Jedro

Iz tožničinega izvršilnega predloga, s katerim se je začel ta postopek, izhaja, da ga je 3. 1. 2001 prejelo Okrajno sodišče v Celju, ki glede na predlagano izvršilno sredstvo ni bilo pristojno o njem odločati. Okrajno sodišče v Celju je predlog poslalo na pristojno Okrajno sodišče v Žalcu. Tja je prispel 31. 1. 2001, kar je po izteku trimesečnega roka iz prvega odstavka 390. člena ZOR.

Tožnica se utemeljeno sklicuje na predzadnji odstavek 112. člena ZPP, po katerem se šteje, da je pravočasno vložena tudi vloga, ki je bila izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa je prispela k pristojnemu sodišču po izteku roka, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati očitni pomoti vložnika.

Po presoji revizijskega sodišča je bil tožničin izvršilni predlog 3. 1. 2001 očitno pomotoma poslan na nepristojno sodišče. Na njem je namreč kot naslovno sodišče pravilno navedeno Okrajno sodišče v Žalcu. Zato je glede na predzadnji odstavek 112. člena ZPP treba šteti, da je tožnica izvršilni predlog proti tožencu vložila pravočasno oziroma v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa z dne 6. 10. 2000. Upoštevaje še prvi odstavek 390. člena ZOR to pomeni, da je tožnica zastaranje vtoževane terjatve pretrgala že z vložitvijo predloga za izvršbo dne 14. 7. 1995, tedaj pa se zastaralni rok iz 375. člena ZOR še ni iztekel.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožnici njene revizijske stroške v znesku 431,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da ostane sklep Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. I 2001/00058 z dne 25. 7. 2001 delno v veljavi tako, da je dolžan toženec tožnici plačati 12.586,75 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2001 dalje in 220,80 EUR izvršilnih stroškov. V presežku – za plačilo zneska 137,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2001 dalje - je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Odločilo je, da je toženec dolžan povrniti tožnici odmerjene stroške pravdnega postopka.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da pravdni stranki sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni in tožbo zavrne, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Poudarja, da je najstarejši obrok najemnine zapadel v plačilo 10. 7. 1992, kar je razvidno iz zapisa odprtih postavk, ki ga je v spis vložila tožnica. Zato je ta obrok zastaral pred vložitvijo prvega predloga za izvršbo 14. 7. 1995. Pritožbeno sodišče pa se ni opredelilo do toženčevih navedb, ki se nanašajo na ta del terjatve in je v zvezi s tem napačno uporabilo materialno pravo. Trdi, da so tudi ostali obroki najemnine zastarali in da sta sodišči napačno uporabili 389. in 390. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) v povezavi s sedmim odstavkom 112. člena ZPP. Samo v primeru, ko je nova tožba vložena v trimesečnem roku iz 390. člena ZOR, se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo prve tožbe. V tej zadevi pa je bil trimesečni rok zamujen, saj je predlog za izvršbo zoper toženca 3. 1. 2001 prispel na nepristojno sodišče. Na izključno pristojno sodišče je prispel šele 31. 1. 2001, zato zastaranje ni moglo biti pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo 14. 7. 1995. Pravočasnost vloženega predloga se presoja po 112. členu ZPP. Določba 7. člena 112. člena ZPP velja tudi glede rokov za zastaranje terjatve. Pogoj iz tega člena pa ni izpolnjen. Zato je pritožbeno sodišče zmotno napisalo, da je bil predlog za izvršbo vložen 3. 1. 2001. Ker je bil v konkretni zadevi predlog za izvršbo z dne 14. 7. 1995 pravnomočno zavržen, do pretrganja zastaranja ni prišlo niti zoper izbrisano družbo niti zoper toženca.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in priglaša revizijske stroške.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča v tej zadevi izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D), je treba glede na drugi odstavek 130. člena navedenega zakona v tej zadevi uporabiti določbe ZPP v dotlej veljavnem besedilu.

7. Tožnica v tem pravdnem postopku vtožuje plačilo najemnine, ki jo je bila družba C. d. o. o. dolžna tožničini pravni prednici plačati za najem poslovnega prostora od julija 1992 do marca 1995. Navedena družba je bila 19. 4. 2000 izbrisana iz sodnega registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij, ob izbrisu pa je bil toženec njen edini družbenik in direktor. Tožničin pravni prednik je že 14. 7. 1995 vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine proti družbi C. d. o. o. Po ugovoru dolžnice zoper sklep o izvršbi se je postopek nadaljeval v pravdnem postopku. Pravdno sodišče pa je po izbrisu tožene družbe iz sodnega registra 25. 8. 2000 izdalo sklep, s katerim je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbo zavrglo. Navedeni sklep je postal pravnomočen 6. 10. 2000. Dne 3. 1. 2001 je tožnica vložila predlog za izterjavo iste terjatve proti tožencu.

8. Po presoji revizijskega sodišča toženec sodiščema prve in druge stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava pri presoji njegovega ugovora zastaranja. V reviziji najprej neuspešno uveljavlja ugovor zastaranja najstarejšega obroka najemnine. Iz trditvene podlage, ki sta jo prvostopenjskemu sodišču pravočasno ponudili obe pravdni stranki, namreč ni mogoče razbrati, kdaj in v kolikšnem znesku naj bi zapadel prvi obrok najemnine. Toženec je le na splošno uveljavljal ugovor zastaranja in niti on ni navedel, kolikšen del tožničine terjatve naj bi zapadel že 10. 7. 1992. Ker sodišči tega nista bili dolžni ugotavljati mimo trditvene podlage strank, jima toženec v reviziji neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka pri presoji zastaranja prvega obroka najemnine.

9. Prav tako jima neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava pri presoji zastaranja ostalih vtoževanih obrokov najemnine. Po ugotovitvah sodišč je bila tožba proti izbrisani družbi zavržena zaradi njenega prenehanja. Zato je pritožbeno sodišče pravilno presodilo, da je bila zavržena iz „vzroka, ki se ne tiče same stvari“. Po prvem odstavku 390. člena ZOR je treba v takem primeru šteti, da je bilo zastaranje pretrgano že z vložitvijo prvega izvršilnega predloga 14. 7. 1995, če je tožnica vložila nov predlog za izvršbo proti tožencu v nadaljnjih treh mesecih od pravnomočnosti sklepa o zavrženju.

10. Iz tožničinega izvršilnega predloga, s katerim se je začel ta postopek, izhaja, da ga je 3. 1. 2001 prejelo Okrajno sodišče v Celju, ki glede na predlagano izvršilno sredstvo ni bilo pristojno o njem odločati. Okrajno sodišče v Celju je predlog poslalo na pristojno Okrajno sodišče v Žalcu. Tja je prispel 31. 1. 2001, kar je po izteku trimesečnega roka iz prvega odstavka 390. člena ZOR.

11. Toženec zatrjuje, da je treba glede na zadnji odstavek 112. člena ZPP tudi pri presoji zamude rokov za zastaranje terjatev upoštevati prvi odstavek 112. člena ZPP, po katerem se šteje, da je vloga, ki je vezana na rok, vložena pravočasno le, če je pred iztekom roka izročena pristojnemu sodišču. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da v razmerju med 390. členom ZOR in 112. členom ZPP prihaja do nejasnosti (prim. A. Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 465). Vendar se revizijskemu sodišču v obravnavani zadevi ni bilo potrebno opredeljevati do razmerja med tema določbama, saj je tožnica vložila izvršilni predlog proti tožencu pravočasno tudi ob upoštevanju 112. člena ZPP. Tožnica se namreč utemeljeno sklicuje na predzadnji odstavek 112. člena ZPP, po katerem se šteje, da je pravočasno vložena tudi vloga, ki je bila izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa je prispela k pristojnemu sodišču po izteku roka, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati očitni pomoti vložnika. Po presoji revizijskega sodišča je bil tožničin izvršilni predlog 3. 1. 2001 očitno pomotoma poslan na nepristojno sodišče. Na njem je namreč kot naslovno sodišče pravilno navedeno Okrajno sodišče v Žalcu. Zato je glede na predzadnji odstavek 112. člena ZPP treba šteti, da je tožnica izvršilni predlog proti tožencu vložila pravočasno oziroma v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa z dne 6. 10. 2000. Upoštevaje še prvi odstavek 390. člena ZOR to pomeni, da je tožnica zastaranje vtoževane terjatve pretrgala že z vložitvijo predloga za izvršbo dne 14. 7. 1995, tedaj pa se zastaralni rok iz 375. člena ZOR še ni iztekel. Sodišči sta tako pravilno presodili, da vtoževana terjatev ni zastarala. Ker njuni sodbi vsebujeta zadostne razloge in ju je mogoče preizkusiti, revizijsko sodišče zavrača tudi toženčeve revizijske očitke o procesnih kršitvah.

12. Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo.

13. Toženec z revizijo ni uspel, zato mora sam kriti svoje revizijske stroške, tožnici pa povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Revizijsko sodišče je tožnici priznalo 750 točk za sestavo odgovora na revizijo ter 20 točk za poročilo stranki, kar skupaj z 20% DDV (154 točk) na odvetniške storitve ter 2% (15,4 točk) materialnih stroškov znese 939,4 točk oziroma 431,18 EUR.