Jedro

Sodišče prve stopnje se do spornega dejstva, ali je (bila) A. A. zapustnikova zunajzakonska partnerka, ni opredelilo. Čeprav je večina dedičev to dejstvo priznala, ga ni moč šteti za nespornega, saj mu je pritožnica ugovarjala. Glede na izrek sklepa je sodišče prve stopnje A. A. očitno štelo za zunajzakonsko partnerko in dedinjo po pokojnem, vendar za svojo odločitev ni podalo nikakršnih razlogov. Pritožničinega ugovora ni obravnavalo in ni navedlo razlogov za njegovo zavrnitev, niti ni pojasnilo, ali ga je glede na pritožničino izjavo, da ne bo vlagala tožbe, morda štelo za umaknjenega. Od razrešitve navedenega spornega vprašanja je odvisen krog dedičev in višina njihovih dednih deležev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da (I. točka izreka): − zapuščina po pokojnem obsega, poleg premoženja o katerem je bilo odločeno s sklepom o dedovanju D 150/2019 z dne 7. 7. 2020, še denarna sredstva na računu pri G., d. d., neizplačane pokojninske prejemke ter devet nepremičnin v k. o. ...; − so do zapuščine upravičeni dediči II. dednega reda: izvenzakonska partnerka A. A., do ½, brat B. B., do ¼ ter nečak C. C. in nečakinja D. D. (oba po vstopni pravici po pokojni sestri E. E.), vsak do 1/8; − so dediči zapuščino sprejeli, pri čemer je A. A. svoj dedni delež na vsem premoženju prepustila B. B., ki se ji je zavezal izplačati 105.000 EUR v enkratnem znesku; C. C. in B. B. pa sta se dogovorila, da B. B. prepusti C. C. nepremičnini parc. št. 400/28 in 979/56, obe k. o. ..., ki sta v njegovi lasti, C. C. deduje svoj dedni delež na denarnih sredstvih pokojnika, nepremičnine, ki mu pripadajo, pa podeduje B. B.; − na podlagi dednih izjav denarna sredstva dedujejo B. B. do 6/8, C. C. do 1/8 in D. D. do 1/8, nepremičnine pa dedujeta B. B. do 7/8 in D. D. do 1/8; − so dediči priglasili 3.000 EUR pogrebnih stroškov in ocenili čisto vrednost zapuščine na 400.000 EUR, sodišče pa je odmerilo zapuščinsko takso in jo naložilo v plačilo dedičem v skladu z njihovimi dednimi deleži. Na podlagi Zakona o dedovanju (ZD) je za dediče razglasilo brata B. B., nečaka C. C. in nečakinjo D. D. (II. točka izreka). Zemljiški knjigi pa je odredilo, da izvrši vpise pri zapustnikovih nepremičninah (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje dedinja D. D. (v nadaljevanju: pritožnica) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo. Navaja, da je izpodbijani sklep slabo obrazložen, saj niso ugotovljena vsa dejstva, ki se nanašajo na dediščino. A. A. je s svojim delom pomagala pri ohranjanju premoženja zapustnika, vendar je hkrati imela tudi določene premoženjske in stvarne pravice. K zapustniku je prihajala pomagat, ni pa bila njegova partnerica. A. A. je za prebivanje dobila stanovanje od občine, k zapustniku pa je prihajala pomagat zlasti po smrti babice ... ter v zameno prejemala vso hrano, tako da je bila preskrbljena. Sodišče prve stopnje je v uvodu sklepa samo navedlo, da je pokojnik samski. Hkrati v 2. točki izreka navaja, da ima „partnerico“, kar predstavlja nasprotje v vsebini sklepa. Zapuščina ni realno vrednotena, saj GURS sam navaja, da druge službe ne smejo in ne morejo koristiti njihovih podatkov. Stroji, ki predstavljajo tudi pomemben del vrednosti, niso bili ovrednoteni in razdeljeni v dediščino, prav tako ne oprema objektov. Odločitev glede izplačila preko 100.000 EUR A. A. za približno 30 let dela je pretirana. Pritožnica vztraja pri uveljavljanju višjega dednega deleža nasproti ostalim dedičem po 13. členu ZD.

3. Dediča B. B. in A. A. sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Dedič B. B. je priglasil tudi stroške pritožbenega postopka. Dedič C. C. na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Zapustnikovo premoženje je obsegalo večje število nepremičnin in kmetijskih strojev, ki predstavljajo zaščiteno kmetijo, ter denarna sredstva, neizplačan pokojninski prejemek in devet nepremičnin, ki niso sestavni del zaščitene kmetije. Celoten obseg premoženja je bil znan že ob zapustnikovi smrti oziroma najkasneje na zapuščinski obravnavi 7. 7. 2020, vendar se je sodišče prve stopnje odločilo, da bo ločeno odločalo o dedovanju zaščitene kmetije in dedovanju preostalega premoženja. S sklepom o dedovanju D 150/2019 z dne 7. 7. 2020, ki je postal pravnomočen dne 8. 9. 2020, je tako za dediča in prevzemnika zaščitene kmetije razglasilo B. B. S sedaj obravnavanim dodatnim sklepom o dedovanju1, pa je odločeno še o preostalem zapustnikovem premoženju.

6. Pritožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje čiste vrednosti zapuščine. Ta vpliva zgolj na odmero sodne takse, kar pomeni, da bi bila ob višji vrednosti zapuščine tudi taksa, ki bi jo morala plačati pritožnica (in ostali dediči) višja, to pa je v njeno škodo. Poleg tega je pritožnica oproščena plačila sodne takse v predmetnem postopku. Tako se zanjo ne bi nič spremenilo tudi v primeru, če bi bila vrednost zapuščine in s tem sodna taksa nižje ovrednotena. Glede na navedeno je irelevantno ugotavljanje vrednosti kmetijskih strojev in opreme objektov. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da kmetijski stroji niso bili razdeljeni. Ti predstavljajo sestavni del zaščitene kmetije in so zaobseženi že v pravnomočnem sklepu o dedovanju z dne 7. 7. 2020. 7. Pritožnica nadalje nima pravnega interesa za nasprotovanje izplačilu denarnega zneska, ki je predmet dogovora med B. B. in A. A. Gre za njuno notranje razmerje in medsebojni dogovor, v katerega pritožnica ni vključena in se nanjo ne nanaša. Njeno nestrinjanje z vsebino dogovora nanj v ničemer ne vpliva.

8. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice na 13. člen ZD2. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da lahko pravico po navedenem členu uveljavljajo zgolj dediči I. dednega reda, medtem ko bratje in sestre zapustnika ter njihovi potomci te možnosti po zakonu v nobenem primeru nimajo. V konkretni zadevi dedujejo dediči II. dednega reda, pritožnica pa je zapustnikova nečakinja, zato pravice do povečanja dednega deleža ne more uveljavljati.

9. Utemeljeno pa pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je izpodbijani sklep pomanjkljivo obrazložen in ni razrešeno vprašanje, ali je A. A. resnično zapustnikova zunajzakonska partnerka in s tem dedinja po njem. Da naj bi bila A. A. le soseda, ki je v preteklih letih zapustniku pomagala, je pritožnica zatrjevala že v svoji vlogi z dne 4. 7. 20203. Svoj ugovor je ponovila tudi na zapuščinski obravnavi 7. 7. 2020. Iz zapisnika obravnave4 izhaja, da je pritožnica pojasnila, da A. A. ni bila zapustnikova partnerka, da je šlo za sosedo in za medsebojno pomoč med njima, vendar (pritožnica) pri svojih letih ne bo vlagala tožbe za dokazovanje tega. Ostali dediči so izvenzakonsko skupnost priznali. Sodišče prve stopnje se do spornega dejstva, ali je (bila) A. A. zapustnikova zunajzakonska partnerka, ni opredelilo. Čeprav je večina dedičev to dejstvo priznala, ga ni moč šteti za nespornega, saj mu je pritožnica ugovarjala. Glede na izrek sklepa je sodišče prve stopnje A. A. očitno štelo za zunajzakonsko partnerko in dedinjo po pokojnem, vendar za svojo odločitev ni podalo nikakršnih razlogov. Pritožničinega ugovora ni obravnavalo in ni navedlo razlogov za njegovo zavrnitev, niti ni pojasnilo, ali ga je glede na pritožničino izjavo, da ne bo vlagala tožbe, morda štelo za umaknjenega. Od razrešitve navedenega spornega vprašanja je odvisen krog dedičev in višina njihovih dednih deležev.

10. Ker se sodišče prve stopnje do pritožničinega ugovora ni opredelilo, ji je odvzelo možnost vsebinskega obravnavanja pred sodiščem. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter se do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi odločbe tudi opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.5

11. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z zgoraj navedenim, zato je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani dodatni sklep o dedovanju na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ugotovljene kršitve postopka ne more odpraviti samo. Če bi samo prvič obravnavalo na prvi stopnji prezrt pravno relevanten ugovor pritožnice, bi nesorazmerno poseglo v pravico dedičev do pritožbe.

12. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je pritožnica z izjavo, da ne misli vlagati tožbe za ugotovitev spornega dejstva, svoj ugovor umaknila in s tem priznala A. A. kot zapustnikovo zunajzakonsko partnerico ali ne. Kadar so med dediči sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, sodišče prekine zapuščinski postopek in napoti stranke na pravdo (prvi odstavek 210 člena ZD). Ker po prvem odstavku 213. člena sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno, ni nujno, da bi bila na pravdo napotena ravno pritožnica (kot je glede na njeno izjavo očitno sama sklepala). Sodišče prve stopnje bo zato moralo opraviti novo zapuščinsko obravnavo in pritožnico najprej poučiti, da bo v primeru njenega vztrajanja pri ugovoru, lahko na pravdo napotena A. A. Če bo slednja tožbo vložila, se bo pritožnica znašla na strani tožene stranke in jo bodo v primeru uspeha A. A. bremenili stroški celotnega pravdnega postopka. Po opravljenem materialno procesnem vodstvu bo moralo sodišče prve stopnje pridobiti izjavo pritožnice, ali vztraja pri svojem ugovoru glede statusa A. A. Če bo ugotovilo, da je oziroma se šteje pritožničin ugovor za umaknjen, bo o preostali zapuščini lahko ponovno odločilo (z dopolnilnim sklepom o dedovanju). Če pa bo ugotovilo, da pritožnica pri svojem ugovoru vztraja, bo moralo v skladu z 210. členom ZD postopek prekiniti in dediče napotiti na pravdo.

13. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških dediča B. B. skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pridržalo za končno odločbo.

1 Ker v konkretnem primeru ne gre za naknadno najdeno premoženje, poimenovanje sklepa kot „dodatni sklep o dedovanju“ ni najbolj primerno. Dejansko gre za dopolnilni sklep o dedovanju. Prim. sklepe VSL I Cp 3536/2011, VSL I Cp 89/2013, VSL II Cp 1589/2014 in drugi. 2 Ta v drugem in tretjem odstavku določa, da lahko sodišče na zahtevo dediča prvega dednega reda, ki nima potrebnih sredstev za življenje, odloči, da ta dedič deduje tudi tisti del zapuščine, ki bi ga po zakonu dedoval zapustnikov zakonec ali drug sodedič. 3 Glej list. št. 77 spisa. 4 Glej list. št. 78 in 79 spisa. 5 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 373/97.