Jedro

Tožena stranka je sprejela pravilen zaključek, da predložene tretje gradbene situacije ni mogoče šteti kot upravičeni strošek, ker gradbena situacija ni bila potrjena s strani pooblaščenega nadzornega organa in tožeče stranke, razen tega pa je bila izdana 17. 10. 2013, ko so dela na zaključevanju naložbe (od 3. 9. 2013) že potekalo z novim izvajalcem, s katerim je tožeča stranka sklenila „in house“ pogodbo, ne da bi s to spremembo soglašala tožena stranka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija), je z odločbo št. 33123-136/2012 z dne 19. 12. 2014 odločila, da se zahtevku za izplačilo sredstev Občine A., določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33123-136/2012/5 z dne 31. 8. 2012, delno ugodi v višini 3.367,02 EUR, del zahtevka v višini 28.392,35 EUR, pa se zavrne.

2. Občini A. so bila z odločbo z dne 31. 8. 2012, na podlagi Uredbe o ukrepih 1., 3., in 4. osi programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013, v letih 2011 do 2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) in na podlagi Javnega razpisa za obnovo in razvoj vasi (Uradni list RS, št. 1/12, v nadaljevanju javni razpis), odobrena nepovratna sredstva v višini do 73.760,63 EUR, za sofinanciranje iz ukrepa 322, dne 30. 12. 2013 pa je občina vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 31.759,37 EUR.

3. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe uvodoma pojasnila, da je 19. 8. 2013 tožeča stranka zaprosila za odobritev spremembe izvajalca, ki bi dokončal nezaključeno naložbo z nazivom „Ureditev vaškega središča v B.“. Na podlagi navodil agencije z dne 28. 8. 2013, je stranka 2. 9. 2013 posredovala dopolnitev vloge, brez količinskih ter cenovnih opredelitev, prav tako je bila nepopolna dopolnitev z dne 27. 9. 2013 (brez aktualne fotografije lokacije nedokončanih del), priložen pa je bil popis potrebnih del, ter pogodba s prvotnim izvajalcem del C. d.o.o. V administrativnem pregledu je bilo ugotovljeno, da je stranka po drugi dopolnitvi spremenila vsebino nedokončanih del. 4. Dne 9. 10. 2013 je bil s strani službe za kontrolo opravljen pregled na kraju samem, kjer je bilo poleg ugotovitve, katera dela so že bila izvedena, in katera dela še morajo biti izvedena, ugotovljeno tudi, da je bila že 3. 9. 2013, torej v času usklajevanja o obsegu nedokončanih del, sklenjena „in house“ pogodba za dokončanje del z izvajalcem Č. d.o.o. O tem občina Agencije ni obvestila, s čimer je kršila zavezo iz odločbe o dodelitvi sredstev. Prav tako je v postopku stranka spremenila vsebino in obseg del, pavšalno ocenila vrednost nedokončanih del, ki jih ni bilo mogoče razpisati kot nova dela, ter do izvedene kontrole, ki naj bi agenciji prikazala dejansko stanje za določitev obsega del, veliko večino teh del že izvedla, po lastni izjavi z novim izvajalcem. Iz tega razloga je Agencija zavrnila vsebino „in house“ pogodbe, kot del upravičenih stroškov predmetne naložbe.

5. Dne 21. 11. 2013 je Občina A. Agenciji posredovala tretjo gradbeno situacijo prvotnega izvajalca del podjetja C. d.o.o., v višini 34.365,82 EUR (znesek z DDV), skoraj mesec dni po prejetju in potem, ko je občina že prejela negativno mnenje o sklenjeni „in house“ pogodbi. V dopisu stranka ni prosila za vključitev te gradbene situacije v upravičene stroške naložbe, ampak je to storila šele z obiskom na Agenciji dne 3. 12. 2013. Agencija je 17. 12. 2013 negativno odgovorila na dostavo nove dokumentacije, ker je bila le ta izstavljena po že dne 3. 9. 2013 sklenjeni „in house“ pogodbi z izvajalcem Č. d.o.o., za dokončanje del. Dne 9. 10. 2013 je bilo z ogledom naložbe na kraju samem ugotovljeno, da so ta že skoraj zaključena.

6. V nadaljevanju je tožena stranka pojasnila postopek pregleda zahtevka za izplačilo in pojasnila razloge, zaradi katerih ni upoštevala vseh zahtev Občine A.. Upoštevala je stališča, ki jih je že pojasnila v postopku spremembe izvajalca in upravičenih stroškov dokončanja del in dodala, da pravilnost svoje odločitve, da se ne odobri predčasno sklenjena „in house“ pogodba s podjetjem Č. d.o.o., v višini 19.801,87 EUR, utemeljuje tudi z dejstvom, da je Občina A. za dokončanje naložbe novemu izvajalcu plačala samo 2.637,88 EUR, višina tega (nizkega) zneska, ki ni bil uvrščen med upravičene stroške, pa ni bila pojasnjena.

7. V nadaljevanju se je tožena stranka sklicevala na gradbeno pogodbo s podjetjem C. d.o.o., iz katere izhaja, da je naročnik za dobro izvedbo del upravičen do vnovčitve menice v višini 4.961,58 EUR, ki je Občina A. ni vnovčila, niti ni sprožila postopka izterjave do 5% pogodbene kazni, dogovorjene zaradi zamud. Agencija je zato od upravičenih stroškov naložbe odštela bančno menico v višini 4.961,58 EUR. Prav tako je Občina A., zato ker ni uspela pripraviti podjetja C. d.o.o., da izstavi končno gradbeno situacijo, izgubila možnost uveljavljanja garancije za kvaliteto vseh izvršenih del v pogodbenem roku 5 let. Tožena stranka je pojasnila tudi, da je v postopku odobravanja sprememb stranka trdila, da je nadzorni 18. 7. 2013 zavrnil tretjo gradbeno situacijo podjetja C. d.o.o., v višini 38.098,42 EUR, v administrativnem pregledu zahtevka za izplačilo pa je bilo ugotovljeno, da je z računom podjetja D. d.o.o. z dne 17. 8. 2013, gradbeni nadzornik utemeljeval svoje stroške prav z odstotkom vrednosti zavrnjene tretje gradbene situacije. Po zahtevani razjasnitvi je stranka od računa odstopila, kar je znižalo stroške nadzora za 266,69 EUR. Glede na navedeno skupna višina obrazloženih odbitkov iz naslova upravičenih stroškov znaša 15.554,52 EUR (10.326,25 + 4.961,58 + 266,69). Ugotovljeno je bilo tudi, da dne 18. 8. 2014 opravljena končna kontrola na kraju samem ni zaznala odstopanj, ki bi vplivala na višino upravičenih stroškov naložbe. Naložba je zaključena, kar je pogoj, da je stranka upravičena do izplačila.

8. Skupno znižanje zahtevka iz naslova administrativne kontrole in kontrole na kraju samem po izračunu znaša 41,63% (15.554,52 x 0,85 = 13.221,34/31.759,37), kar presega dovoljeni prag 3%. Skladno z določilom 30. člena Uredbe Komisije (ES) št. 65/2011 je v takih primerih treba uporabiti sankcijo v višini ugotovljene razlike med zahtevkom vlagatelja (31.759,37 EUR) in dejanskim možnim izplačilom po izračunu (18.538,03 EUR), kar znaša 13.221,34 EUR. Odobreno izplačilo, z upoštevanjem prej navedene sankcije, je iz izračunanega zneska po administrativnem pregledu iz 18.538,03 EUR znižano na 5.316,69 EUR. Znižano izplačilo je sestavljeno iz gradbeno obrtniških del v višini 3.060,93 EUR in splošnih stroškov v višini 2.255,76 EUR, ki pa lahko skladno z Uredbo znašajo največ 306,09 EUR. Iz tega razloga je končno izplačilo znižano za 1.949,67 EUR (2.255,76 - 306,09), na 3.367,02 EUR. Pri tem izračunu je razlika med zaprošenimi in odobrenimi sredstvi 47,77%.

9. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper zavrnilni del odločbe. Pojasnjuje, da ji je bila v istem postopku s strani upravnega organa že predhodno izdana odločba o pravici do sredstev, št. 33123-136/2012, s katero so se ji odobrila nepovratna sredstva programa razvoja podeželja, sofinanciranega s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), ukrep Obnova in razvoj vasi, ureditev vaškega središča v B., v višini do 73.760,63 EUR. Upravni organ je priglašena sredstva tožeče stranke v višini 31.759,37 EUR zmanjšal na račun odbitkov.

10. Nasprotuje stališču upravnega organa, da je bila kršena obveznost vsebinske, finančne in časovne spremembe naložbe, saj do takšnih sprememb v projektu sploh ni prišlo. Prav tako je bil projekt pravočasno zaključen, tako v vsebinskih, kot v finančnih okvirjih. Prišlo je zgolj do spremembe izvajalca, česar pa odločba ne obravnava kot kršitev oziroma zavezo tožeče stranke. Prav tako je bistveno, da je naložba ostala v okvirih iz odločbe o dodelitvi sredstev oziroma je maksimalni znesek zgolj do cca 43%.

11. Neupravičeno ni bila upoštevana tretja gradbena situacija za dela, ki so bila izvedena izključno s strani družbe C. d.o.o. Tožeča stranka je Agenciji ob pregledu res predložila tretjo gradbeno situacijo tega podjetja z dne 30. 6. 2013, v višini 10.218,90 EUR, ki je nadzorni ni zavrnil 18. 7. 2013, kot trdi Agencija, ampak jo je 19. 7. 2013 zavrnila tožeča stranka, kot naročnik. Razlog je bil, da izvajalec del ni dostavil gradbene knjige in ostalih dokazil. Nadzorni inženir gradbene situacije ni dobil vse do oktobra 2013. V mesecu maju 2013 je ta družba prenehala z deli na gradbišču in kljub pozivom do nadaljevanja del ni prišlo. V tretji gradbeni situaciji so bila obračunana dela, ki jih je družba C. d.o.o. dejansko opravila po izdaji prve in druge gradbene situacije in jih je bila tožeča stranka dolžna plačati. Ponovno je družba C. d.o.o. tretjo gradbeno situacijo dostavila 17. 10. 2013, ki jo je nadzorni organ pregledal in potrdil, ker je bila usklajena tudi s pregledano gradbeno knjigo. V tej situaciji so obračunana vsa dela, ki jih je družba C. d.o.o. izvedla pred podpisom pogodbe z družbo Č. d.o.o. 12. Izpodbija tudi dejstvo, da je od upravičenih stroškov odšteta bančna menica v višini 4.961,58 EUR. Do vnovčitve ni prišlo za to, ker je tožeča stranka zasledovala osnovno načelo pogodbenega prava, to je izpolnitve pogodbenih obveznosti, torej je strmela k temu, da bi družba dokončala svoje delo. Vnovčenje menice bi pogodbeni odnos samo poslabšalo in tako do zaključka investicije ne bi prišlo v roku. Kljub temu, da menica ni bila vnovčena, je bil projekt končan. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v 1. točki izreka spremeni tako, da se zahtevku za izplačilo sredstev v višini 31.759,37 EUR ugodi in 2. točko izreka spremeni tako, da se ta sredstva nakažejo na transakcijski račun tožeče stranke. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

13. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

14. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

15. Sodišče uvodoma ugotavlja, da so bila tožeči stranki z odločbo, št. 331234-13672012/5 z dne 31. 8. 2013, na podlagi Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP), odobrena nepovratna sredstva v višini do 73.760,63 EUR, za sofinanciranje iz ukrepa 322, Obnova in razvoj vasi, Ureditve vaškega središča B. 16. Javni razpis (iz naslova ukrepa 322 Obnova in razvoj vasi v letu 2012) je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 1/12, na podlagi Uredbe PRP, Programa razvoja podeželja Republike Slovenije 2007 do 2013, Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. 9. 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006 z dne 15. 12. 2006 o podrobnih pravilih glede uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 ter Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011. Slednja določa pravila glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi postopkov za razvoj podeželja. Z njo so določene tudi kontrole znižanja in izključitve. Prvi odstavek 24. člena te Uredbe določa tudi, da se opravijo administrativni pregledi vseh zahtevkov za podporo, zahtevkov za plačilo ali drugih izjav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno administrativno kontrolirati. Države članice organizirajo tudi preglede odobrenih dejavnosti na kraju samem. Ti pregledi se po možnosti opravijo pred končnim plačilom za dejavnost (25. člen Uredbe Komisije EU št. 65/2011). Namen teh pregledov je preveritev zahtevka za plačilo, to je preveriti resničnost navedenih izdatkov ter skladnost med zahtevkom za plačilo in odobrenimi sredstvi. Kaj so upravičeni stroški za predmete podpore je določeno v 81. členu Uredbe PRP, podrobneje pa so pogoji, ki jih mora upravičenec izpolnjevati ob vložitvi vloge opredeljeni v javnem razpisu.

17. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka dne 30. 12. 2013 zahtevala izplačilo zneska v višini 31.759,37 EUR. Odobrena so ji bila sredstva v višini 3.367,02 EUR, del zahtevka v višini 28.392,35 EUR, pa je bil zavrnjen.

18. V skladu z določbo 56. člena Zakona o kmetijstvu stranke pri Agenciji vlagajo zahtevke za izplačilo sredstev odobrenih z odločbo o pravici do sredstev. Zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin račun. Pri tem nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku v celoti ugodeno. V primeru, da zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo.

19. V obravnavani zadevi ni sporna zakonitost pregledov, opisanih v 16. točki te sodbe. Tako je bil administrativni pregled zahtevka tožeče stranke izveden po prejemu zahtevka, dne 9. 10. 2013 pa je bil opravljen ogled na kraju samem. Sporno v zadevi je, ali je bila pravilna ugotovitev tožene stranke, da ne odobri „in house“ pogodbe s podjetjem Č. d.o.o. in tretje gradbene situacije podjetja C. d.o.o. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev o neodobritvi upravičenih stroškov iz prej navedenega naslova izčrpno utemeljila. V zadevi je namreč kot dokazilo za oceno izvedenih del morala upoštevati gradbene situacije, ki jo skladno z 10. točko IV.1.1 splošnih pogojev javnega razpisa potrdita pooblaščeni nadzorni organ in tožeča stranka - upravičenec. Po presoji sodišča je sprejela pravilen zaključek, da predložene tretje gradbene situacije ni mogoče šteti kot upravičeni strošek, ker gradbena situacija ni bila potrjena s strani pooblaščenega nadzornega organa in tožeče stranke, razen tega pa je bila izdana 17. 10. 2013, ko so dela na zaključevanju naložbe (od 3. 9. 2013) že potekalo z novim izvajalcem, podjetjem Č. d.o.o., s katerim je tožeča stranka sklenila „in house“ pogodbo, brez da bi s to spremembo soglašala tožena stranka. Na odločitev o tem, da se gradbena situacija ne upošteva kot upravičeni strošek, ne morejo vplivati tožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka opisuje težave, ki jih je imela z izvajalcem.

20. Po presoji sodišča pa je tožena stranka od upravičenih stroškov utemeljeno odštela tudi znesek nevnovčene bančne menice v višini 4.961,58 EUR, ki je bila dogovorjena v gradbeni pogodbi za izvedbo naložbe s podjetjem C. d.o.o.. Tako iz določbe 13.1. gradbene pogodbe št. 43030-3/2012-16 izrecno izhaja, da je bila naročniku, tožeči stranki, menica z menično izjavo dana kot oblika finančnega zavarovanja za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti in določen tudi rok trajanja menice. Tako dogovorjeno zavarovanje po presoji sodišča obveznost dogovorjeno v pogodbi utrjuje in obenem naročniku omogoča, da z vnovčitvijo takega zavarovanja odpravi pomanjkljivosti v izvedbi pogodbe. Tožeča stranka menice ni vnovčila, zato je po presoji sodišča tožena stranka utemeljeno štela, da je bilo njeno ravnanje neracionalno, negospodarno in v neskladju z javnim interesom, toliko bolj, ker je bila gradbena pogodba sklenjena z upoštevanjem pravil javnega naročanja. Zakon o javnem naročanju namreč v določbi 6. člena opredeljuje načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti tako, da od naročnika zahteva izvedbo javnega naročila tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev. Upoštevanje tega načela, pa po presoji sodišča zahteva zavrnitev tožbenega ugovora, da tožeča stranka menice ni želela vnovčiti zaradi zasledovanja osnovnega načela pogodbenega prava, to je načela izpolnitve pogodbenih obveznosti in zato, ker ni želela poslabšati poslovnega odnosa.

21. Ker je torej tožena stranka na podlagi navedenega ugotovila, da znaša skupna višina odbitkov 15.554,52 EUR, torej 41,63 %, je bila pravilna tudi njena ugotovitev, da takšno znižanje zahtevka presega dovoljeni prag 3% in posledično pravilna tudi uporaba določbe 30. člena Uredbe Komisije (ES) št. 65/2011 in določila sankcijo v izračunani višini 13.221,34 EUR. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno uporabila določbo 3. alinee 81. člena Uredbe PRP in upravičene stroške določila v višini 306,09 EUR.

22. Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

23. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka.