Jedro

Ni res, da prepoved sploh ne more biti predmet začasne ureditve stanja, nanašati pa se mora na pravno razmerje, izpodbijano v tem upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1710/2000-34 z dne 29.11.2000 se razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 21.11.2000 vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe. Predlagala je, naj se toženi stranki prepove podelitev kakršnekoli koncesije za uporabo frekvenčnega pasu od 1710 do 1725 MHz in od 1805 do 1820 MHz in njegovo uporabo ter določi denarna kazen za eventualno kršitev te odredbe; ta naj velja do sklenitve druge koncesijske pogodbe po javnem razpisu iz leta 1997 oziroma do sklenitve druge koncesijske pogodbe po ponovljenem razpisu. Zahtevo je utemeljila z dejstvom, da je bil v Uradnem listu RS, št. 77/2000 objavljen nov javni razpis za podelitev koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra na 1800 MHz za opravljanje storitev mobilne telefonije na ozemlju Republike Slovenije v frekvenčnih pasovih 1710 - 1781,6 MHz in 1805 - 1876, 6 MHz, po katerem namerava tožena stranka podeliti tri koncesije. S tem bi bil frekvenčni prostor po njenem mnenju zaseden in bi ga, četudi bi uspela v tem upravnemu sporu, ne mogla dobiti. Zato bi ji nastala nepopravljiva premoženjska škoda, ker ne bo mogla opravljati svoje dejavnosti.

Prvostopno sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Menilo je, da tožeča stranka ni predlagala izdaje začasne odredbe po prvem odstavku 69. člena ZUS, saj ni zahtevala odložitve izvršitve upravnega akta. Vendar tudi drugi odstavek 69. člena ZUS ne daje podlage za izdajo zahtevane začasne odredbe. Dejansko sploh ni predlagala začasne ureditve stanja ampak le, da se prepove toženi stranki sklepanje pogodb oziroma podeljevanje koncesij. Prepoved pa ni začasna ureditev stanja. V zahtevi bi morala tožeča stranka jasno navesti, kakšno konkretno začasno ureditev stanja predlaga, da bi preprečila verjeten nastanek hujših posledic ter ponuditi dokaze za to. S predlagano prepovedjo sporno pravno razmerje ne bo (začasno) urejeno.

V pritožbi, vloženi zaradi vseh pritožbenih razlogov, je tožeča stranka predlagala, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni, tako da zahtevi ugodi ali podrejeno, da sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Ni točno, da tožeča stranka ni zahtevala odložitve izvršitve upravnega akta. Na drugem razpisu ni sodelovala, saj je predmet tega razpisa isti, kot je bil pri prvem. Pri obeh naj bi izbrani koncesionarji pridobili pravico za uporabo radiofrekvenčnega spektra na frekvenčnem območju 1800 MHz. Zahtevala je odlog izvršitve upravnega akta, ker je predlagala prepoved podelitve koncesije in prepoved uporabe točno določenega radiofrekvenčnega spektra. Predlog začasne odredbe je po njenem mnenju utemeljen tudi po drugem odstavku 69. člena ZUS. Začasno ureditev stanja je predlagala s tem, ko je navedla, da naj sodišče začasno prepove podelitev koncesije oziroma uporabo točno določenega dela radiofrekvenčnega pasu. Ni predlagala prepovedi podeljevanja koncesij in sklepanja pogodb, ampak rezervacijo točno določenega dela frekvenčnega območja od 1710 do 1725 MHz in 1805 do 1820 MHz, ker bo le tako mogoče izvršiti sodno odločbo. Drugače bo tožena stranka obšla sodno odločitev v tem upravnem sporu. Če izvršba sodne odločbe ne bo mogoča, bo tožeči stranki kot gospodarski družbi z osnovno dejavnostjo izvajanja storitev s področja mobilne telefonije nedvomno nastala najhujša možna posledica. Nemožnost izvršitve sodne odločbe bi pomenila njeno uničenje.

Niti tožena stranka niti prizadeta stanja na pritožbo nista odgvorili.

Pritožba je utemeljena.

Odločba, ki jo tožeča stranka izpodbija v tem upravnem sporu, je po četrtem odstavku 17. člena Zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97 in 45/97 odl. US) upravna odločba, s katero odloči Vlada Republike Slovenije o izbiri koncesionarja na podlagi javnega razpisa. Toda taka odločba o podelitvi koncesije se ne izvršuje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker se medsebojna razmerja med Vlado Republike Slovenije in koncesionarjem uredijo s koncesijsko pogodbo. Zato odložitev izvršitve takega akta po določbah 30. člena ZUS ni mogoča in tudi ne izdaja začasne odredbe po prvem odstavku 69. člena ZUS, četudi bi bila predlagana. V tem primeru, ko tožeča stranka v zahtevi sploh ni navedla, na kakšni pravni podlagi naj sodišče izda začasno odredbo, je prvostopno sodišče pravilno ravnalo, da jo je po vsebini presojalo po drugem odstavku 69. člena ZUS, torej kot zahtevo za začasno ureditev stanja.

Tožeča stranka je v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagala, naj sodišče prepove podelitev koncesije za uporabo frekvenčnega pasu od 1710 do 1725 MHz in od 1805 do 1820 MHz ter njegovo uporabo. Tak predlog vsebuje opis oziroma vsebino prepovedi, zato ni tako nejasen, kot to meni sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi moralo presoditi ali je tožeča stranka v zahtevi navedla in verjetno izkazala pogoje po drugem odstavku 69. člena ZUS.

Pritožbeno sodišče se namreč ne strinja z mnenjem prvostopnega sodišča, da prepoved sploh ne more biti predmet začasne ureditve stanja. Nanašati pa se seveda mora na pravno razmerje, nastalo iz odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu.

Ker prvostopno sodišče sploh ni presodilo pogojev za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 69. člena ZUS, je s tem bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 74. v zvezi z 68. členom ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje.