Jedro

V 2. točki prvega odstavka 432. člena ZKP je določeno, da je zoper obdolženca mogoče odrediti pripor, kadar je podan razlog iz 2. ali 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, če gre za kaznivo dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali za kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora do dveh let ali za druga kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen zapora treh let. Obdolženki se v obtožnem predlogu očitajo tri kazniva dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora do treh let, torej je mogoče izreči takšno kazen. Zato so zakonski pogoji za odreditev pripora za navedena kazniva dejanja podani in je odreditev pripora dopustna.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom IV K 15818/2017 z dne 7. 7. 2017 odredilo pripor zoper obdolženo L. J. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP. Ugotovilo je, da obstaja utemeljen sum, da naj bi obdolženka storila tri kazniva dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in tri kazniva dejanja tatvine po prvem in drugem odstavku 204. člena KZ-1. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 15818/2017 z dne 18. 7. 2017 pritožbo obdolženke in njenega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je vložil obdolženkin zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri očita kršitev ustavnih pravic in drugih, z mednarodnimi akti priznanih pravic, in sicer kršitev pravice do osebne svobode na podlagi 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Zagovornik poudarja, da je odreditev pripora dopustna le v primeru ogrozitve varnosti ljudi, ker pa ta v konkretnem primeru ni bila ogrožena, je bilo kršeno načelo sorazmernosti in subsidiarnosti, pripor pa na tej podlagi nezakonito odrejen. Takšno stališče podpirajo tudi odločbe Sodišča Evropske unije in Ustavnega sodišča Republike Slovenije, izhaja pa tudi iz omenjene Listine EU, kar vse zagovornik prilaga zahtevi. Vrhovnemu sodišču predlaga ugotovitev kršitve zakonitosti in razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenil kot neutemeljeno, saj zagovornik napačno tolmači sodno prakso in oži pojem "varnosti ljudi", spregleda pa tudi spremembo ZKP, do katere je prišlo po sprejemu citirane ustavne odločbe. Po novem se namreč lahko odredi pripor v skrajšanem postopku tudi zaradi očitanega kateregakoli drugega kaznivega dejanja, za katerega se lahko izreče kazen zapora do treh let. V obravnavanem primeru se obdolženki med drugim očitajo tri kazniva dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena ZKP, za katera je predpisana kazen zapora do treh let. Tako so bili za odreditev pripora izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zato vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki in njenemu zagovorniku, da se o njem izjavita, a izjave nista podala.

B.

5. Po prvem odstavku 20. člena Ustave RS se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče upoštevati splošno ustavno načelo sorazmernosti, ki je tudi izrecno vgrajeno v besedilo 20. člena Ustave RS. Tako mora sodišče vselej presoditi, ali so podani naslednji pogoji: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz prvega odstavka 201. člena ZKP in c) neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi (prvi odstavek 20. člena Ustave RS). Pri presoji tretjega od navedenih pogojev, torej neogibnosti pripora za potek postopka ali varnost ljudi, mora sodišče pretehtati: i) ali je poseg primeren za dosego cilja (ta korak je mogoče izpustiti, ker je to presojo opravil že zakonodajalec)1, ii) ali je poseg nujen, ker cilja ni mogoče doseči z milejšim ukrepom, in iii) ali je teža posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi ukrepa nastale.2

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izpodbija ugotovitve sodišča o obstoju utemeljenega suma niti ne njegove presoje, da je pri obdolženki podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, temveč izpodbija zaključek sodišča o neogibni potrebnosti pripora za varnost ljudi. Glede na dejstvo, da se obdolženki očita storitev premoženjskih kaznivih dejanj, sploh ne more biti govora o ogrozitvi varnosti ljudi, zato je bila odreditev pripora po zagovornikovem mnenju nedopustna. Zagovornik trdi tudi, da je višje sodišče prezrlo predzadnji odstavek pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, v katerem je bilo zapisano, da naj se upošteva nedopustnost odreditve pripora za tovrstne premoženjske delikte.

7. Po stališču, ki ga je Ustavno sodišče zavzelo že v odločbah Up-75/95 z dne 7. 7. 1995 ter U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, se pojem "varnost ljudi" iz 20. člena Ustave RS, ki pomeni temelj za opredelitev pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, temveč zajema tudi premoženjska kazniva dejanja, kadar gre za težja kazniva dejanja z elementi poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine. Iz vsebine pojma "varnost ljudi" tako ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih kaznivih dejanj, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena. Sodišče pa pri odločanju o odreditvi pripora zaradi ponovitvene nevarnosti ob uporabi načela sorazmernosti pretehta, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi tako težak poseg v ustavno pravico do varnosti drugih, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

8. Po določbi petega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve na kršitve zakona v zvezi s katerim je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (1. do 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) sklicevati samo, če kršitev ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vložnik mora tako že v pritožbi zoper odločbo, ki jo izpodbija vsebinsko z argumenti uveljaviti kršitev zakona (procesnega ali materialnega), ki jo uveljavlja kasneje v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pregled pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje in zahteve za varstvo zakonitosti pa je pokazal, da z rednim pravnim sredstvom, to je s pritožbo, ni bilo uveljavljeno, da zaradi obravnavanih premoženjskih kaznivih dejanj ni ogrožena varnost ljudi in s tem niso bili izpodbijani razlogi o neogibnosti pripora za varnost ljudi. Glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP mora tako biti kršitev, ki jo zatrjuje zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, izrecno uveljavljana v pritožbi. Izredno pravno sredstvo mora biti tako izčrpano ne le formalno, to je z njegovo vložitvijo, temveč tudi vsebinsko. Slednje pa pomeni, da mora vlagatelj kršitve, ki jih uveljavlja za zahtevo za varstvo zakonitosti, konkretizirati in tudi ustrezno obrazložiti že v postopku s pritožbo. To pa v pritožbi ni bilo storjeno, saj v pritožbi, ki sta jo vložila obdolženka in njen zagovornik razlogi o neogibnosti pripora za varnost ljudi niso bili izpodbijani. Vrhovno sodišče po navedenem navedb o tem, da pripor ni sorazmeren za varnost ljudi ni moglo preizkusiti. Zagovornik v pritožbi ni uveljavljal, da sodišče ni uporabilo načela sorazmernosti in pretehtalo, ali v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi tako težak poseg v ustavno pravico drugih do varnosti, da odtehta poseg v obdolženkino pravico do osebne svobode.

9. Zagovornik še trdi, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbene navedbe, da se upošteva nedopustnost odreditve pripora za tovrstne premoženjske delikte. Vložnik zahteve s tem nakazuje na kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki določa, da mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Ta kršitev je upoštevna le, če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti tudi utemelji vpliv kršitve na zakonitost izpodbijanega sklepa (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), česar pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni storil. S stališčem, da je odreditev pripora nedopustna za takšna premoženjska kazniva dejanja, se ni mogoče strinjati. V 2. točki prvega odstavka 432. člena ZKP je določeno, da je zoper obdolženca mogoče odrediti pripor, kadar je podan razlog iz 2. ali 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, če gre za kaznivo dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali za kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora do dveh let ali za druga kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen zapora treh let. Obdolženki se v obtožnem predlogu očitajo tri kazniva dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora do treh let, torej je mogoče izreči takšno kazen. Zato so zakonski pogoji za odreditev pripora za navedena kazniva dejanja podani in je odreditev pripora dopustna.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Če bo za obdolženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-74/95 z dne 7. 7. 1995. 2 Sodbi Vrhovnega sodišča RS XI Ips 47951/2014-116 z dne 22. 1. 2015 in XI Ips 24348/2016 z dne 10. 11. 2016.