Jedro

Po 5. alineji 6. člena ZDoh se v osnovo za dohodnino všteva tudi dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, v višini, od katere je bil odmerjen od dejavnosti, zmanjšan za osnove, ki se priznajo po tem zakonu. V tem primeru se pri odmeri dohodnine upošteva davčna osnova, ugotovljena z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti (123. člen ZDavP), za katero pa niti ZDoh niti ZDavP ne določata, da bi morala biti dokončna oziroma celo pravnomočna.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 6. 2002, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Maribor z dne 11. 9. 2001. Z navedeno odločbo je prvostopni organ tožnici odmeril dohodnino za leto 2000 v znesku 2,061.489 SIT, med vire dohodnine pa se je v osnovo za dohodnino vštel tudi dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, v višini 5,097.719,00 SIT, ki je bil ugotovljen z odločbo z dne 25. 4. 2001, o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da okoliščina, da se je tožnica zoper odločbo o odmeri davka iz dohodka iz dejavnosti pritožila ter tudi sprožila upravni spor, na postopek odmere dohodnine ne vpliva in tudi ni mogoče v tem postopku kot pravno relevantne šteti tožničine ugovore, ki se nanašajo na ugotavljanje višine dobička v odločbi o odmeri davka iz dejavnosti.

3. Tožnica vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga, da se izpodbijana sodba v celoti spremeni in se tožničinemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa se naloži plačilo vseh stroškov tega postopka. Vztraja pri stališču, da odločba o odmeri davka iz dejavnosti predstavlja predhodno vprašanje pri odmeri dohodnine in je treba glede reševanja tega predhodnega vprašanja uporabiti določbo 147. člena ZUP, ker 89. člen ZDoh reševanja predhodnih vprašanj ne ureja. Nasprotuje pa predvsem, da ji je bila z odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti k osnovi za davek od dejavnosti prišteta olajšava v višini 40% vrednosti osnovnih sredstev, ki so bila nabavljena v letih 1998 in 1999 v skupnem znesku 2,398.528,00 SIT. Tožnica je dne 20. 10. 2004 vložila še dopolnitev revizije (prej pritožbe), v kateri je glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, predlagala, da se izpodbijana odločba odpravi v delu, ki se nanaša na nezakonito obračunane zakonite zamudne obresti.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je opravljen tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, ter na predpise, ki so veljali ob izdaji odločbe organa prve stopnje, materialnopravno pravilna. Po določbi 4. člena Zakona o dohodnini - ZDoh (Ur. list RS, št. 71/93, 7/95 in 44/96) se višina dohodnine in davkov, ki se od nje odštejejo, ugotavlja po predpisih, ki veljajo na dan 1. januarja tistega leta, za katerega se dohodnina odmerja, če s tem zakonom ni drugače določeno. Navedena določba je umeščena v I. poglavje zakona z naslovom "Splošne določbe", kar pomeni, da velja kot načelo za ugotavljanje višine dohodnine po tem zakonu. Po peti alineji 6. člena ZDoh se v osnovo za dohodnino všteva tudi dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, v višini, od katere je bil odmerjen davek od dejavnosti, zmanjšan za olajšave, ki se priznajo po tem zakonu. V tem primeru se pri odmeri dohodnine upošteva davčna osnova, ugotovljena z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti (123. člen Zakona o davčnem postopku – ZDavP (Ur. list RS, št. 18/96, 82/98, 91/98, 108/99), za katero pa niti ZDoh niti ZDavP ne določata, da bi morala biti dokončna oziroma celo pravnomočna, kot to tožnica zmotno zatrjuje. Vrhovno sodišče zato pri tem sledi razlagi sodišča prve stopnje, da že od spremembe drugega odstavka 89. člena ZDoh iz leta 1995 zadostuje, da je odmerna odločba o davčni osnovi iz naslova davka iz dejavnosti izdana, in šteje za napačno tožničina pravna naziranja, da črtanje besede „dokončno“ v navedenem odstavku nasprotno pomeni, da je zakonodajalec rešitev predhodnega vprašanja prepustil splošni ureditvi ZUP oziroma da bi moral zakonodajalec za drugačno razlago izrecno določiti, da se dohodnina odmeri ne glede na dokončno odločno o odmeri davka iz dejavnosti.

9. Ker v postopku o odmeri dohodnine ni mogoče upoštevati ugovorov v zvezi z višino ugotovljenega dobička v postopku ugotavljanja dobička iz dejavnosti, saj gre za dva ločena postopka, v katerih sta izdani dve samostojni odločbi, tudi Vrhovno sodišče kot pravno nerelevantne zavrača vse tožničine revizijske (prej pritožbene) ugovore, ki se nanašajo na nepriznanje oziroma neupoštevanje davčne olajšave iz prvega odstavka 48. člena ZDoh v postopku za odmero davka od dobička iz dejavnosti. Kot je to že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je tožnica lahko te ugovore uveljavljala le s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper odločbo o odmeri navedenega davka. Morebitna drugačna odločitev glede v tem postopku ugotovljenega dobička pa je lahko razlog za obnovo postopka odmere dohodnine.

10. V obravnavanem primeru oziroma v sporni odločbi o odmeri dohodnine pa tudi niso podani razlogi iz odločbe Ustavnega sodišča, na katero se tožnica sklicuje v dopolnitvi revizije (prej pritožbe), ki jo je sicer vložila po preteku pritožbenega roka in ki bi jih Vrhovno sodišče, sicer kljub temu, da je bila vložena prepozno, na podlagi 86. člena ZUS -1 upoštevalo po uradni dolžnosti, vendar je začetek teka zamudnih obresti v sporni odločbi organa prve stopnje pravilno določen.

11. Ker v obravnavanem primeru uveljavljani revizijski razlogi niso podani, niti niso podane kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Tožnica na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka, saj je Vrhovno sodišče revizijo v celoti zavrnilo.