Jedro

Rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 velja tudi v primeru zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po tem, ko delavcu preneha civilnopravno razmerje, glede katerega uveljavlja obstoj vseh elementov delovnega razmerja in nadaljuje z delom pri dejanskemu delodajalcu preko zaposlitve pri drugemu, zgolj formalnem delodajalcu.

Ker je tožnik s toženko v prikritem delovnem razmerju, nima pa z njo sklenjene pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za izstavitev pogodbe o zaposlitvi, saj bo tožnik z realizacijo tega dela tožbenega zahtevka prenehal z delovnim razmerjem pri sedanjem formalnem delodajalcu in tudi formalno delovno razmerje nadaljeval z dejanskim delodajalcem - toženko.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se točka I in del točke II (glede prijave tožeče stranke v obvezno socialno zavarovanje za krajši delovni čas 90 ur mesečno od 23. 1. 2017 do 30. 6. 2019) izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavita in se tožba v tem obsegu zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in potrdi nerazveljavljeni del točke II izreka sodbe sodišča prve stopnje (glede dolžnosti tožene stranke, da tožeči stranki izstavi pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in polni delovni čas za delovno mesto "snemalec specialist VII/1" in "kamerman VII/1" v razmerju 50 % / 50 %).

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno in delno sodbo ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama od 23. 1. 2017 do 30. 6. 2019 za krajši delovni čas 90 ur mesečno (točka I izreka) ter toženki naložilo, da je dolžna tožniku izstaviti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in polni delovni čas za delovno mesto "snemalec specialist VII/1" in "kamerman VII/1" v razmerju 50 % / 50 %, v roku 15 dni pod izvršbo, ter ga od 23. 1. 2017 do 30. 6. 2019 prijaviti v obvezno socialno zavarovanje za krajši delovni čas 90 ur mesečno (točka II izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 7. 2019, za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu "snemalec specialist VII/1" za več kot 50 % in za prijavo v obvezno socialno zavarovanje od 1. 7. 2019 do prenehanja delovnega razmerja s sedanjim delodajalcem (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (točki I in II izreka) se pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja prepozen. Tožnik je po ugotovitvi sodišča prve stopnje od 1. 7. 2019 v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, rok za vložitev zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pa je potekel že 30. 7. 2019, to je s potekom 30 dni od dneva, ko je tožnik zadnjič opravljal delo na podlagi pogodb civilnega prava. Tožnik je od 1. 7. 2019 dalje sicer izvajal naloge snemanja, vendar ne na podlagi pogodb civilnega prava, pač pa kot delavec družbe A. d. o. o. Tožnik pred začetkom sodnega postopka tudi ni pravočasno (pri delodajalcu) uveljavljal svojega zahtevka glede obstoja delovnega razmerja, kar je procesna predpostavka za uveljavljanje zahtevka v sodnem postopku. Šele 10. 2. 2023 je na toženko naslovil zahtevo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Od 1. 7. 2019 dalje ni bilo pravnega razmerja med pravdnima strankama, pač pa je bila toženka v pravnem razmerju z družbo A. d. o. o., ta družba pa je bila tožnikov delodajalec. V skladu z 200. členom ZDR-1 lahko delavec uveljavlja ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Rok 30 dni je začel teči z zadnjim dnem opravljanja dela na podlagi pogodb civilnega prava. Obstoj delovnega razmerja pri delodajalcu A. d. o. o. izključuje možnost obstoja delovnega razmerja pri toženki. Izrek sodbe je sam s seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik v delovnem razmerju za krajši delovni čas 90 ur mesečno, hkrati pa, da mora toženka tožniku izročiti pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas, čeprav nikoli ni delal polni delovni čas. Ker tožnik nima ustrezne izobrazbe za delovno mesto "snemalec specialist" in "kamerman", tudi ni upravičen do pogodbe o zaposlitvi za ti dve delovni mesti, oziroma kvečjemu do pogodbe o zaposlitvi z odbitkom 2 plačnih razredov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moral tožnik za ugotovitev obstoja delovnega razmerja predhodno uveljavljati varstvo pravic pri toženki, zaradi česar naj ne bi bila podana procesna predpostavka za vodenje spora. Po določbi tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. V primeru prenehanja delovnega razmerja oziroma ugotovitve obstoja delovnega razmerja, kot je v obravnavani zadevi, je torej dopustno direktno sodno varstvo, zato tožniku ni bilo potrebno uveljavljati predhodnega varstva pri toženki.

7. Pritožba pa utemeljeno navaja, da je tožba glede priznanja delovnega razmerja za čas, ko je tožnik delo opravljal kot s. p., vložena prepozno v smislu tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, torej po poteku 30-dnevnega roka od takrat, ko je tožnik kot s. p. za toženko prenehal opravljati delo na podlagi sklenjene civilne pogodbe. Sodišče prve stopnje je iz izpisa ZPIZ ugotovilo, da je tožnik opravljal dejavnost kot s. p. od 2. 2. 2006 do 30. 6. 2019, nato pa je bil od 1. 7. 2019 v delovnem razmerju z družbo A. d. o. o. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas s. p.-ja, pravočasna, ne glede na to, da je tožnik od 1. 7. 2019 zaposlen pri družbi A. d. o. o., ker naj bi tožnik lahko od toženke zahteval priznanje delovnega razmerja in izročitev pogodbe o zaposlitvi dokler traja dejansko delovno razmerje, je napačno. Vrhovno sodišče RS je v primerljivi zadevi VIII Ips 5/2022 z dne 21. 2. 2023 zavzelo stališče, da rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 velja tudi v primeru zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po tem, ko delavcu preneha civilnopravno razmerje, glede katerega uveljavlja obstoj vseh elementov delovnega razmerja in nadaljuje z delom pri dejanskemu delodajalcu preko zaposlitve pri drugemu, zgolj formalnem delodajalcu. Pri tem je štelo za neutemeljene navedbe, da je delavec tudi v kasnejšem obdobju, ko je zaprl s. p. in se zaposlil pri formalnemu delodajalcu, delo za dejanskega delodajalca še vedno opravljal na enak način kot prej preko s. p.-ja.

8. Glede na navedeno je stališče sodišča prve stopnje o pravočasnosti tožbe glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženki za čas s. p.-ja, napačno. Rok za vložitev tožbe za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 23. 1. 2017 do 30. 6. 2019 je v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 pričel teči 30. 6. 2019, ko se je končalo civilnopravno razmerje med tožnikom in toženko, tožnik pa je tožbo vložil 9. 3. 2023, torej prepozno, zato bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP njegovo tožbo zavreči. 9. Čeprav je tožnik od 1. 7. 2019 dalje za toženko delal preko formalnega delodajalca A. d. o. o., zato mu za ta čas ni mogoče priznati delovnega razmerja tudi pri toženki, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je šlo le za prikrito delovno razmerje, torej ali obstajajo elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1 med tožnikom in toženko, saj je tožnik zahteval, da se toženki naloži, da z njim sklene pogodbo o zaposlitvi. Ugotovitev o obstoju elementov delovnega razmerja med tožnikom in toženko med drugim temelji na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožniku dela ni odrejala družba A. d. o. o., temveč da mu je kraj, čas in vsebino vsakokratnega dela odrejala toženka, oziroma njeni odgovorni delavci. Tožnik je pogodbo s toženko izročil direktorju A. d. o. o. v podpis in jo nato vrnil toženki, oziroma je bil z direktorjem formalnega delodajalca A. d. o. o. v stiku le glede naročilnice in glede računa, oziroma plačila, dejansko pa je osebno, prostovoljno in nepretrgano opravljal delo za toženko po navodilih in nadzorom toženke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik in formalni delodajalec nista bila v razmerju z znaki delovnega razmerja in da se je s pogodbenim sodelovanjem toženke z družbo A. d. o. o., pri kateri se je s 1. 7. 2019 zaposlil tožnik, položaj prikrival z na videz zakonito pogodbo. Delovno razmerje tožnika pri A. d. o. o. je glede na navedeno bilo le formalno in je prikrivalo dejansko delovno razmerje s toženko. Ker je tožnik s toženko v prikritem delovnem razmerju, nima pa z njo sklenjene pogodbe o zaposlitvi,1 je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za izstavitev pogodbe o zaposlitvi, saj bo tožnik z realizacijo tega dela tožbenega zahtevka prenehal z delovnim razmerjem pri sedanjem formalnem delodajalcu in tudi formalno delovno razmerje nadaljeval z dejanskim delodajalcem - toženko.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da je izrek sodbe glede izročitve pogodbe o zaposlitvi, sam s seboj v nasprotju. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženka tožniku izstaviti pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas, se nanaša za naprej in ne za čas, ko je tožnik dejavnost opravljal kot s. p. ali za čas tožnikove zaposlitve pri A. d. o. o. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, česar pritožba niti izrecno ne izpodbija, da so izpolnjeni elementi delovnega razmerja tožnika pri toženki iz 4. člena ZDR-1, da tožnik za toženko dela polni delovni čas od februarja 2020 dalje in da je glede na ugotovljeno vsebino del opravljal delo delovnega mesta snemalec specialist VII/1 in kamerman VII/1, in sicer vsakega polovico, zato ga mora toženka zaposliti na teh dveh delovnih mestih. S tem v zvezi je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da bi bil tožnik kvečjemu upravičen do izstavitve pogodbe o zaposlitvi za ti dve delovni mesti, zmanjšano za dva plačna razreda, ker ne izpolnjuje izobrazbenih pogojev za zasedbo teh dveh delovnih mest. Čeprav delavec ne izpolnjuje izobrazbenih pogojev za zasedbo delovnega mesta, ki ga dejansko opravlja, to ni ovira za priznanje obstoja delovnega razmerja oziroma za zaposlitev na tem delovnem mestu, se pa slednje upošteva v okviru denarnega zahtevka, o katerem pa sodišče prve stopnje še ni odločilo.

11. Glede na vse navedeno je pritožba toženke delno utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in glede priznanja delovnega razmerja za čas od 23. 1. 2017 do 30. 6. 2019 (I. točka izreka) in prijave v obvezna zavarovanja za ta čas (del II. točke izreka) izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter tožbo zavrglo (354. člen ZPP). V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (v II. točki izreka glede izstavitve pogodbe o zaposlitvi), saj niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

12. Na podlagi 165. člena ZPP v povezavi s 164. členom ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 Skladno z drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 je tožnik toženko pred vložitvijo tožbe pozval na sklenitev pogodbe o zaposlitvi, in sicer dne 10. 2. 2023, ker pa odgovora ni prejel, je dne 9. 3. 2023 vložil tožbo.