Jedro

Če stranka v pritožbenem postopku zoper sklep, s katerim je prvostopni upravni organ zavrgel njeno pritožbo kot prepozno, ni ugovarjala, da vročilnice, na katero se organ sklicuje, ni sama podpisala, ne more tega uspešno uveljavljati v upravnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Oddelka za družbenoekonomski razvoj in planiranje občine z dne 5.4.1994, s katero je bila tožnikova pritožba zoper odločbo o odmeri komunalne takse za uporabo javnega prostora za leto 1993 z dne 21.12.1993 zavržena kot prepozna. Tožena stranka navaja, da je tožnik v pritožbi navajal, da so ugotovitve v izpodbijani odločbi z dne 21.12.1993 neresnične, zato naj se njegova pritožba z dne 7.3.1994 vzame v ponovno obravnavo. Tožena stranka svojo odločitev v izpodbijani odločbi utemeljuje z ugotovitvijo, da je prvostopni organ utemeljeno zavrgel tožnikovo pritožbo kot prepozno vloženo, saj je iz priložene povratnice razvidno, da je bila navedena odločba z dne 21.12.1993 tožniku vročena 3.1.1994, pritožba pa je bila vložena 8.3.1994, torej po poteku 15 dnevnega roka od vročitve. Tožnik je sprožil upravni spor in v tožbi navaja, da je dne 7.2.1994 prejel od občine opomin, da ni plačal komunalne takse po odločbi z dne 21.12.1993. Dne 9.2.1994 je pismeno prosil organ za pismeni odpravek navedene odločbe in v njem omenil, da ga čudi, da mu organ odločbe ni poslal priporočeno, istočasno pa je organ tudi opozoril, da v isti hiši živi tudi njegova 83 letna mati, ki je sklerozna in tako dopušča tudi možnost, da je prav ona prevzela pošto. Dne 21.2.1994 je prejel kopijo odločbe in fotokopijo povratnice, katero je podpisala mati, saj podpis na povratnici ni tožnikov, ampak materin. To bi organ lahko ugotovil s primerjavo tožnikovega podpisa v odgovoru na opomin z dne 9.2.1994 in na pritožbi z dne 7.3.1994. Na odpravek odločbe, ki ga je prejel 21.2.1994, se je pravočasno pritožil. V odločbi z dne 5.4.1994 organ, kljub tožnikovemu dopisu z dne 9.2.1994 in pritožbi z dne 7.3.1994, v kateri je navedel datum prejetja odločbe (21.2.1994), trdi, da je bila navedena odločba tožniku vročena 3.1.1994. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo njegovo pritožbo zoper odločbo z dne 5.4.1994 zavrnila. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v dokumentacijo spisov in na podlagi tožnikovih navedb v tožbi, sodišče nima pomislekov v zakonitost izpodbijane odločbe. Okoliščino, da podpis na vročilnici z dne 3.1.1994 ni tožnikov, ampak, da je tožnika podpisala njegova 83 letna mati, bi moral tožnik, če je hotel z njo uspeti, uveljavljati že v pritožbi z dne 8.3.1994, ko naj bi se po njegovi tožbeni trditvi pravočasno pritožil zoper odpravek odločbe z dne 21.12.1993, ki naj bi ga od upravnega organa skupaj s fotokopijo sporne vročilnice prejel 21.2.1994 oziroma vsaj v pritožbi zoper odločbo, s katero je prvostopni organ njegovo pritožbo zavrgel kot prepozno vloženo. Upravni organ je, na podlagi zbranih podatkov in listin, predvsem pa vročilnice z dne 3.1.1994, utemeljeno štel, da je bila odločba z dne 21.12.1993 spornega dne (3.1.1994) pravilno vročena in na podlagi tega tudi pravilno zaključil, da je bila pritožba z dne 8.3.1994 vložena po preteku 15-dnevnega roka od vročitve odločbe, torej po preteku prekluzivnega roka. Z dnem, ko je upravni organ tožniku poslal duplikat odločbe z dne 21.12.1993 in fotokopijo vročilnice z dne 3.1.1994 kot dokaz, da je tega dne tožnik s svojim podpisom potrdil njen prejem, je prešlo dokazno breme na tožnika, da v postopku dokaže, da podpis na vročilnici ni njegov in da navedene odločbe dejansko tudi ni prejel. Ker tožnik tega v upravnem postopku ni uveljavljal, s tovrstnim tožbenim ugovorom v upravnem sporu, kjer sodišče presoja le zakonitost izpodbijane odločbe, ni mogel uspeti. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).