Jedro

Čeprav se skladno z 2. odstavkom 7. člena ZDR, s PZ ali KP lahko določijo za delavca ugodnejše pravice, kot jih določa zakon, pa odpravnine, ki pripada delavcu zaradi odpovedi PZ iz poslovnega razloga, ni mogoče odmeriti skladno z 5. odstavkom 24. člena KP dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, ki je bila sprejeta na podlagi prej veljavnjega ZDR/90 in je v citiranem členu v celoti povzela 36f člen ZDR/90. Panožna KP v času sprejetja delavcem ni zagotavljala večjih pravic, kot takrat veljavni ZDR/90, zato na podlagi teh določb KP ni mogoče določati višine odpravnine po novem ZDR, ki je pravico do odpravnine in njeno višino na novo uredil.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se spremenjena v celoti glasi:

1. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Sklep tožene stranke z dne 18.7.2003 se spremni v 3. točki izreka tako, da se določi, da tožniku pripada odpravnina v višini

2.620.474,16 SIT.

Tožena stranka je dolžna izplačati tožniku razliko v odpravnini v znesku 1.310.237,08 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.9.2003 do plačila."

2. Tožnik krije sam svoje stroške postopka." Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in spremenilo sklep tožene stranke z dne 18.7.2003 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako, da je znesek odpravnine, določene v 3. točki sklepa povečalo na znesek 2.620.474,16 SIT, toženi stranki pa naložilo, da tožniku izplača razliko v znesku

1.310.237,08 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.9.2003 do plačila ter mu povrne stroške postopka v znesku 131.416,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2004 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je bila nad toženo stranko sprejeta in potrjena prisilna poravnava, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje postopek prekiniti. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe postopka in zmotno uporabilo materialnio pravo. Sklep o potrditvi prisilne poravnave še ni pravnomočen, zato tožena stranka ne more opraviti nobenega izplačila. Zlasti pa v izreku izpodbijane sodbe niso upoštevani pogoji prisilne poravnave glede obresti za prisojeno odpravnino, ki je sicer privilegirana terjatev.

Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Navaja, da zaradi uvedbe postopka prisilne poravnave sodišče prve stopnje ni smelo prekiniti postopka, saj določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS št. 67/93 - 52/99) o stečaju veljajo za postopek prisilne poravnave le v primeru, ko z zakonom ni določeno drugače. Prav tako pri obrestnem delu sodišču ni bilo treba upoštevati 114. člena ZPPSL, saj odpravnina ni terjatev iz 112. in 113. člena ZPPSL. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora nanjo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, ki jo pritožba uveljavlja, ni podana. V 4. točki 1. odstavka 205. člena ZPP je določeno, da se postopek prekine, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka. V primeru uvedbe postopka prisilne poravnave ne nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ker postopka v tem delovnem sporu ob uvedbi postopka prisilne poravnave ni prekinilo.

Tudi dejansko stanje je popolno ugotovljeno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa za odločitev relevantna dejstva: da je tožnik zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi pridobil pravico do odpravnine, da mu je bila izplačana v skladu s 109. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS št. 42/2002) in da je bila dne 4.4.2003 v zvezi s 5. odstavkom 24. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (KP dejavnosti, Ur. l. RS št. 83/97) sprejeta Razlaga KP o veljavnosti te določbe (Ur. l. RS št. 33/2003). Druga dejstva za odločitev v tem delovnem sporu niso relevantna, zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe v zvezi s sprejemom in potrditvijo prisilne poravnave in v zvezi s pogoji, pod katerimi bo terjatve mogoče poplačati.

Ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju je namreč sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Postavilo se je na stališče, da je tožnik upravičen do odpravnine v višini, določeni v 5. odstavku 24. člena KP dejavnosti. Štelo je, da zakon določa minimum pravic, ki jih je možno s kolektivnimi pogodbami ali pogodbami o zaposlitvi določiti ugodneje. V konkretnem primeru je ugotovilo, da KP dejavnosti zagotavlja tožniku pravico do višje odpravnine, kot je določena v 109. členu ZDR/02. Po 2. odstavku 7. člena ZDR/02 se s pogodbo o zaposlitvi in kolektivno pogodbo res lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. KP dejavnosti je bila sprejeta v letu 1997 in je v 24. členu - "Kriteriji za določitev presežnih delavcev" v 5. odstavku dobesedno povzela besedilo 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) kar pomeni, da tedaj, ko je bila sprejeta, delavcem ni zagotavljala večjih pravic od zakonskih, ampak popolnoma enake.

Novi ZDR/02 utemeljuje pogodbeno naravo delovnega razmerja in utrjuje pomen pogodb o zaposlitvi. Prinaša pa tudi spremembe v zasnovi ureditve prenehanja pogodbe o zaposlitvi, katerega osrednji institut je odpoved pogodbe o zaposlitvi z vsemi njenimi posledicami. Ena od teh posledic je tudi pravica do odpravnine, ki jo ima delavec, če mu delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti. ZDR/02 v 109. členu določa višino odpravnine drugače od do tedaj veljavnega 36. f člena ZDR/90. Zato ni mogoče šteti, da so s KP dejavnosti, ki je bila sklenjena na temeljih prejšnjega ZDR/90, sedaj določene za delavca ugodnejše pravice. Tako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo (npr. v zadevi opr. št. Pdp 2037/2003) in mu drugačna sodna praksa - o kateri govori sodišče prve stopnje, a je konkretneje ne navaja - ni znana.

Komisija za razlago kolektivne pogodbe, kot že njeno ime samo pove, ima nalogo, da razlaga pomen posameznih določb KP, ki se v praksi izkažejo za nejasne. Ni pa mogoče njene razlagalske funkcije razširjati preko teh meja, na ustvarjanje novih norm.

Komisija ne more prevzeti pristojnosti pogajalskih partnerjev.

Kot izhaja iz 2. odstavka 7. člena ZDR/02 se lahko ugodnejše pravice določijo s kolektivno pogodbo - to pa sklenejo pogajalski partnerji. Sporazum pogodbenih strank o pravicah, določenih s kolektivno pogodbo, je izraz njihove volje, da posamezno pravico npr. uredijo ugodneje, kot je določeno v zakonu. Take volje ob sklepanju KP dejavnosti v letu 1997 glede odpravnine ni bilo in Komisija za razlago KP tedanje volje ne more nadomestiti.

Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni upravičen do razlike v odpravnini, saj mu jo je tožena stranka izplačala v višini, določeni z zakonom.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za spremembo 3. točke sklepa z dne

18.7.2003 in za plačilo razlike v odpravnini stroškovno zavrnilo.

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Ker je s pritožbo uspela, tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.