Jedro

V obravnavanem primeru bi bilo potrebno preveriti dejansko stanje glede naprave in njenega obratovanja, saj zgolj na podlagi obvestila, iz katerega izhaja, da tožnik prvostopenjski organ obvešča o začasni ustavitvi naprave in iz njega ni niti jasno razvidno, da naprava ne obratuje, ni mogoče odločiti o odvzemu deklaracije za proizvodno napravo.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Javne agencije Republike Slovenije za energijo št. 135-05-0307/0353/2011-1 z dne 20. 2. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti na 350,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora z 22 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. 135-05-0307/0353/2011-1 z dne 20. 2. 2013 je Javna agencija Republike Slovenije za energijo (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločila, da se tožniku za proizvodno napravo A. odvzame deklaracija, ki je bila dodeljena z odločbo št. 135-05-0307/0353/2011 z dne 4. 1. 2012 in je vpisana v register deklaracij (1. točka izreka); da se odvzem deklaracije vpiše v register deklaracij (2. točka izreka); da se listina, ki je bila izdana ob vpisu naprave s to odločbo razveljavi (3. točka izreka); da pritožba ne zadrži izvršitve in da posebni stroški z izdajo odločbe niso nastali (4. in 5. točka izreka).

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnik prvostopenjski organ dne 8. 3. 2013 obvestil, da proizvodna naprava A. zaradi poškodbe ne obratuje. Zaradi tega je bila deklaracija za to proizvodno napravo, skladno s 13. členom Uredbe o izdaji deklaracij za proizvodne naprave in potrdil o izvoru električne energije (v nadaljevanju Uredba), odvzeta. Pojasnjeno je še, da prvostopenjski organ skladno s 14. členom Uredbe vodi register deklaracij, v katerega se vpisuje tudi prenehanje veljavnosti deklaracije. Ker je s to odločbo prenehala veljati deklaracija za proizvodno napravo, ki se vodi pod št. 1809-05-0307/2011-0452, je bilo odločeno, da se odvzem deklaracije vpiše v register deklaracij. Prav tako zaradi prenehanja veljavnosti deklaracije preneha tudi listina, ki je bila proizvajalcu izdana skladno z 12. členom Uredbe.

Tožnik je zoper odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. 360-186/2013 z dne 5. 7. 2013 zavrnilo. V obrazložitvi odločbe navaja, da je deklaracija po določbi 12. točke prvega odstavka 4. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) odločba, ki jo izda Javna Agencija RS za energijo proizvajalcu električne energije za posamezno napravo za proizvodnjo električne energije, s katero se potrjuje, da proizvodna naprava izpolnjuje pogoje, predpisane za soproizvodnjo z visokim izkoristkom ali proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije. Deklaracijo agencija skladno s šestim odstavkom 64. f člena EZ in 13. členom Uredbe odvzame, če naprava ne obratuje ali ni vzdrževana in obnovljena tako, da izpolnjuje pogoje iz deklaracije ter če je bila spremenjena tako, da to vpliva na pogoje in zahteve iz deklaracije za proizvodno napravo. Prvostopenjski organ je na podlagi obvestila tožnika, pa tudi iz medijev, saj so celo televizije prikazovale, kako je sneg močno poškodoval proizvodno napravo pri tožeči stranki, ki je nehala obratovati, izdal izpodbijano odločbo. Taka odločba pa bi lahko bila izdana tudi po uradni dolžnosti skladno s 1. točko prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) po skrajšanem ugotovitvenem postopku. Tožnik je obvestil prvostopenjski organ in B. d.o.o., da je bila naprava poškodovana zaradi višje sile, ni pa navedel, da je bila poškodovana zaradi zapadlega snega, ki je poškodoval streho s sončno elektrarno. Naprava je bila poškodovana in ni obratovala. Popravljena oziroma obnovljena naprava bo drugačna od prvotne in bo zato potrebno ponovno vložiti vlogo za izdajo deklaracije. Tožnik pa ni niti v sporočilu niti v pritožbi ni navedel, da je naprava že popravljena ali da obratuje, o čemer bi prav tako moral obvestiti prvostopenjski organ in B. d.o.o. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zaradi ničnosti. Zatrjuje, da v posledici odvzema deklaracije grozi tožniku znatna materialna škoda. Kot razlog za izrek odločbe za nično navaja, da je v uvodu odločbe navedeno, da je bila ta izdana na zahtevo proizvajalca, vendar tožnik izdaje izpodbijane odločbe ni niti zahteval niti v njo ne privoli.

Glede napačne uporabe materialnega predpisa poudarja, da iz Poročevalca Državnega zbora št. 73/2008 z dne 23. 5. 2008, v katerem je prikazan vladni predlog sprememb in dopolnitev EZ, ki je v zakon vključil rešitve glede izdaje in odvzema deklaracij za proizvodne naprave, ne izhajajo nikakršna pojasnila ali usmeritve, s katerimi bi bilo lažje priti do pravilnega (namenskega) interpretiranja določbe (sedaj) petega odstavka 64.f člena EZ, ki ureja odvzem deklaracije. Zato bi bilo nujno, da se EZ kot materialni predpisi in Uredba, uporabita tako, da je za tožnika kar najugodneje.

Prvostopenjski organ je v tem primeru napačno uporabil materialni predpis, - ker je štel obvestilo tožnika za zahtevo za izdajo (izpodbijane) odločbe; - ker je štel določbo 13. člena Uredbe za podlago za odvzem deklaracije, ne da bi pri tem predhodno ugotavljal dejansko stanje in relevantna dejstva; - ker je interpretiral Uredbo tako, da je štel določbo 13. člena Uredbe za dovolj jasen temelj, ki mu daje pooblastilo za odvzem deklaracije, ne da bi razlikoval med proizvodno napravo, ki trajno ne obratuje, ter proizvodno napravo, ki začasno ne deluje, kar je primer pri tožniku. V nadaljevanju se sklicuje na 15. člen Uredbe, ki ureja obveznost obveščanja prvostopenjskega organa za primere, ko je prišlo do sprememb na proizvodni napravi ali v zvezi z energentom, ki ga uporablja. V tem primeru pa ni prišlo pri tožniku ne do sprememb na proizvodni napravi ne do sprememb v zvezi z energentom. Prišlo je le do poškodb nosilne konstrukcije naprave zaradi višje sile, poškodba pa je začasne narave (do sanacije), medtem ko je proizvodna naprava enaka kot je bila oziroma naj v zvezi z njo ne bi nastala nikakršna sprememba. Dodaja, da je navedba drugostopenjskega organa, da je sneg močno poškodoval proizvodno napravo in da je tožnik obvestil prvostopenjski organ o poškodovanju naprave, napačna. To izhaja iz tožnikovega plana sanacije nosilne konstrukcije z dne 7. 7. 2013, saj plan sanacije proizvodne naprave ni potreben, ker proizvodna naprava ni utrpela posledic. Oba upravna organ sta tako obvestilo tožnika o poškodbah nosilne konstrukcije, na kateri stoji proizvodna naprava, nekritično in brez podlage štela za obvestilo o poškodbi same proizvodne naprave in tudi kot za zahtevo za izdajo izpodbijane odločbe. Na ta način je prvostopenjski organ napačno uporabil 64. f člen EZ in 13. člen Uredbe. Sklicuje se še na Pogodbo, ki jo je tožnik 8. 8. 2012 sklenil z družbo B. d.o.o., ki v prvem odstavku 11. člena govori o obveznosti tožnika, da obvešča Center za podpore med drugim v primerih "nenačrtovanih izpadov" pri proizvodnji električne energije.

Tožnik posebej poudarja, da gre pri vprašanju zakonitosti izdane izpodbijane odločbe (lahko) za daljnosežne posledice. Iz 5. točke dne 26. 6. 2012 izdane odločbe o dodelitvi finančne podpore (subvencije) za tekoče poslovanje glede proizvodne naprave izhaja, da z dokončnostjo odvzema deklaracije preneha veljati ta odločba o podpori. V pravnem smislu je ta določba razvezni pogoj odločbe z dne 26. 6. 2012. Ob tem opozarja, da ima lahko skladno z drugim odstavkom 217. člena ZUP odločba sicer pogoj (odložni ali razvezni), vendar le, če je tako določeno z zakonom. V tem primeru pa niti EZ niti kak drug zakon ne določa takega pogoja.

V nadaljevanju poudarja, da bi prvostopenjski organ moral, če je že štel, da je potrebno na podlagi obvestila tožnika z dne 6. 3. 2013 kakorkoli ukrepati, predhodno raziskati dejansko stanje in ugotoviti relevantna dejstva, kar obrazlaga. Ni dvoma, da mora tudi prvostopenjski organ ravnati po določbah ZUP. Ponovno izpostavlja, da sta določbi petega odstavka 64. f člena EZ in prvega odstavka 13. člena Uredbe v veliki meri nejasni in zato lahko temelj različnim interpretacijam. Ob tem daje svojo razlago razlogov za odvzem deklaracije. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka.

Drugostopenjski organ je sodišču poslal upravne spise, na tožbo pa ni odgovoril. Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je tožnik poslal prvostopenjskemu organu obvestilo z dne 6. 3. 2013, v katerem ga obvešča o začasni ustavitvi delovanja sončne elektrarne s št. deklaracije 1809-05-0307/2011-0452 z dne 17. 1. 2012, ki je nastala kot posledica poškodb nosilne konstrukcije v času močnega sneženja.

Prvostopenjski organ je nato, ne da bi predhodno preveril dejansko stanje in stranko pozval, naj se izjasni, kakšen je namen njenega obvestila, izdal izpodbijano odločbo. Navedeno ravnanje pa po presoji sodišča pomeni, da tožniku v obravnavanem postopku ni bilo omogočeno, da se izreče glede dejstev, pomembnih za ugotovitev dejanskega stanja pred izdajo odločbe. V obravnavnem primeru gre za odvzem deklaracije, izdane na podlagi tretjega odstavka 64. f člena EZ. Res je sicer, da so v 64. f členu EZ (peti odstavek) in Uredbi (13. člen) določeni razlogi za odvzem deklaracije in da je med njimi tudi navedeno, da se deklaracija odvzame, če naprava ne obratuje. Vendar je po presoji sodišča potrebno tudi v tem primeru upoštevati temeljna načela upravnega postopka, med katere spada tudi načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP). Skladno s to določbo je pred izdajo odločbe treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tako bi bilo v tem primeru po oceni sodišča potrebno preveriti dejansko stanje glede naprave in njenega obratovanja, saj zgolj na podlagi obvestila, iz katerega izhaja, da tožnik prvostopenjski organ obvešča o začasni ustavitvi naprave in iz njega ni niti jasno razvidno, da naprava ne obratuje, ni mogoče odločiti. Po presoji sodišča je bila z navedenim ravnanjem storjena bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Zato je bilo že iz navedenega razloga treba tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrniti v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Sodišče se zato do ostalih tožbenih navedb ni bilo dolžno opredeliti, saj bo moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku pri ugotavljanju, ali so podani pogoji za odvzem deklaracije, najprej glede tega ob sodelovanju tožeče stranke ugotoviti, kaj obvestilo z dne 6. 3. 2012 sploh predstavlja ter preveriti obstoj razlogov za sprejem odločitve iz petega odstavka 64. f člena EZ.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi določb 3. točke drugega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponovni postopek.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških in višini le-teh temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je tožnika zastopal odvetnik, je sodišče priznalo stroške v višini 350,00 EUR skupaj z 22 % DDV.