Jedro

Če ni posesti, ni priposestvovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo na ugotovitev, da je imetnica lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 63, k. o. ..., katere „zemljiškoknjižna lastnica“ je bila v času vložitve tožbe tožena stranka, lastninsko pravico pa naj bi pridobila s priposestvovanjem oziroma z gradnjo na njej.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bila parc. št. 63 k. o. ... do uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, v družbeni lastnini, te pa ni bilo mogoče priposestvovati oziroma pridobiti z gradnjo na tujem. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da bi priposestvovalna doba lahko začela teči od sprejema Ustavnega amandmaja št. IX k Ustavi SRS, s katerim je bila družbena lastnina izenačena z zasebno in zadružno lastnino. Razmerje je treba presojati po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ), po katerem priposestvovalna doba znaša deset let, je pa predpostavka zanjo dobroverna lastniška posest. Ta v obravnavanem primeru ni bila podana, ker tožeča stranka ni bila v opravičljivi zmoti glede vprašanja, kdo je lastnik stvari, ki jo je leta 2006 kupovala, saj ni preverila zemljiškoknjižnega in katastrskega stanja.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II Dor 161/2009 z dne 18. 3. 2010 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali dejstvo, da prodajalec ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine, vedno ovrže domnevo dobrovernosti kupčeve posesti.

4. Na podlagi omenjenega sklepa je tožeča stranka vložila revizijo. V njej navaja, da tožena stranka ni dokazovala, niti zatrjevala nedobrovernosti posesti drugače kot s sklicevanjem na zemljiškoknjižno stanje, kar pa po sodni praksi ne zadošča. Sodišče prve stopnje se z dobrovernostjo sploh ni ukvarjalo, ker je zavzelo napačno stališče o tem, da ni bilo mogoče priposestvovanje zaradi vknjižene družbene lastnine. V sodbi sodišča druge stopnje tudi ni nobenih razlogov v zvezi z nedobrovernostjo tožeče stranke, razen sklicevanja na zemljiškoknjižno stanje, ki bi moralo biti tožeči stranki ob sklepanju pogodbe znano. Sodišče druge stopnje je kljub temu, da tožena stranka dobrovernosti ni izpodbijala štelo, da tožeča stranka ni bila dobroverna. Sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je v vseh zadevah, v katerih je obravnavalo dobrovernost, zavzelo stališče, da je posest dobroverna in, da je dokazovanje nedobrovernosti na tisti stranki, ki dobrovernosti nasprotuje, pri čemer se sklicuje na sodbe II Ips 590/2007, II Ips 507/94, II Ips 79/2000, II Ips 556/96 in II Ips 19/2008. Pojasnjuje, da priposestvovanje vedno konkurira z načelom zaupanja v zemljiško knjigo. Večina nepremičnin je vpisanih v zemljiško knjigo tako, da ima vsakdo, ki sklepa pravni posel, vsak trenutek možnost preveriti zemljiškoknjižno stanje. Ob popolnoma doslednem upoštevanju tega dejstva priposestvovanje sploh ne bi bilo možno. Kljub vsemu pa ga SPZ dopušča, sodna praksa pa široko dopušča, pri čemer skrbnosti ravnanja udeležencev v prometu z nepremičninami ne obravnava tako strogo, kot je storilo sodišče v obravnavanem primeru. Nesporno je, da je predmet postopka nepremičnina, ki v naravi predstavlja neločljivi del poslovne stavbe in del pripadajočega zemljišča, da meja v naravi nikjer ni vidna, da je tožeča stranka ob nakupu prevzela v posest celotno stavbo in pripadajoče zemljišče, da nikoli ni nihče oporekal posesti tožeči stranki ali njenim pravnim prednikom. Zato je tožeča stranka ravnala dovolj skrbno, ko je preverila zemljiškoknjižno stanje za parc. št. 64 k.o. ..., ne pa tudi za parcelo št. 63, ki je predmet tega postopka. Našteva sodbe Vrhovnega sodišča, v katerih je bilo ugodeno tožbenim zahtevkom na podlagi priposestvovanja, kljub temu, da se je imel tožnik možnost seznaniti z zemljiškoknjižnim stanjem: II Ips 417/93, II Ips 611/99, II Ips 794/94, II Ips 544/97, II Ips 475/9, II Ips 433/94 in druge. Zaključuje, da je bistvenega pomena, da so kriteriji dobrovernosti enaki za vse stranke, ki se sklicujejo na priposestvovanje, saj je situacija za vse enaka. Zemljiškoknjižno stanje je namreč mogoče vsak trenutek preveriti v zemljiški knjigi, kar bi v vseh primerih takoj izključilo dobrovernost, kljub temu pa priposestvovanje dopušča zakon in sodna praksa.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Priposestvovanje je institut, ki spreminja dejansko oblast v pravno.

Dejanska posest nepremičnine je tako ena od osnovnih predpostavk za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem. To pove tudi že samo ime, takšna ureditev pa je veljala tako po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, kot velja po SPZ. Presoja ostalih predpostavk, in sicer dobre vere in poteka časa, pride v poštev šele, ko je dejanska posest na nepremičnini ugotovljena. V konkretnem primeru pa tožničina dejanska posest na sporni nepremičnini ni bila ugotovljena oziroma celo nasprotno - iz njenih navedb na naroku 10. 9. 2008 izhaja, da imata posest na sporni nepremičnini V. in B. T., posesti pa ni imela niti pravna prednica tožeče stranke. Tožeča stranka namreč sama navaja, da je bilo razmerje finančnega leasinga med zakoncema T. in pravnim prednikom tožeče stranke prekinjeno, kakšnega drugega pravnega razmerja z zakoncema T., na podlagi katerega bi tožeča stranka nadaljevala vsaj posredno posest, pa ne zatrjuje. Revizijsko sodišče tako po vložitvi revizije zaključuje, da vprašanje dobrovernosti posesti, glede katerega je bila dovoljena revizija po preliminarnem postopku (pri katerem je treba poudariti, da je glede na njegov namen, seznanitev s samim sporom omejena), za odločitev v konkretnem primeru ni relevantno. Če ni posesti, ni priposestvovanja, odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka pa tako ni mogoče spremeniti v korist revidentke s presojo pravilnosti predpostavke dobrovernosti.

8. Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (1. odstavek 165. člena ZPP). Glede na to, da odgovor na revizijo ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji, stroškov zanj ni mogoče šteti kot potrebnih za pravdo. Tožena stranka zato svoje revizijske stroške nosi sama (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).