Jedro

Ker tožnica ni izpolnjevala zakonskega pogoja iz 57. člena ZZUOOP (obveznost varstva otroka do vključno petega razreda osnovne šole), je bila na podlagi 12 izjav z dela neupravičeno odsotna, kar predstavlja kršitev vestnega opravljanja dela iz prvega odstavka 33. člena ZDR-1. S podajo podpisanih izjav, da otroka obiskujeta osnovno šolo do vključno petega razreda, toženca ni pravilno obvestila o bistvenih okoliščinah, ki so vplivale na izpolnjevanje njenih pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, s čimer je kršila prvi odstavek 36. člena ZDR-1. Pravilna je tudi nadaljnja prvostopenjska ugotovitev, da je s svojim ravnanjem povzročila škodo tožencu (37. člen ZDR-1), saj ta glede na to, da izjave niso bile resnične, za tožnici izplačano nadomestilo plače ni mogel uveljavljati povračila na podlagi 57. člena ZZUOOP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 2. 2021 nezakonita in se razveljavi, da delovno razmerje tožnici ni prenehalo 24. 2. 2021 in še traja, ter reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje, razen zoper odločitev o stroških toženca, se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je izredna odpoved prvenstveno utemeljena s tem, da je imelo očitano ji ravnanje znake kaznivega dejanja, katerih pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Ne strinja se s presojo, da je iz hude malomarnosti huje kršila delovne obveznosti. Očitek o domnevni hudi malomarnosti je prerekala že v tožbi. Tožnica je preprosta delavka in je bila tudi zaradi ravnanja A. A. ves čas v dobri veri, da je upravičena do odsotnosti z dela zaradi varstva svojih otrok. V izjave, ki tudi sicer niso bile tako nedvoumne, ni vpisala lažnih podatkov, saj je navedla resnično starost otrok. Mislila je, da je starost otrok do 12 let odločilni pogoj za upravičeno odsotnost z dela. A. A., ki je pregledoval izjave, je ni opozoril, da ni upravičena do odsotnosti z dela. To, da sta skupaj usklajevala izjave, pomeni, da se je na ta način pozanimala pri delodajalcu o pogojih za odsotnost. Dokazni postopek je ustvaril očiten vtis, da se je že dolgo zdela tožencu problematična. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče dejanskih in pravnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča po nepotrebnem ne ponavlja, k pritožbenim navedbam pa podaja naslednjo obrazložitev.

6. Iz prvostopenjskega povzetka tožnici očitanega ravnanja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je kljub temu, da sta njena otroka dejansko obiskovala šesti in sedmi razred osnovne šole, podpisala in predložila tožencu 12 izjav o odsotnosti z dela iz razloga višje sile zaradi varstva otroka do vključno petega razreda osnovne šole (57. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 - ZZUOOP; Ur. l. RS, št. 152/2020 in nadalj.).

7. Zmoten je pritožbeni očitek, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prvenstveno utemeljena s 1. alinejo prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Toženec je tožnici zaradi očitanega ravnanja podal odpoved tako po 1. kot po 2. alineji citirane določbe, z vidika obeh pravnih podlag pa jo je presojalo tudi prvostopenjsko sodišče. To, da ni ugotovilo obstoja utemeljenega odpovednega razloga iz 1. alineje, v ničemer ne more vplivati na presojo odpovedi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 8. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je tožnica z očitanim ravnanjem huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Ker ni izpolnjevala zakonskega pogoja iz 57. člena ZZUOOP (obveznost varstva otroka do vključno petega razreda osnovne šole), je bila na podlagi navedenih 12 izjav z dela neupravičeno odsotna, kar predstavlja kršitev vestnega opravljanja dela iz prvega odstavka 33. člena ZDR-1. S podajo podpisanih izjav, da otroka obiskujeta osnovno šolo do vključno petega razreda, toženca ni pravilno obvestila o bistvenih okoliščinah, ki so vplivale na izpolnjevanje njenih pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, s čimer je kršila prvi odstavek 36. člena ZDR-1. Pritožbena navedba, da v izjave ni vpisala lažnih podatkov, saj je v rubriko "starost otrok" vpisala resnične podatke, je neutemeljena, saj ji v odpovedi ni bilo očitano lažno navajanje starosti otrok, temveč da je s podpisom izjav lažno potrdila, da ima otroka, ki obiskujeta do vključno peti razred osnovne šole. Pravilna je tudi nadaljnja prvostopenjska ugotovitev, da je s svojim ravnanjem povzročila škodo tožencu (37. člen ZDR-1), saj ta glede na to, da izjave niso bile resnične, za tožnici izplačano nadomestilo plače ni mogel uveljavljati povračila na podlagi 57. člena ZZUOOP.

9. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje prvostopenjski presoji o nedvoumnosti zapisa v izjavi (vnaprej pripravljen obrazec toženca) o tem, da delavec s podpisom izjavlja in se zaveda, da mu pravica do odsotnosti zaradi višje sile pripada le, če nima druge možnosti za varstvo otrok, pri čemer gre za otroka do vključno petega razreda osnovne šole. Vsebina tega zapisa je tudi po oceni pritožbenega sodišča jasna in ne omogoča različnih interpretacij, sicer pa tudi iz tožničine izpovedi izhaja, da je izjave v celoti prebrala in jih je razumela.

10. Pritožba se ne strinja s prvostopenjskim razlogom, da tožnica ni prerekala očitane hude malomarnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v okviru trditev navajala predvsem, da je ravnala v dobri veri. Sicer pa zaključka o obstoju hude malomarnosti prvostopenjsko sodišče ni oprlo zgolj na (ne)prerekane trditve, temveč je o njem na podlagi izvedenih dokazov napravilo obsežno dokazno oceno, s katero pritožbeno sodišče soglaša. Pritožbena navedba, da tožnica ni bila hudo malomarna, ker je bila ves čas v dobi veri in prepričana, da je upravičena do odsotnosti kot jo določa 57. člen ZZUOOP, je neutemeljena že zato, ker iz citiranega člena jasno izhaja, da odsotnost z dela s pravico do nadomestila plače pripada le staršu otroka do vključno petega razreda osnovne šole, kar pa tožnica ni bila. Neuspešno je tudi pritožbeno poudarjanje, da je bila preprosta delavka, saj na drugem mestu pritožba sama ugotavlja, da za pravilno izpolnitev izjave in njeno razumevanje ni bilo potrebno pravno znanje, kot že navedeno, pa je tožnica potrdila razumevanje vsebine izjave.

11. Glede na pritožbene navedbe je bila tožnica prepričana, da je odločilen pogoj za upravičeno odsotnost z dela starost otrok do 12 let, saj je slišala tako izjaviti ministrico B. B. v televizijski oddaji. Po presoji pritožbenega sodišča se tožnica s temi navedbami ne more razbremeniti hude malomarnosti. Iz izjav, ki jih je prebrala, razumela in izpolnjene oddajala tožencu, je jasno izhajalo, da gre upravičenje do odsotnosti z dela staršu otroka do vključno petega razreda osnovne šole. Prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnjuje, da bi tožnica, če je res razpolagala z drugačno informacijo o pogoju za odsotnost z dela, ob povprečni skrbnosti morala pri tožencu preveriti, kateri pogoj je pravi (tisti, ki je bil določen v zakonu in izjavi toženca, ali tisti, za katerega naj bi po lastnem zatrjevanju slišala na televiziji), pa tega ni storila. S tem, ko je lahkomiselno prezrla v izjavi določen pogoj, ki ga ni izpolnjevala in je podpisane izjave z namenom priznanja odsotnosti z dela oddala tožencu, je tudi po oceni pritožbenega sodišča ravnala hudo malomarno. Pritožba se za razbremenitev krivdne odgovornosti neutemeljeno zavzema s sklicevanjem, da je tožnica morala v izjave vpisati starost otrok, ne pa razreda, ki ga obiskujejo. Drži, da je v izjave morala vnesti tudi podatek o starosti otrok, vendar pa je ključno, da je s podpisom izjave potrdila obstoj pogoja, da ji pravica do odsotnosti pripada, ker nima druge možnosti za varstvo otrok do vključno petega razreda osnovne šole.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da ni bila malomarna tožnica, temveč toženec, ki je vse njene izjave preko svojega zaposlenega (A. A.) sprejel in je ni nikoli opozoril, da bi bilo karkoli narobe. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je bila naloga A. A. zgolj ta, da je od zaposlenih pridobil izjave in jih oddal v obračun. Kot je izpovedal, se v vsebino izjav ni spuščal, ni preverjal njihove pravilnosti, niti ne ve, če bi kaj takega smel. V zvezi s pritožbenim izpostavljanjem, da je tožnici potrdil, da so izjave v redu, iz prvostopenjskih razlogov izhaja, da je bila s tem mišljena le izpolnitev izjave na način, da ni bila počečkana, s popravljenim datumom ipd. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnici potrdil, da je na podlagi izpolnjene izjave dejansko upravičena do odsotnosti z dela. Ker tega ni preverjal, iz dokaznega postopka pa tudi ne izhaja, da bi bil to sploh dolžan, je neutemeljen nadaljnji pritožbeni očitek, da bi tožnico moral opozoriti, da ni upravičena do odsotnosti z dela. Neuspešno je tudi pritožbeno izpostavljanje njegove izpovedi, v kateri je dopustil kot možno, da se je s tožnico pogovarjal o tem, v kakšnih primerih delavcu pripada ta pravica. Ključno je namreč, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi ga tožnica seznanila s tem, da je oddala izjave kljub temu, da njena otroka obiskujeta šesti in sedmi razred osnovne šole. Ker slednjega A. A. ni vedel, tožnica ni mogla tolmačiti, da iz njegovega postopanja in njune komunikacije o izjavah izhaja, da je upravičena do odsotnosti.

13. Zmotno je stališče pritožbe, da komunikacija tožnice in A. A. dokazuje, da se je pri delodajalcu pozanimala o pogojih za odsotnost. Glede na razlog, s katerim tožnica opravičuje svoje ravnanje, bi se kot skrbno postopanje lahko štelo zgolj, če bi tožencu predočila svoje mnenje, tj. da kljub drugačnemu zapisu v izjavi za odsotnost z dela zadošča starost otroka do 12. leta, ter z njim razčistila to vprašanje. Da bi to storila, iz trditev strank in dokaznega postopka ne izhaja.

14. Ugotovitvi, da so vsi ostali delavci toženca, ki so koristili pravico iz 57. člena ZZUOOP, izjave izpolnili korektno, torej le, če so imeli otroke do petega razreda osnovne šole, pritožba neutemeljeno očita, da ni dokazana. Ta prvostopenjska ugotovitev temelji na izpovedi A. A., ki je potrdil tovrstno trditev toženca. Tožnica ni predlagala nobenega dokaza, s katerim bi to trditev toženca ovrgla, niti je ni konkretizirano prerekala.

15. Pritožba navaja, da se je skozi dokazni postopek ustvaril očiten vtis, da se je tožnica zdela tožencu že dolgo problematična, izpostavlja izpoved A. A., da so bili zoper njo že večkrat sproženi disciplinski postopki, ter zaključuje, da je bila v luči navedenega obravnavana kršitev tožnice "zelo dobrodošla". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti izpodbijana odpoved niti prvostopenjska sodba ne temeljita na teh okoliščinah, na katere se sklicuje pritožba. Vsa odločilna dejstva se nanašajo izključno na presojo ravnanja, ki je bilo tožnici očitano glede izpolnjevanja izjav v zvezi s 57. členom ZZUOOP.

16. Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno ugotovilo obstoj utemeljenega odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pa tudi pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (kontinuirano ravnanje tožnice, finančno oškodovanje toženca, porušeno zaupanje ...). Tožbeni zahtevek je zato utemeljeno zavrnilo.

17. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Toženec krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije sam svoje stroške ne glede na uspeh v postopku.