Jedro

Ker tožnik ni opravljal odrejenega dela v skladu z navodilom oziroma delovnim nalogom, ampak je brez vednosti in odobritve nadrejenega vodje nadzora opustil patruljo in odšel na območje druge policijske postaje, kjer je v gostinskem lokalu z za kriminalista neprimernim obnašanjem kršil javni red in mir, mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 24. 5. 2006 in sklepa generalnega direktorja P. 19.4.2006 o izredni odpovedi delovnega razmerja (pravilno sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi) zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Posledično je zavrnilo tudi tožnikov reintegracijski in reparacijski zahtevek, vključno s povračilom stroškov postopka ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po svoji pooblaščenki pritožuje tožnik in uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sicer zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom oziroma podrejeno, da samo odloči o stvari in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške tega postopka. Po mnenju pritožbe je odločitev sodišča prve stopnje hibna, tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, zlasti pa po mnenju pritožbe v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj za zakonitost podane izredne odpovedi, ki ga določa 110. člen ZDR. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je mogoče podati le, če obstajajo razlogi, določeni v zakonu in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pa po mnenju pritožbe ni ugotovilo vseh teh okoliščin, zlasti ali so očitane kršitve po osebnih in stvarnih merilih take, da ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja. Pri svoji odločitvi tudi ni upoštevalo pričanja E.C., nadrejenega tožniku, ki je na vprašanje predsednice senata ali bi tožnik lahko nadaljeval z delom tudi po izredni odpovedi povedal, da bi po vseh teh dogodkih tožnik lahko nadaljeval z delom pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da tožnik ni bil do sedaj še nikoli kazensko, niti disciplinsko obravnavan, ampak prav nasprotno, zaradi svojega vestnega in uspešno opravljenega dela in reševanja zadev, je bil večkrat pohvaljen in je prejel denarno stimulacijo. Glede obstoja teh okoliščin je dokazno breme na toženi stranki, ki pa tega, razen s sklicevanjem na poklic tožnika, ni v ničemer dokazala. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tudi ni upoštevalo, da postopek za prekršek sploh ni končan in tožniku ni dokazana nobena krivda, prav tako pa ni zaključen kazenski postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni bistveno kršilo tistih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravna odločilna dejstva, ki so pomembna za presojo v konkretnem sporu in utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tožniku povsem zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je izpodbijano sodbo, ki je materialnopravno pravilna in tudi ustrezno obrazložena, potrdilo.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu utemeljenosti pritožbe tudi ugotavlja, da vse pritožbene navedbe tožnika niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča prve stopnje, zato se v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP v obrazložitvi sodbe do njih tudi ni opredelilo, v zvezi s pravno odločilnimi pritožbenimi navedbami pa dodaja: V skladu z 42. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost odločitve tožene stranke o podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik v skladu s 24. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 63/2007 – ZJU-UPB3) izpodbijal pri Komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS.

Ob preizkusu zakonitosti tako prvostopne kot drugostopne odločbe, izdane v predhodnem postopku pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da sta odločitvi generalnega direktorja P. in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS zakoniti, zaradi česar je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za njuno razveljavitev.

S tako odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj iz izvedenega dokaznega postopka jasno izhaja, da so bile v tožnikovem ravnanju zaznane take kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so terjale takojšen odpust, torej brez odpovednega roka. Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo tudi na stališče, da sta v obravnavanem primeru izpolnjena oba zakonska pogoja za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako zakoniti razlog določen v prvem odstavku 111. člena ZDR kot tudi pogoj določen v 1. odstavku 110. člena ZDR, to je obstoj okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik dne 1. 4. 2006 kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da tožnik ni opravljal odrejenega dela v skladu z navodilom oziroma delovnim nalogom, izdanim s strani E.C. (priloga B7), ampak je samovoljno brez odobritve in vednosti nadrejenega vodja nadzora zapustil patruljo in odšel z območja Policijske postaje ... na območje druge policijske postaje, kjer je v gostinskem lokalu J. bar v ... okoli druge ure zjutraj kršil javni red in mir s svojim za kriminalista neprimernim obnašanjem. V poznih nočnih urah je prišlo v lokalu do vpitja in prerivanja, pri čemer je imel aktivno vlogo tožnik, zaradi česar so intervenirali policisti Policijske postaje ... S takim ravnanjem in obnašanjem je tožnik, ki bi moral skupaj še s tremi kriminalisti, opravljati poostreni nadzor na lokaciji ... na krajih, kjer je prihajalo do kaznivih dejanj drznih tatvin, ropov in vlomov (kontrola terena v zvezi aktualnih akcij policije – OKLEP, CORADO, DILER, ARS, SIR) kršil javni red in mir. Poleg tega je po končanem nočnem delu ob 3.41 uri po telefonu tudi grozil policistu A.Z., ki je vodil intervencijo v ... oziroma od njega zahteval, da »zadevo zamuti«, kar pomeni tudi storitev kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem in drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 302. člena KZ RS. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnik z opisanimi dejanji huje kršil pogodbene obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj spornega večera ni opravljal dela v skladu z delovnim nalogom, iz katerega jasno izhaja ne samo opis njegovih nalog konkretnega večera, ampak tudi redosled dogodkov. Kontrolo terena bi moral opravljati v času od 22.30 do 2.30, nato pa opraviti notranje delo in ob treh zjutraj zaključiti delo, kar pomeni, da bi moral predati poročilo o opravljenem delu, zlasti kaj se je na terenu ugotovilo, česar pa ni storil. S tem je tožnik kršil določbo 31. člena ZDR, po kateri mora delavec, kar velja tudi za kriminalista, vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Delavec je dolžan upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR), dolžan pa se je vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca in njegovemu ugledu (35. člen ZDR).

Tožnik spornega večera svojega dela ni opravljal tako kot to zahtevata 31. in 32. člen ZDR, poleg tega pa je s svojim neprimernim obnašanjem v gostinskem lokalu, v katerem se niti ne bi smel zadrževati glede na naloge določene s strani nadrejenega, povzročil situacijo, ki je terjala celo intervencijo uniformiranih policistov Policijske postaje ... S tem je kršil tudi zakonsko obveznost določeno v 35. členu ZDR. V spornem času bi moral tožnik opravljati že zaključna dela v zvezi z akcijami DILER, ULICA, AVTO, ZVODNIK, ne pa postopati po nočnih lokalih in povzročati nemir. Glede na to, da je bil tožnik v civilni obleki, kot policist ni bil prepoznaven gostom v lokalu, zato je sledila tudi prijava. Dejstvo je, da se policisti Policijske postaje ... ne bi pojavili v gostinskem lokalu J., če ne bi bilo prijavljeno razgrajanje oziroma prerivanje v lokalu, katerega je izzval prav tožnik in pri njem tudi sodeloval. Intervencija policije ni potrebna v primerih, ko se v lokalu nič ne dogaja. Da je tožnik pridobil telefonsko številko policista, ki je vodil intervencijo in da ga je klical ob 03.41 zjutraj, pa v svojem zagovoru tožnik niti ne zanika, vendar pa zatrjuje, da mu ni grozil, ampak je od njega zahteval le, da ne bi zoper njega ukrepal. Sicer pa je tudi to ravnanje neprimerno in zavržno, saj je hotel s tem preprečiti uradni osebi, da bi informacije v zvezi z dogodki, ki so se dogajali v gostinskem lokalu, posredovala pristojnim organom policije v Ljubljano.

Da je tožnik s svojim neprimernim in nasilnim ravnanjem kršil ne samo navodila delodajalca, ampak tudi javni red in mir v času opravljanja službene dolžnosti potrjujejo ugotovitve iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z dne 2.4.2006, ki ga je pripravila Policijska postaja ..., iz uradnega zaznamka, ki ga je istega dne sestavil tudi tožniku nadrejeni višji kriminalist N.N. in iz dopisa, ki ga je takoj po dogodkih komandir Policijske postaje ... E.C. posredoval direktorju Policijske uprave ... B.S.. Z grožnjo policistu Z. pa je izpolnil tudi objektivne znake kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 145. členu KZ in preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 302. členu KZ, pri čemer je kazniv tudi poskus in s tem kršil pogodbene in druge obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja. Deloval pa je tudi v nasprotju z nalogami in obveznostmi policistov določenih v Zakonu v Policiji (Ur. l. RS, št. 107/2006 ZPol- UPB6) ter v nasprotju z določili Kodeksa policijske etike in varovanja ugleda policije. Zato je tožena stranka tožniku utemeljeno podala izredno odpoved ne le po 2. alineji, ampak tudi po 1. alineji prvega odstavka 111. členu ZDR.

Ker po ZDR kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni več disciplinska kršitev delovnih obveznosti in odpoved pogodbe o zaposlitvi ni več disciplinski ukrep, ampak gre za civilno sankcijo zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne gre več za vprašanje izbire disciplinskega ukrepa oziroma kazni, kjer se je upoštevalo tudi načelo sorazmernosti glede na storjeno kršitev in dejstvo nekaznovanosti pred izrekom disciplinske sankcije. Delodajalec je v postopku odpovedi dolžan dokazati le, da obstoji zakoniti razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 82. člena ZDR), kar pa je v danem primeru podano. Tožena stranka je tako v predhodnem kot tudi v sodnem postopku dokazala obstoj tako razloga opredeljenega v 1. alineji kot tudi v 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, zaradi česar je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Za kršitev po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR morajo biti podani tudi vsi znaki kaznivega dejanja, vendar pa za individualni delovni spor o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostuje, da so ugotovljeni elementi kaznivega dejanja, ne pa da je kaznivo dejanje ugotovljeno s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Zato je pravno neupoštevna pritožbena trditev, da je delovno sodišče v tem sporu odločilo preuranjeno, ker še ni končan kazenski postopek zoper tožnika.

Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa ne zadošča že obstoj enega od zakonskih razlogov po prvem odstavku 111. člena ZDR, temveč tudi obstoj pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR, na kar pravilno opozarja pooblaščenka tožnika v pritožbi, vendar v danem primeru je izkazan tudi drugi pogoj. »Vse okoliščine« se nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve, v zvezi s presojo »interesov obeh pogodbenih strank« pa je pomembno zlati, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank, zlasti medsebojno zaupanje. Pri tem ni zanemarljiv položaj delavca oziroma delovno mesto, na katerem opravlja dela. Odgovornost oseb, ki jim je zaupano opravljanje nalog policije, se mora praviloma presojati strožje. V nekaterih primerih je že narava ali teža dejanja oz. teža posledic kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti takšna, da lahko privede do popolne izgube zaupanja in s tem možnosti nadaljnjega sodelovanja. Policist, ki opravlja svoje zadolžitve bodisi v uniformi ali pa v civilni obleki, tako da okolici ni niti prepoznan, je dolžan prav tako ravnati v skladu z ustavo in zakoni ter spoštovati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine, saj predstavlja organ, ki ima med svojimi temeljnimi nalogami opredeljeno zlasti preprečevanje nezakonitih dejanj. Pri ukrepanju so dolžni policisti uporabiti z zakonom določena pooblastila, če je zaradi nezakonitega dejanja ali zaradi splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, osebna varnost in premoženje ljudi. Če policist opravlja naloge v civilni obleki, se mora pred ukrepanjem legitimirati s službeno izkaznico. Tožnik pa je z očitanimi dejanji storil ravno tisto, kar bi moral kot policist preganjati. Zato so njegova dejanja že po naravi stvari taka, da terjajo takojšen odpust, brez odpovednega roka. Zakonska pooblastila, ki jih imajo policisti pri opravljanju nalog policije, so zelo natančno določena že v zakonu, sicer pa tudi Kodeks policijske etike zavezuje vse policiste k varovanju ugleda Policije, tako pri opravljanju nalog kot v zasebnem življenju. Zato je v konkretnem primeru že generalni direktor utemeljeno zaključil, da je glede na naravo dela, ki ga opravlja policija kot državni organ, tožnikovo ravnanje popolnoma nesprejemljivo in neprimerno, ki krni ugled ne samo policijskega dela, ampak tudi policije kot take. Sodišče prve stopnje pa je po oceni pritožbenega sodišča pravilno dokazno ocenilo tudi pričevanje priče E.C. glede vprašanja ali bi tožnik po dogodkih, ki jih je imel, lahko še naprej delal pri delodajalcu, saj se je izjava priče nanašala le na to, da tožnik v primeru odločitve sodišča o nezakonitosti izredne odpovedi ne bi imel nobenih težav med sodelavci in utemeljeno zaključilo, da to še ne pomeni, da obstajajo take okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, ki bi omogočale nadaljevanje delovnega razmerja. Ker daje ugotovljeno dejansko stanje zadostno podlago za ugotovitev, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati (niti) do izteka odpovednega roka, po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do drugega pogoja za zakonitost podane izredne odpovedi, ki ga določa prvi odstavek 110. člena ZDR, sploh ni opredelilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker pritožnik s pritožbo ni bil uspešen, je pritožbeno sodišče (na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom) odločilo, da tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka sam.