Jedro

Ker je toženka kot fizična oseba izjavila, da se kot solidarni porok in plačnik zavezuje, da bo družbi A. d.o.o. izpolnila vsako veljavno in zapadlo obveznost glavnega dolžnika, če tega ne bo storil glavni dolžnik, je s tem prevzela solidarno poroštvo do takrat, ko se je najemna pogodba dejansko izvrševala, pa tudi še, ko se je ustno podaljšala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi: “Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 201441/2013 z dne 13. 12. 2013 ostane v veljavi glede I. V., v katerem je dovoljena izvršba in je tožena stranka I. V. dolžna tožeči stranki plačati 3.451,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2013 dalje in izvršilne stroške tožeče stranke v znesku 95,61 EUR vse v roku 8 dni od dneva prejema sodbe sodišča druge stopnje do plačila.”

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 643,92 EUR pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožena stranka sama trpi pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki v 15. dneh od vročitve te sodbe povrniti njene pritožbene stroške v znesku 509,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 50/2014 z dne 3. 4. 2015 razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 201441/2013 z dne 13. 12. 2013 glede dolžnice sedaj tožene stranke I. V. razveljavi tudi v dajatvenem in stroškovnem delu in se tožbeni zahtevek proti njej v celoti zavrne. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je bila najemna pogodba z najemnikom, to je B. d.o.o. po izteku pisne pogodbe ustno podaljšana. Verjelo pa je izpovedi toženke, da je poroštveno izjavo z dne 6. 5. 2011 podala izključno v zvezi s časovno omejeno pogodbo o najemu avtomobila, za obdobje od 6. 5. 2011 do 6. 5. 2012 in da za podaljšanje najemne pogodbe ni vedela. V 2. točki Izjave o solidarnem poroštvu je sicer zapisano, da to poroštvo traja do dokončanja poslovnega razmerja med družbo A. d.o.o. in glavnim dolžnikom ter, da ostane v veljavi tudi pri morebitnem podaljšanju leasing pogodbe, vendar pa bi po mnenju sodišča ta določba bila uporabna oziroma zavezujoča le v primeru, če bi tudi po izteku pisne najemne pogodbe ter njenem ustnem podaljšanju toženka ostala v isti vlogi v B. d.o.o., to je njegova direktorica. Sodišče si težko zamisli, da bi toženka s podpisom izjave o solidarnem poroštvu neomejeno jamčila za vse, kar se bo dogajalo, med pogodbenima strankama tudi po izteku pogodbe, se pravi po 6. 5. 2012. Ugotovilo je še, da je toženka kot direktorica iz B. d.o.o. izstopila 13. 12. 2012 in je bila naslednji dan tudi izbrisana. Zato toženka ne more odgovarjati za dolgove B. d.o.o., nastale po izteku pogodbe o poslovnem najemu vozila, v zvezi s katero je ona podala izjavo o solidarnem poroštvu. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po svojih pooblaščencih. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da sprejema zaključek sodišča, da je prišlo do podaljšanja najemne pogodbe št. ... z dne 6. 5. 2011, vendar pa ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da tožena stranka ne more odgovarjati za dolgove B. d.o.o., nastale po izteku pogodbe o poslovnem najemu vozila, v zvezi s katero je ona podala izjavo o solidarnem poroštvu, kot to navaja prvostopenjsko sodišče v točki 19 obrazložitve. Po mnenju pritožbe je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi bila določba, da toženka ostane tudi po podaljšanju najemne pogodbe porok zavezujoča le v primeru, če bi tudi po izteku pisne najemne pogodbe ter njenem ustnem podaljšanju toženka ostala v isti vlogi v B. d.o.o., to je njegova direktorica. Funkcija direktorice na njeno obvezo kot porokinjo nima vpliva in od njene funkcije v B. d.o.o. ni odvisna ali v akcesornem razmerju. Zato ni mogoče posplošeno trditi, da zato, ker toženka ni več direktorica, jo poroštvena izjava ne veže več. Po drugi strani pa je mogoče ugotoviti, da je toženka izstopila kot direktorica dne 13. 12. 2012, kar pa je po izteku prvotne pisne najemne pogodbe, torej že v času podaljšanja najemne pogodbe. Tožena stranka zatrjevanega dejstva, da poroštvena izjava določa, da to poroštvo traja do dokončanja poslovnega razmerja na družbo A. d.o.o. in glavnim dolžnikom ter ostane v veljavi tudi pri morebitnem podaljšanju leasing pogodbe niti ni prerekala, niti slednjega ne zanika prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Zato bi se to dejstvo moralo šteti kot priznano. Tožena stranka se je s poroštveno izjavo zavezala poravnati vse obveznosti glavnega dolžnika, pri čemer jo je poroštvo vezalo do končanja poslovnega razmerja med družbo A. d.o.o. in glavnim dolžnikom. Prvostopno sodišče je samo ugotovilo, da je do podaljšanja najemnega razmerja prišlo, zmotno pa je presodilo, da določba poroštvene izjave, ki določa, da to poroštvo traja do dokončanja poslovnega razmerja med družbo A. d.o.o. in glavnim dolžnikom ne ostane v veljavi tudi pri morebitnem podaljšanju leasing pogodbe in, da tožene stranke ne zavezuje. Takšen zaključek je materialnopravno sporen. Po mnenju pritožbe je napačna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča v stroškovnem delu. Predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

4. Po mnenju tožene stranke je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Tožena stranka je poroštvo dala v času, ko je bila direktorica dolžnika, pri čemer so bila za njeno odločitev o poroštvu poleg dejstva, da je odgovarjala za poslovanje dolžnika tudi skrb, da je bilo vse plačano. Po mnenju toženke bi morala biti za podaljšanje sklenjena nova pogodba in zato tudi dana nova poroštvena izjava. Le-ta pa je mogoča le v pisni obliki, kot to izrecno predpisuje 1013. člen OZ. Obveznosti poroka morajo biti jasno in natančno določene, nikakor se poroštvo ne more spreminjati ali podaljševati neodvisno od samega poroka, torej le v ravnanju dolžnika in upnika. Določilo v drugem odstavku poroštvene izjave je protipravno. V konkretnem primeru je šlo le za podaljšano najemno razmerje, ni pa bila sklenjena nova pogodba in zato tudi ni bilo danega novega poroštva, ki bi moralo biti v vsakem primeru sklenjeno v pisni obliki. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje bi moralo razlagati določbo iz poroštvene izjave tako kot glasi A. in B. d.o.o. katerega direktorica je bila tožena stranka sta sklenili pogodbo o poslovnem najemu vozila št. ... dne 6. 5. 2011 (priloga A 3 spisa). K tej pogodbi je tožena stranka podala izjavo o solidarnem poroštvu z datumom 6. 5. 2011. Pogodbo o najemu je na strani B. d.o.o. podpisala toženka kot direktorica podjetja. Iz izjave o solidarnem poroštvu je že iz uvodnih določil mogoče zaključiti, da je to izjavo podala I. V. kot porok in plačnik ob upoštevanju določb členov 1012- 1034 Obligacijskega zakonika. S to izjavo se je I. V. kot solidarni porok in plačnik zavezala, da bo družbi A. d.o.o. izpolnila vsako veljavno in zapadlo obveznost glavnega dolžnika, če tega ne bi storil. Med obveznosti izrecno toda ne izključno sodijo tudi stroški, pogodbene in zamudne obresti, davki in druge javne dajatve, kazni, globe, odškodnine. Zavezala se je, da plača kar in kolikor se je glavni dolžnik zavezal z leasing pogodbo, na prvi poziv in brez ugovora, v 8 dneh od prejema poziva na plačilo. V zvezi s tem poroštvom pa je še podala izjavo v točki 2 z vsebino: “Tega poroštva ni mogoče preklicati ali odpovedati in traja do dokončanja poslovnega razmerja med družbo A. d.o.o. in glavnim dolžnikom. V celoti ostane to poroštvo v veljavi tudi v primeru kakršnekoli statusne spremembe družbe A. d.o.o., prav tako pa tudi pri morebitnem podaljšanju leasing pogodbe.” Leasing pogodba je tako trajala eno leto, vendar pa iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je trajala tudi po 6. 5. 2012. V točki 16 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila najemna pogodba z najemnikom, to je B. d.o.o., po izteku pisne pogodbe ustno podaljšana. To je nenazadnje evidentno iz dejstva, da je predmet najema še vedno ostal v posesti najemnika, pa tudi mesečna najemnina se je očitno vsaj do meseca avgusta 2013 tudi plačevala. Sodišče je zaključilo, da za sklenitev in za podaljšanje najemne pogodbe ni predpisana pisna oblika, pač pa, da 1013. člen OZ določa, da poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če je dal poroštveno izjavo pisno. Kot že rečeno je pisna poroštvena izjava o solidarnem poroštvu obstaja tudi z dodatkom opisanim v točki 2. Tako so podane vse predpostavke, da je toženka kot fizična oseba jamčila tudi za nadaljnje izpolnjevanje najemne pogodbe, tudi po njenem podaljšanju in je sodišče to pravno razmerje neutemeljeno vezalo le na njen status direktorice in je materialnopravno napačen zaključek, da je toženka s tem, ko je izstopila iz družbe kot direktor bila oproščena solidarnega poroštva od tedaj dalje. Osnovna pogodba je namreč potekla 6. 5. 2012, toženka pa je bila kot direktorica B. izbrisana šele po njenem izstopu, to je po 13. 12. 2012. Tako se izkaže, da je toženka bila v vlogi direktorice tudi v času ustnega podaljšanja najemne pogodbe, bistveno pa je to, da je toženka kot fizična oseba in ne kot direktorica podala solidarno poroštvo za vse obveznosti najemnika in je podala izjavo, da v celoti ostane to poroštvo v veljavi tudi v primeru kakršnekoli statusne spremembe družbe A. d.o.o., prav tako pa tudi pri morebitnem podaljšanju leasing pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno nepravilno zaključilo, da toženka kot porok ne porokuje več kot tako imenovani solidarni porok in ni navedlo pravilnih pravnorelevantnih razlogov, ki jih vidi v tem, da bi toženka porokovala tudi po izteku pisne najemne pogodbe le v primeru, če bi ostala v isti vlogi v B. d.o.o., to je kot njegova direktorica. Ker je toženka kot fizična oseba izjavila, da se kot solidarni porok in plačnik zavezuje, da bo družbi A. d.o.o. izpolnila vsako veljavno in zapadlo obveznost glavnega dolžnika, če tega ne bo storil glavni dolžnik, je s tem prevzela solidarno poroštvo do takrat, ko se je najemna pogodba dejansko izvrševala, pa tudi še, ko se je ustno podaljšala, saj je pogodba bila realizirana, ker so se naslednji obroki nekaj časa plačevali, vozilo je ostalo v najemu pri B. d.o.o., do odvzema vozila.

7. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vso dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa zmotno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje ob uporabi 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in odločilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Po določbi člena 1012 se s poroštveno pogodbo porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil. Po določbi člena 1013. poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če je poroštveno izjavo podal pisno. Iz poteka pravdnega postopka je razvidno, da tožeča stranka iztožuje pravno poroštvo iz naslova 22. in 23. obroka (za mesec marec in april 2013) za najem osebnega vozila v višini 964,68 EUR ter v višini 973,21 EUR, oba po opominu z dne 28. 8. 2013, ostali zneski do skupnega zneska 3.451,80 EUR pa predstavljajo zamudne obresti ter stroške opominov ter druge stroške. Višine le-teh tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni prerekala in ker se je tožena zavezala, da bo poplačala kar in kolikor se je glavni dolžnik zavezal z leasing pogodbo, ter da med obveznosti izrecno sodijo tudi stroški, pogodbene in zamudne obresti, davki in druge javne dajatve se tako izkaže, da je z pisno poroštveno izjavo o solidarnem poroštvu toženka prevzela v plačilo tudi ta del terjatve. Sodišče druge stopnje še ugotavlja, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Ker je tožeča stranka glede na odločitev sodišča druge stopnje v celoti uspela v tem pravdnem postopku ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Tožeča stranka je upravičena po Odvetniški tarifi za nagrado za postopek po tar. št. 3100 v znesku 183,30 EUR, za nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 169,20 EUR, za potne stroške v znesku 19,24 EUR, za pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve po Odvetniški tarifi 6002 v znesku 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV, ter do plačila sodne takse v znesku 166,00 EUR, skupaj 643,92 EUR. Ni pa upravičena za nagrado v zvezi s predlogom za izdajo predhodne odredbe za odgovor na ugovor, za nagrado za pravno sredstvo, saj s tem sredstvom zavarovanja ni uspela. Prav tako ni pojasnila upravičenosti za stroške za sodnega izvršitelja z dne 9. 6. 2014, ker se izvršba še ni pričela opravljati. V kolikor pa so bila opravljena izvršilna dejanja v zvezi z predhodno odredbo pa glede na prej obrazloženo neučinkovitost sredstva zavarovanja, tožeča stranka do njih ni upravičena. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

9. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, tožena stranka ni upravičena do povrnitve njenih pritožbenih stroškov za odgovor na pritožbo. Mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške, ki so sestavljeni iz nagrade za pravno sredstvo po Odvetniški tarifi 3210 v višini 225,60 EUR, za sodno takso v znesku 210,00 EUR, za 20,00 EUR administrativnih stroškov ter za 22 % DDV, kar vse skupaj znaša 509,63 EUR. Te pritožbene stroške pa mora tožena povrniti na način, kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje.