Jedro

Revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ta je podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. Ker pa ostaja izid ponovnega odločanja do nove odločitve pristojnega organa negotov, pred dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Prizadeta stranka X., sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 tožnikovi tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo kmetijske inšpektorice Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano z dne 28. 2. 2008, odpravilo in zadevo vrnilo navedenemu upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Upravni organ prve stopnje je s citirano odločbo tožniku kot lastniku in uporabniku tam navedenega zemljišča, na katerem je bila začasna deponija, naložil vzpostavitev prvotnega stanja kmetijskega zemljišča (1. točka izreka odločbe). Tožena stranka je tožnikovo pritožbo z odločbo z dne 16. 10. 2008, zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijane sodbe sklicuje na določbo 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru – ZIN in druge aline B. točke 107. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih – ZKZ, ki določa, kdo je zavezanec v konkretnem inšpekcijskem postopku. Organ prve stopnje bi moral določiti zavezanca in izreči inšpekcijski ukrep v skladu z določbami ZKZ.

3. Zoper navedeno sodbo je prizadeta stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka v upravnem sporu. Zatrjuje, da je s tožnikom sklenila dogovor z dne 31. 7. 2002, s katerim je tožnik dovolil deponiranje materiala na svojem zemljišču, prizadeta stranka pa je tožniku za uporabo in ureditev deponije izplačala odškodnino. Do odlaganja materiala je torej prišlo s strinjanjem tožnika, ki je imel od tega tudi ekonomsko korist. K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. V obravnavani zadevi je bil s sodbo sodišča prve stopnje odpravljen v upravnem sporu izpodbijani upravni akt in zadeva vrnjena upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Če pa se upravna odločba odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o tožbi. Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta so določene tudi v prvem odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe upravnega organa prve stopnje, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti in pravni koristi tožnika v upravnem sporu še ni (dokončno) odločeno. Za take primere pa je v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 kot pravna posledica take pravnomočne sodbe določeno, da mora pristojni organ postopek ponovno voditi in ga čimprej (v 30 dneh od vročitve prvostopenjske sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka) zaključiti z izdajo nove odločbe. ZUS-1 pa tožniku omogoča, da se zanese na pravnomočno ugoditev njegovi tožbi in sproži upravni spor zaradi molka organa (drugi odstavek 28. člena ZUS-1), če ta v določenem času ne bi ravnal po pravnomočni sodbi. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe pa vložena revizija ne more zadržati, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršljivostjo sodbe (84. člen ZUS-1).

6. V tretjem odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. Ker pa ostaja izid ponovnega odločanja do nove odločitve pristojnega organa negotov, pred dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v več zadevah, npr. v sklepu X Ips 111/2004 in X Ips 292/2008. 7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

8. Ker prizadeta stranka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).