Jedro

Tožena stranka je navedla, da ni izvedla postopka, da zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji delo tožnice trajno ni potrebno, zato bi morala glede na določbe konvencije št. 159 MOD dokazati, da je zaradi nove pravne ureditve v Srbiji prišlo do okoliščin, ki jih navaja 4. člen konvencije. Sama navedba tožene stranke v sklepih o prenehanju delovnega razmerja, da gre za ekonomsko neutemeljenost poslovanja in sklicevanje na nekdanje predpise SFRJ in Srbije, brez dokaza o negativnih ekonomskih posledicah, za pravilno odločitev ne zadošča.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, odločba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. 2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice in razveljavilo sklepe organov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja s 25.4.1991, ugotovilo, da ji navedenega dne delovno razmerje ni prenehalo, da še traja in naložilo toženi stranki, da je tožnico dolžna pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz dela. Ugotovilo je, da odpoved delovnega razmerja ni zakonita, ker spremembe predpisov v Republiki Srbiji ne morejo biti razlog za prenehanje delovnega razmerja. Prenehanje delovnega razmerja nima osnove v veljavnih predpisih. V tožničinem primeru ni bil izveden postopek za ugotavljanje trajnih presežkov delavcev.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke. Prvostopno odločbo je spremenilo tako, da je vzdržalo v veljavi sklepa o prenehanju delovnega razmerja in odločilo, da tožnici preneha delovno razmerje po preteku šestih mesecev po dokončnosti sklepov kot trajno presežni delavki. Odločilo je, da ima tožnica od 26.4.1991 do izteka odpovednega roka vse pravice iz 36. f člena zakona o delovnih razmerjih. Takšno odločitev je drugostopno sodišče utemeljilo s tem, da je tožnica postala trajni presežek, kar je posledica spremembe predpisov v Republiki Srbiji. Delo v poslovalnici v Beogradu je bilo onemogočeno, zato ni bilo treba opraviti postopka ugotavljanja trajnih presežkov delavcev. Ob izdaji sklepa je že veljala novela zakona o delovnih razmerjih iz leta 1991, zato ima tožnica pravice po 36. e in 36. f členu tega zakona.

V pravočasni reviziji, ki jo je tožnica vložila zaradi vseh razlogov iz zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP), je navajala, da je sodišče druge stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo zakon. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pravilno izvedla postopka, sodišče druge stopnje ni upoštevalo zakona o delovnih razmnerjih in splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Ni dopustno, da je sodišče druge stopnje samo spremenilo razlog za odpoved delovnega razmerja in da je v izreku odločbe štelo tožnico za presežno delavko. Razlog za prenehanje delovnega razmerja je bil sprememba predpisov v Srbiji. Ugotovitev, da delo tožnice v Beogradu ni potrebno, nima pravne opore. Nedopustno je govoriti o tožnici kot presežni delavki. Tožena stranka bi jo lahko zaposlila v Kopru. V času prenehanja delovnega razmerja je bila tožnica na porodniškem dopustu in ji tudi zato delovno razmerje ne bi smelo prenehati. Revidentka je predlagala, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo spremeni in potrdi prvostopno odločbo in da ponovno odloči o vseh stroških, podrejeno, da izpodbijano odločbo razveljavi.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da so v reviziji navedena nova dejstva in da je delo tožnice postalo trajno nepotrebno, ker je Republika Srbija sprejela predpise, ki so v celoti onemogočali delo in poslovanje podjetij iz Republike Slovenije. Tožena stranka ni mogla izpeljati programa presežnih delavcev, ker so ji to onemogočili pristojni organi v Srbiji. Toženka je tako izpolnila vse svoje obveznosti. Neizvedljiva je trditev, da bi naj tožena stranka tožnico zaposlila v Sloveniji.

Tožeča stranka je odgovorila na navedbe v odgovoru na revizijo.

Revizija je utemeljena.

Tožena stranka je v sklepih, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje, navedla, da zaradi spremembe predpisov, ki so jih sprejeli organi v Srbiji, poslovanje v poslovni enoti v Beogradu ekonomsko ni več utemeljeno. Vzrok za prenehanje delovnega razmerja so torej ekonomski razlogi delodajalca. Razloge za prenehanje delovnega razmerja tožnice in pravilnost izvedenega postopka je zato presojati predvsem po Konvenciji Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (v nadaljevanju: konvencija). Nekdanja SFRJ je konvencijo ratificirala leta 1984 (Mednarodne pogodbe, št. 4/84, 18. maj 1984), kar pomeni, da je veljala na njenem takratnem celotnem ozemlju. Glede na razlog prenehanja delovnega razmerja tožnice bi jo pri odločanju morala upoštevati tudi tožena stranka, pa tudi obe nižji sodišči, ko sta presojali pravno pravilnost sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Za odločitev v tem sporu pa je upoštevati tudi določbe zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ZTPDR), ki v poglavju o prenehanju delovnega razmerja (75. do 78. člen) ne določa, da bi delavcu lahko prenehalo delovno razmerje zaradi spremembe predpisov.

Konvencija v 4. členu določa, da delavcu lahko preneha delovno razmerje samo, če gre za resne razloge, ki so v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja po definiciji iz 4. člena konvencije, je na podlagi točke a) drugega odstavka 9. člena konvencije na delodajalcu. Da je lahko prenehanje delovnega razmerja zaradi ekonomskih razlogov zakonito, je ob navedenih materialno-pravnih določbah treba upoštevati tudi določbe postopka, ki so urejene v 8. do 10. členu konvencije.

Ker je tožena stranka navedla, da ni izvedla postopka, da zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji delo tožnice trajno ni potrebno (navedbe na glavni obravnavi dne 12.11.1993), bi morala, glede na navedene določbe konvencije dokazati, da je zaradi nove pravne ureditve v Srbiji prišlo do okoliščin, ki jih navaja 4. člen konvencije. Dokler takšni dokazi niso izvedeni in dokler ni dokazov o negativnih gospodarskih učinkih srbskih ukrepov na poslovanje tožene stranke, ni pravne opore za odločitev v njeno korist. Sama navedba tožene stranke v sklepih o prenehanju delovnega razmerja, da gre za ekonomsko neutemeljenost poslovanja in sklicevanje na nekdanje predpise SFRJ in Republike Srbije brez navedbe in dokaza o konkretnih negativnih gospodarskih posledicah, ne zadošča. Sodišče druge stopnje, je glede na navedeno, odločbo napačno oprlo na ugotovitev, da je tožnico šteti za delavko, katere delo trajno ni več potrebno in da zato, ker je bilo delo v poslovalnici v Beogradu onemogočeno, ni bilo treba opraviti postopka za ugotavljanje trajnih presežkov. Razloge za prenehanje potreb po delu delavca mora vedno dokazati delodajalec, navedeni zaključek sodišča druge stopnje pa nima opore v dokaznem postopku, ki je bil izveden na prvi stopnji. Drugostopna odločitev pa je tudi v nasprotju z njeno utemeljitvijo in navedbami tožene stranke. Pravice delavca iz 36. e in 36. f člena ZDR so povezane z izvedbo postopka, ki ga predpisujeta konvencija in ZDR, tega postopka pa tožena stranka ni izvedla, kar je tudi sama navajala.

Sodišče druge stopnje je spremenilo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, ker prvostopno sodišče ni ugotovilo, da je delo tožnice postalo trajno nepotrebno zaradi ekonomskih razlogov, temveč je v utemeljitvi odločbe navedlo, da sprememba predpisov v Srbiji ne more biti razlog za prenehanje delovnega razmerja. Drugostopno sodišče le na seji senata in brez na obravnavi ponovljenih, pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov, ne sme spremeniti dejanskega stanja (drugi odstavek 362. člena v zvezi s 1. in 2. točko 373. člena ZPP). Zaradi načela neposrednosti je tudi sodišče druge stopnje vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, razen v primerih iz 2. točke 373. člena ZPP, ko sme brez obravnave na nejavni seji spremeniti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Zaradi nepravilne uporabe določbe 2. točke 373. člena ZPP je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe.

Zaradi obrazloženega je bilo treba na podlagi prvega odstavka 394. člena ZPP izpodbijano drugostopno odločbo razveljaviti in vrniti zadevo navedenemu sodišču v novo sojenje. Drugostopno odločbo pa je bilo treba razveljaviti tudi na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP, ker bo treba na drugi stopnji ponovno presoditi in oceniti, ali je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje, ponoviti in dopolniti pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze.

O stroških revizije je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.