Jedro

Nepremičnina (prostorsko odmerjen del zemeljske površine) je bila v času trajanja zakonske zveze kupljena s posebnim premoženjem toženke, in ne s sredstvi, pridobljenimi z delom v času trajanja zakonske zveze. SPZ, ki je začel veljati 1. 1. 2003, je dosledno uveljavil načelo povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ). Tudi v teoriji in sodni praksi je načelo superficies solo cedit dosledno sprejeto. To pomeni, da vsaka prirast (vlaganje, adaptacija) pripade zakoncu, ki je lastnik nepremičnine (prostorsko odmerjenega dela zemeljske površine). Za nepremičninsko področje ni (več) mogoče uporabiti določb o spojitvi in izdelavi nove stvari. Ali je bila prirast (gradnja hiše) pridobljena tudi s skupnim premoženjem, s čimer se je ukvarjalo sodišče prve stopnje, torej za odločitev, ali nepremičnina spada v skupno premoženje, ni pravno relevantno.

V skladu z drugim odstavkom 48. člena SPZ se lahko lastnik in graditelj sicer dogovorita, da na nepremičnini nastane solastnina; graditelj pa lahko na podlagi takšnega dogovora zahteva izstavitev listine za vpis solastnine v zemljiško knjigo. V primerih, ko gre za premoženjska razmerja med zakoncema, je po sodni praksi tega sodišča (takšne prakse Vrhovnega sodišča ni) možen tudi dogovor, da postane posebno premoženje enega od zakoncev del njunega skupnega premoženja, a ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil namen pravdnih strank ustvariti skupno prebivališče - dom za njuno družino (in soglasje o nakupu), za obstoj dogovora v smislu drugega odstavka 48. člena SPZ, ki bi imel lastninsko pravne posledice, ne zadošča. Trditev o kakršnemkoli dogovoru o tem, da bo na podlagi skupnih vlaganj nastala skupna lastnina zakoncev (ali solastnina v smislu drugega odstavka 48. člena SPZ), tožnik ni nikdar podal. Praviloma ugovor posebnega premoženja še ne pomeni ugovora večjega deleža na skupnem premoženju. A ob tem, da skupnega premoženja ni, tudi deležev na njem ne more biti. Določitev deležev na skupnem premoženju namreč predpostavlja, da skupno premoženje obstaja. Brez skupnega premoženja ne more biti deležev na njem. Šele ko je med pravdnima strankama ugotovljeno, da skupno premoženje imata, lahko sodišče (če o tem obstaja spor) določi deleža na skupnem premoženju.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v III. in IV. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da nepremičnina z ID znakom 0000 (parc. št. 1, k. o. X, s stanovanjsko stavbo) spada v skupno premoženje pravdnih strank ter za ugotovitev deležev na tem premoženju, in v V. točki izreka tako, da mora tožnik toženki poleg že prisojenih stroškov v 15 dneh plačati še 4.075,19 EUR (skupaj torej 5.748,69 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 837 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. S sodbo (v izpodbijanem delu) je sodišče prve stopnje: III. ugotovilo da v skupno premoženje pravdnih strank spada nepremičnina z ID znakom 0000 (parc. št. 1, k. o. X, s stanovanjsko stavbo), IV. odločilo, da je delež tožnika na skupnem premoženju 25/100, in delež toženke 75/100; višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo; V. tožniku naložilo, da mora toženki v 15 dneh plačati 1.673,50 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Predlagata spremembo sodbe, toženka podrejeno njeno razveljavitev.

3. Toženka podrobno opisuje okoliščine pridobitve sporne nepremičnine in gradnje hiše, skupnega življenja pravdnih strank ter vztraja, da je delež tožnika na nepremičnini bistveno manjši oziroma ga sploh ni.

4. Toženec izpostavlja, da je tožnica podala le ugovor posebnega premoženja, ki pa ne vsebuje ugovora višjega deleža na skupnem premoženju, zaradi česar bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku, da sta deleža na skupnem premoženju enaka.

5. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila; tožnik pa v odgovoru predlaga zavrnitev toženkine pritožbe.

6. Pritožba tožeče stranke ni, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

O tožbenem zahtevku za ugotovitev, da v skupno premoženje spada nepremičnina z ID znakom 0000 (parc. št. 1, k. o. X (III. točka izreka izpodbijane sodbe)

7. Med pravdnima strankama je sporno, ali nepremičnina z ID znakom 0000 (parc. št. 1, k. o. X, s stanovanjsko stavbo) spada v skupno premoženje in če, kakšna sta (glede na tožbeni zahtevek in ugovore tožene stranke) deleža pravdnih strank na skupnem premoženju.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo skupno premoženje kot premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (2. odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR).

9. Ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kako je bila s pogodbo z 12. 7. 2005 (priloga B 63 v spisu) pridobljena nepremičnina z ID znakom 0000, vsebuje 31. točka obrazložitve izpodbijane sodbe1: Sodišče sledi navedbam tožnice, da je svoje posebno premoženje (lokal ...) prodala za približno 50.000 EUR; to posebno premoženje pa je vložila v nakup predmetne nepremičnine (kupnina je znašala tolarsko protivrednost sedanjih 38.060 EUR), na kateri sta pravdni stranki kasneje zgradili hišo. 10. V skladu s 1. odstavkom 18. člena SPZ je nepremičnina prostorsko odmerjen del zemeljske površine.2 Tožnica je torej, kot izhaja iz zgoraj povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje, sporno nepremičnino kupila s svojim posebnim premoženjem. Zaključek sodišča prve stopnje, da sta obe pravdni stranki kupili parcelo (vsebovan v zaključku: da sta obe pravdni stranki soglašali, da bosta kupili parcelo) je glede na zgoraj povzeto neizpodbito dejansko ugotovitev o tem, da je nepremičnino plačala toženka s svojim posebnim premoženjem, materialnopravno napačen.

11. Na toženkini nepremičnini sta pravdni stranki po ugotovitvah sodišča prve stopnje3 s skupnim in posebnim premoženjem zgradili stanovanjsko hišo za namen skupnega življenja družine, ker so živeli precej tesno - namen pravdnih strank je bil ustvariti skupno prebivališče, dom za njuno družino.

12. Iz zgoraj opisanega jasno izhaja, da je bila nepremičnina (torej prostorsko odmerjen del zemeljske površine) v času trajanja zakonske zveze kupljena s posebnim premoženjem toženke, in ne s sredstvi, pridobljenimi z delom v času trajanja zakonske zveze. Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki je začel veljati 1. 1. 20034, je dosledno uveljavil načelo povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ).5 Tudi v teoriji6 in sodni praksi7 je načelo superficies solo cedit dosledno sprejeto. To pomeni, da vsaka prirast (vlaganje, adaptacija) pripade zakoncu, ki je lastnik nepremičnine (prostorsko odmerjenega dela zemeljske površine).8 Za nepremičninsko področje ni (več)9 mogoče uporabiti določb o spojitvi in izdelavi nove stvari. Ali je bila prirast (gradnja hiše) pridobljena tudi s skupnim premoženjem, s čimer se je ukvarjalo sodišče prve stopnje, torej za odločitev, ali nepremičnina spada v skupno premoženje, ni pravno relevantno. Zaključek, da je nakup parcele (pravilno: nepremičnine) pravzaprav začetni vložek v skupno premoženje, je materialnopravno napačen in nasprotuje določbam 8. člena in 1. odstavka 48. člena SPZ.

13. V skladu z 2. odstavkom 48. člena SPZ se lahko lastnik in graditelj sicer dogovorita, da na nepremičnini nastane solastnina; graditelj pa lahko na podlagi takšnega dogovora zahteva izstavitev listine za vpis solastnine v zemljiško knjigo. V primerih, ko gre za premoženjska razmerja med zakoncema, je po sodni praksi tega sodišča (takšne prakse Vrhovnega sodišča ni) možen tudi dogovor, da postane posebno premoženje enega od zakoncev del njunega skupnega premoženja10, a ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil namen pravdnih strank ustvariti skupno prebivališče - dom za njuno družino (in soglasje o nakupu), za obstoj dogovora v smislu 2. odstavka 48. člena SPZ, ki bi imel lastninsko pravne posledice, ne zadošča. Trditev o kakršnemkoli dogovoru o tem, da bo na podlagi skupnih vlaganj nastala skupna lastnina zakoncev (ali solastnina v smislu 2. odstavka 48. člena SPZ), tožnik ni nikdar podal. Svoj tožbeni zahtevek je temeljil zgolj na trditvah, da je v gradnjo hiše vložil delo in sredstva ter na (neuspelem) nasprotovanju toženkinim trditvam o izvoru premoženja, s katerim je bila nepremičnina kupljena.

14. Odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka izpodbijane sodbe je torej ob pravilnih dejanskih ugotovitvah materialnopravno napačna, zato je višje sodišče pritožbi tožene stranke na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

O tožbenem zahtevku za ugotovitev deležev pravdnih strank na skupnem premoženju (IV. točka izreka izpodbijane sodbe)

15. Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da praviloma ugovor posebnega premoženja še ne pomeni ugovora večjega deleža na skupnem premoženju.11 A ob tem, da skupnega premoženja ni, tudi deležev na njem ne more biti. Določitev deležev na skupnem premoženju namreč predpostavlja, da skupno premoženje obstaja. Brez skupnega premoženja ne more biti deležev na njem.12 Šele ko je med pravdnima strankama ugotovljeno, da skupno premoženje imata,13 lahko sodišče (če o tem obstaja spor) določi deleža na skupnem premoženju. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev in ugotovilo, da skupnega premoženja ni (ob tem, ko tožnik niti ne trdi, da v skupno premoženje morebiti spada kaj drugega), je moralo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ugoditi pritožbi tožene stranke tudi v tem delu, spremeniti odločitev sodišča prve stopnje o določitvi deležev in tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrniti; pritožbo tožeče stranke pa posledično na podlagi 353. člena ZPP zavrniti.

O stroških

16. Po spremembi sodbe je toženka v pravdi uspela v celoti, tožnik ji mora zato povrniti vse potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP), kakor jih je odmerilo sodišče prve stopnje, saj pravdni stranki odmere stroškov ne izpodbijata. Tožnik mora torej toženki povrniti (poleg v V. točki že prisojenih 1.673,50 EUR) še 4.075,19 EUR, skupaj torej 5.748,69 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

17. Poleg tega mora tožnik toženki povrniti 837 EUR stroškov pritožbenega postopka (za sestavo pritožbe, skupaj z DDV in materialnimi stroški); nagrada za sestanek s stranko in poročilo stranki pa je vsebovana v priznani nagradi za sestavo pritožbe.

1 Tožnik ji v odgovoru na pritožbo sicer nasprotuje (v pritožbi pa ne), a posplošeno, zgolj z vztrajanjem pri svojem, tako da pritožbeno sodišče v dokazno oceno ne dvomi. 2 Skupaj z vsemi sestavinami. 3 31. točka obrazložitve na 16. strani izpodbijane sodbe. 4 Torej pred nakupom sporne nepremičnine. 5 8. člen SPZ: Vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. 6 Prim. J. Hudej, I. Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik 11-12/2010, stran 766. 7 Prim. sklep VS RS II Ips 40/2017, obiter dictum tudi sodba II Ips 387/2011 (8. točka obrazložitve) in odločba VSL I Cp 560/2016. 8 V skupno premoženje pa spada terjatev do posebnega premoženja tega zakonca v višini vlaganj, ki so bila izvedena iz skupnih sredstev v času trajanja zakonske zveze. 9 Drugače je bilo pred uveljavitvijo SPZ, po pravilih Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. 10 Prim. odločba VSL I Cp 3543/2014. 11 Prim. odločbe VS RS II Ips 603/2007, II Ips 236/2008, II Ips 443/2008, II Ips 254/2011, II Ips 55/2012 in II Ips 83/2014; drugače pa: II Ips 163/2017. 12 Prim. odločba VS RS II Ips 261/0000. 13 Tega pa v obravnavani zadevi po ugoditvi pritožbi tožene stranke ni.