Jedro

Pri določilu 41. člena ZIZ gre za procesno določbo, zastaranje pa se pretrga že z vsakim drugim upnikovim dejanjem pred sodiščem, kar je v obravnavanem primeru že s posredovanjem predloga za izvršbo na sodišče in prejemom le-tega s strani sodišča. Višje sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku, da (vsaj) pri računih 1310934 in 1314259 iz računov dobavitelja ne izhaja, da bi se nanašali na dve različni merilni mesti, kot to trdi tožeča stranka (in prvostopenjsko sodišče to povzema). Zato drži pritožbeno opozorilo, da je sodišče prve stopnje brez presoje listinskih dokazov v tem delu (zgolj) sledilo navedbam tožeče stranke, ki pa jih ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v izpodbijani v I. in III. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 186458/2014 z dne 9.1.2015 (I.) vzdržalo v veljavi v 1. odstavku izreka za glavnico v znesku 2.389,73 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 493,99 EUR od 1.11.2014 do plačila in od zneska 1.895,74 EUR od 30.12.2014 do plačila ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 71,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.1.2015 do plačila, (II.) v preostalem delu 1. odstavka za znesek glavnice 1.701,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilne stroške v znesku 67,66 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz II. točke izreka izpodbijane sodbe, sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo ter (III.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

Ugovor zastaranja

5. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje terjatev po računih, izdanih v letu 2011, 2012 in 2013, prvostopenjsko sodišče pa je njenemu ugovoru delno ugodilo in ugotovilo, da se je enoletni zastaralni rok iztekel 1.1.2013 oziroma 1.1.2014, zaradi česar so zastarale terjatve iz leta 2011 in 2012, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede terjatev po računih iz leta 2013 in 2014 je ugotovilo, da je bilo zastaranje pretrgano 30.12.2014, in sicer s posredovanjem predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine s strani tožeče stranke na sodišče. Navedlo je, da se po določbi 356. člena OZ zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev.

6. Pritožnik zaključke prvostopenjskega sodišča o pretrganju zastaranja izpodbija s sklicevanjem za zakonsko dikcijo 1. odstavka 41. člena ZIZ, po kateri je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine v elektronski obliki vložen, ko je sodna taksa plačana. Šteje, da je zastaranje pretrgano šele z dnem plačila sodne takse za predlog za izvršbo, ne pa že z dnem oddaje obrazca, kot naj bi to zmotno zaključilo prvostopenjsko sodišče. 7. Ne da bi se višje sodišče opredeljevalo do pritožbenih navedb v delu, v katerem se tožena stranka sklicuje na predavanje sodnice Dide Volk z naslovom „Izterjava in izkušnje glede sodnih postopkov“ (e-izvršba-9), kjer naj bi slednja izrecno opozorila, da je plačilo sodne takse pri predlogu za izvršbo bistveno, ker vpliva na pretrganje zastaranja, pritožniku pojasnjuje: prvostopenjsko sodišče se pri utemeljevanju pretrganja zastaranja ni oprlo na vložitev predloga za izvršbo kot dejanja, ki pomeni vložitev tožbe, pač pa je v 15. točki obrazložitve izrecno navedlo, da gre pri določilu 41. člena ZIZ za procesno določbo, da pa se zastaranje pretrga že z vsakim drugim upnikovim dejanjem pred sodiščem, kar je v obravnavanem primeru že s posredovanjem predloga za izvršbo na sodišče in prejemom le-tega s strani sodišča, to pa je bilo 30.12.2014. Ta zaključek je pravilen in ga pritožba v ničemer ne izpodbija. Zato se višje sodišče do vprašanja pravilne uporabe 1. odstavka 41. člena ZIZ v zvezi s pretrganjem zastaranja ne opredeljuje. Slednje namreč za odločitev ni bistvenega pomena (prim. 360 člen ZPP).

Dvojno obračunavanje skupne elektrike

8. Prvostopenjsko sodišče se je v delu obrazložitve, ki se nanaša na ugovor tožene stranke, da je tožeča stranka dvakrat obračunala stroške skupne elektrike, oprlo na pojasnila tožeče stranke, in sicer, da je dvojno obračunavanje posledica obračuna skupne elektrike za različni merilni mesti z različno obračunsko močjo, kar izhaja tudi iz računov dobavitelja. Višje sodišče v tem delu pritrjuje pritožbenemu očitku, da (vsaj) pri računih 1310934 in 1314259 iz računov dobavitelja ne izhaja, da bi se nanašali na dve različni merilni mesti, kot to trdi tožeča stranka (in prvostopenjsko sodišče to povzema). Zato drži pritožbeno opozorilo, da je sodišče prve stopnje brez presoje listinskih dokazov v tem delu (zgolj) sledilo navedbam tožeče stranke, ki pa jih ni mogoče preizkusiti.

9. Ne drži pa pritožbena navedba, da tožeča stranka ni pojasnila ključa, po katerem je prefakturirala stroške elektrike. Tožeča stranka je ta ključ pojasnila, sodišče prve stopnje pa ga je povzelo v 21. in 22. točki obrazložitve.

Stroški ogrevanja:

10. Pritožba utemeljeno opozarja na protispisnost zaključka izpodbijane sodbe, da so bili stroški ogrevanja zaračunani po dejanski porabi. Iz vtoževanih računov kaj takega ne izhaja, nasprotno, iz njih je razvidno, da je ogrevanje obračunano po površini (v deležu 50,74 m²/584,55 m²). Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da se strošek ogrevanja zaračunava glede na dejansko porabo po posamezni enoti (upoštevajoč njeno površino) in še, da je način zaračunavanja razviden iz vsakega posameznega računa. Ker torej ni jasno, kako se je ogrevanje obračunavalo (po dejanski porabi ali po površini), sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

11. Višje sodišče pritožbi sledi tudi v delu, v katerem navaja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do njenega ugovora, da ni jasno, na kakšni podlagi je tožeča stranka stroške ogrevanja v višini 1/8 celotnega zneska zaračunala toženi stranki (račun št. 1314897), prav tako pa se ni opredelilo do navedb tožene stranke, ki se nanašajo na obračun ogrevanja v deležu 1/1 pri računih št. 1415022, 1315525 in 1214883. Ugovor v zvezi s pomanjkanjem pooblastil za naročilo storitev

12. V delu, ki se nanaša na dobavo in montažo delilnikov toplote, servisa pretočnih črpalk, čiščenja kanalizacije, črpališča in kleti, glede katerih je tožena stranka ugovarjala, da bi morala tožeča stranka pridobiti pooblastilo etažnih lastnikov, se je prvostopenjsko sodišče zgolj sklicevalo na navedbe tožeče stranke, in sicer, da je šlo za nujne posege, potrebne za preprečitev velike škode oziroma za zagotavljanje nemotene rabe nepremičnin. Razloge, ki opravičujejo nujnost in nepredvidljivost opravljenih del, bi morala zatrjevati in izkazati tožeča stranka. Glede na to, da so bile njene navedbe v tem delu povsem na ravni posplošenega zatrjevanja, ni utemeljen očitek prvostopenjskega sodišča toženi stranki, da jim ni argumentirano nasprotovala. Za ugotovitev, ali dejansko gre za nepredvidena vzdrževalna dela, ki jih ni mogoče odložiti (nujna dela) in jih upravnik lahko izvede brez soglasja etažnih lastnikov, ne more zadostovati zgolj navedba, da je šlo za „nujne posege, potrebne za preprečitev velike škode oziroma za zagotavljanje nemotene rabe nepremičnin“. Še manj nujnost izhaja iz vsebine opravljenih storitev, kot to zaključuje prvostopenjsko sodišče. 13. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, katere ni mogoče odpraviti z obravnavanjem na pritožbeni stopnji. Razlogi sodbe so namreč delno protispisni, delno pa sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je v tej smeri ni mogoče preizkusiti. Poleg tega bi opredeljevanje višjega sodišča do nosilnih dejanskih argumentov tožene stranke, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi spregledalo, pomenilo, da so bili le-ti obravnavani in preizkušani le na eni stopnji sojenja (kršitev pravice do pritožbe). Višje sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).