Jedro

Ker tožnica temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem in tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 ni izkazala (saj ni predložila nobenega dokaza), je sodišče prve stopnje njeno zahtevo pravilno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) vložila skupaj s tožbo zoper odločbo Upravne enote Koper, št. 214-1910/2013-19 z dne 11. 2. 2014, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil tožničino vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi študija ter odločil, da mora tožnica zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe. Tožena stranka je z odločbo, št. 2141-29/2014/2 (1312-10) z dne 18. 4. 2014, tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnica ni verjetno izkazala težko popravljive škode.

3. Zoper navedeni sklep prvostopenjskega sodišča vlaga tožnica pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je izdajo začasne odredbe na podlagi drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je vsebinsko presojalo le verjetnost nastanka težko popravljive škode, drugih pogojev ni presojalo. Ponavlja razloge, s katerimi utemeljuje možnost nastanka težko popravljive škode. Prilaga potrdilo srednje šole, iz katerega izhaja, da bo opravljala poklicno maturo v spomladanskem roku. Primorana bo opustiti opravljanje zadnjega izpita mature, pri čemer gre za njeno zadnjo možnost, da ga uspešno opravi. Tako „kaznovanje“ tožnice je nedopustno, saj ima enako pravico do izobraževanja kot državljani RS. Opozarja na določbo drugega odstavka 74. člena ZUS-1. Javna korist ne bo prizadeta, kot tudi ne koristi nasprotne stranke. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Prosi za oprostitev plačila sodne takse.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe presojalo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Tožnica je v zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagala, da se ji dovoli začasno bivanje v RS do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu. Čeprav tega ni izrecno navedla je smiselno predlagala zadržanje izvršitve izpodbijanega akta, torej izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in ne ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena.

8. Za odločitev v obravnavani zadevi pa to niti ni pravno pomembno, saj je sodišče prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ugotovilo, da temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe, to je nastanek težko popravljive škode, v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Težko popravljiva škoda pa je vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe tako na podlagi drugega kot tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Če ta ni izpolnjen, sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne, izpolnjevanja drugih pogojev pa niti ne ugotavlja. Zato zatrjevana napačna uporaba materialnega prava ni podana.

9. Začasna odredba na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev dokončnega upravnega akta. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višine škode, izkazati pa mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

10. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnica temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanka težko popravljive škode, ni izkazala. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem (ali ureditvijo spornega pravnega razmerja) izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

11. Tožnica je v zahtevi za izdajo začasne odredbe navajala, da ima v Sloveniji urejen dom v podnajemu, da jo na Slovenijo vežejo prijatelji, ter da bi z zapustitvijo Slovenije nastala nevarnost, da bi z izobraževanjem prenehala, saj bi ji visoki potni stroški iz Zrenjanina v Slovenijo preprečili, da bi opravila zadnji izpit iz poklicne mature.

12. Vendar tožnica za svoje navedbe v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni predložila nobenega dokaza. Pritožbi je sicer priložila potrdilo Srednje ekonomsko - poslovne šole Koper, iz katerega izhaja, da bo opravljala poklicno maturo v spomladanskem roku, vendar s pritožbo razlogov za izdajo začasne odredbe ni mogoče dopolnjevati in tudi ni dopustno predlagati (ali predložiti) novih dokazov. Iz izpodbijane odločbe je sicer razvidno, da se tožnica šola v RS in da ji za uspešno opravljeno poklicno maturo manjka izpit iz matematike, ki pa ga neuspešno opravlja že dve leti. Iz odločbe tudi izhaja, da naj bi ponovno poskušala opraviti izpit v februarskem roku leta 2014, iz podatkov spisa pa ne izhaja, ali ga je v navedenem roku morda opravljala (ali uspešno opravila).

13. Tožnici z izpodbijano odločbo ni bilo podaljšano bivanje v RS zaradi študija, kar pa ne pomeni, da študija zaradi tega ne more zaključiti. Prihod v RS zaradi opravljanja izpita je res povezan z dodatnimi stroški, vendar tožnica ni izkazala niti višine takšnih stroškov niti tega, da jih ne bi zmogla.

14. Zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Kot je že bilo navedeno, mora stranka že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljujejo višino in nastanek škode. Zato v postopku odločanja o začasni odredbi sodišče praviloma ne zaslišuje strank, temveč svojo odločitev opre na presojo in oceno navedb v zahtevi in zahtevi predložene dokumentacije.

15. Glede na to da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen ZUS-1).

16. O tožničini prošnji za oprostitev plačila sodnih taks bo v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah odločalo prvostopenjsko sodišče.