Jedro

S tem, ko je tožeča stranka uveljavila invalidsko pokojnino pri tujem nosilcu zavarovanja tudi ob upoštevanju v RS dopolnjene pokojninske dobe, je izčrpala izbirno pravico iz drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 in ne more uspešno uveljavljati enake pravice na podlagi iste pokojninske dobe tudi v RS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. 4065586 z dne 21. 12. 2004 in da se tožečo stranko z dnem 30. 6. 2004 razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni. Ugotovilo je, da je tožeča stranka pri bosanskem in hercegovskem nosilcu pokojninskega zavarovanja pridobila z dnem 4. 2. 1991 pravico do invalidske pokojnine ob upoštevanju pokojninskega obdobja, doseženega tako v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju: BIH) kot tudi v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS). Na podlagi drugega odstavka 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji) zato nima pravice do invalidske pokojnine tudi v RS.

2. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da je v sodbi sodišča prve stopnje pokojninska doba, ki jo je tožeča stranka dopolnila v RS, napačno ugotovljena (ta znaša 12 let 10 mesecev in 17 dni, ne pa 9 let 10 mesecev in 18 dni), sicer pa se je strinjalo s pravnimi razlogi prvostopenjskega sodišča, pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila v RS dosežena pokojninska doba tožeče stranke upoštevana v BIH le za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne pa tudi pri odmeri višine te pokojnine. Ker je Mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju med RS in BIH že podpisan in čaka le še na ratifikacijo, tožeča stranka pa živi na minimumu preživetja, ni potrebe, da bi ponovno zahtevala nekaj, kar se ji lahko odobri že na podlagi vložene zahteve.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Na podlagi 65. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja procesna dejanja tudi po pooblaščencu, ki je predstavnik sindikata, združenja zavarovancev oziroma delodajalcev, če ga ta zaposli za zastopanje svojih članov, in je opravil pravniški državni izpit (prvi odstavek). Ta določba se uporablja tudi za pooblaščence zavoda, ki so zaposleni pri zavodu (drugi odstavek istega člena). Ker tožena stranka v odgovoru na revizijo ni dokazala, da pooblaščenec, ki ga vlaga, izpolnjuje v 65. členu ZDSS-1 navedena pogoja, Vrhovno sodišče te vloge ni smelo upoštevati.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Ker revizija ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, v tem obsegu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Izpodbijana sodba ugotavlja, da je bosanski nosilec zavarovanja pri priznanju pravice do invalidske pokojnine upošteval tudi pokojninsko dobo, ki jo je tožeča stranka dopolnila v RS. Gre za dejansko ugotovitev, na katero je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Vrhovno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka. Zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v RS, lahko uživa le eno do njih po lastni izbiri (prvi odstavek 177. člena ZPIZ-1), ta določba pa velja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnine tudi v drugi državi, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij (drugi odstavek 177. člena ZPIZ-1). S tem, ko je tožeča stranka uveljavila invalidsko pokojnino pri tujem nosilcu zavarovanja tudi ob upoštevanju v RS dopolnjene pokojninske dobe, je izčrpala izbirno pravico iz drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1. Revizijsko sodišče je namreč že v večjem številu svojih odločb (npr. VIII Ips 310/2006 z dne 15. 1. 2008, VIII Ips 195/2007 z dne 22. 1. 2008, VIII Ips 12/2007 z dne 18. 12. 2007, VIII Ips 239/2006 z dne 4. 12. 2007 in v drugih zadevah) zavzelo stališče, da zavarovanec, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ tudi ob upoštevanju v RS dosežene zavarovalne dobe, ne more uspešno uveljavljati enake pravice na podlagi iste pokojninske dobe tudi v RS.

11. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-360/05-39 z dne 2. 10. 2008 ob obravnavanju primera slovenskega državljana, ki je uveljavil pravico do pokojnine v Republiki Srbiji, prispevke večino obdobja plačeval v sistem pokojninskega zavarovanja v RS, slovenski nosilec zavarovanja pa mu s sklicevanjem na drugi odstavek 177. člena ZPIZ-1 ni omogočil uveljavljanja niti sorazmernega dela pokojnine, ugotovilo kršitev ustavne pravice do pokojnine. Med drugim je obrazložilo, da ima posameznik, ki je na podlagi plačila prispevkov slovenskemu nosilcu zavarovanja po ZPIZ-1 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, pravico do njene uveljavitve pri nosilcu zavarovanja. Določilo drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 resda predstavlja pravno podlago odločitvi tudi v obravnavanem primeru, vendar citirana ustavna odločba temelji na bistveno drugačnem dejanskem stanju, zato je v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da tožeča stranka ni državljan RS, temveč tujec.

12. Vprašanje, ali in koliko je bila zavarovalna doba, pridobljena v RS, upoštevana pri odmeri višine pokojnine tožeče stranke v BIH, za obravnavano odločitev ni pomembno, zato je nasprotno revizijsko zatrjevanje neutemeljeno. Višini pokojnine bi namreč lahko tožeča stranka uspešno ugovarjala le pri organu, ki ji je z odločbo priznal invalidsko pokojnino, t. j. v postopku pri bosanskem in hercegovskem nosilcu zavarovanja.

13. Tudi revizijska navedba, da je mednarodni socialni sporazum med RS in BIH že podpisan in čaka na ratifikacijo, ne vpliva na sprejem drugačne odločitve. Zakon o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter Administrativnega dogovora o izvajanju Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je bil v Uradnem listu RS (št. 37/2008) objavljen šele dne 15. 4. 2008 (MP, št. 10/2008), velja pa od 1. 7. 2008 dalje (obvestilo MZZ v Ur. l. RS, št. 71/2008; MP, št. 14-100/2008). Tožene stranke v času odločanja o zahtevi tožeče stranke določila citiranega sporazuma tako sploh še niso zavezovala, zato je utemeljeno sprejela odločitev zgolj na podlagi takrat veljavnih predpisov (ZPIZ-1). Sicer pa izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da lahko tožeča stranka po začetku veljavnosti zadevnega mednarodnega sporazuma na podlagi njegovih določb svoje pravice uveljavljala z novo zahtevo.

14. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.