazložitve. 5 Sodišče evropske unije je že v zadevi C-14/83 poudarilo, da odškodnina ne sme biti simbolična, ampak mora predstavljati svarilo delodajalcu. 6 Sodišče druge stopnje je utemeljeno izpostavilo, da mora imeti odškodnina odvračalni učinek tudi v primeru, ko gre za prvi in edini tovrsten primer, in sicer zato, da tako tudi ostane in se ne ponovi. 7 Toženka drugih okoliščin, ki bi morebiti lahko vplivale na višino odškodnine ne navaja. Revizija je glede dopuščenega vprašanja tudi sicer skopa. 8 Dejanja nadrejenega ali osebe z vrha hierarhične lestvice (zlasti najvišjega v hierarhiji, ki predstavlja delodajalca tako navzven kot navznoter in s svojimi dejanji postavlja standarde obnašanja tudi za vse ostale zaposlene) imajo večji učinek, saj nastopa s pozicije moči in obvladuje zaposlitev prizadetega, temu pa je zaradi podrejenega položaja onemogočena enakovredna in učinkovita obramba, glej sklep VIII Ips 48/2015 z dne 17. 5. 2016.