Jedro

Tožena stranka, ki je želela oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, bi morala podati vse potrebne navedbe, kar pomeni tudi, da bi morala navesti, zakaj so sredstva na računih rezervirana. Ob tem tudi ni nepomembno, da se z začetkom postopka prisilne poravnave postopek zavarovanja ustavi, kar pomeni, da ni več nobene podlage za rezervacije iz naslova postopkov zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženkin predlog za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek zavrnilo.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni in predlogu v celoti ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo po vpogledu v procesna dejanja v postopku prisilne poravnave, v katerem so na razpolago ažurnejši računovodski izkazi. Ugotovilo je, da je tožena stranka v obdobju od 1.7.2015 do 30.11.2015 ustvarila dobiček v višini 25.690,00 EUR in realizirala 1.092.457,00 EUR čistih prihodkov od prodaje, po bilanci stanja pa je imela na dan 30.11.2015 49.595,00 EUR denarnih sredstev, zato tudi v primeru, da bi imela 40.862,25 EUR sredstev, ni jasno, zakaj ne bi mogla preostanka (8.732,75 EUR) uporabiti za plačilo sodne takse. Nadalje je navedlo, da ni niti jasno, za kateri dolg naj bi bila rezervirana sredstva na računu, samo dejstvo, da je v postopku prisilne poravnave pa ne zadostuje za drugačno odločitev.

5. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da je upoštevalo stanje, kot je bilo v času odločanja sodišča prve stopnje. Novot, ki jih je tožena stranka navedla v pritožbi, ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Gre za navedbe o toženkinih mesečnih stroških rednega poslovanja in času, v katerem so se nabrala sredstva na računu.

6. V pritožbi tožena stranka navaja, da ni pomembno, na kaj se nanašajo rezervacije, da je pomembno le, da s temi sredstvi ne more razpolagati, rezervacija pa pomeni sodno prepoved razpolaganja zaradi sredstev zavarovanja – predhodnih in začasnih odredb. Tožena stranka, ki je želela oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, bi morala podati vse potrebne navedbe, višje sodišče pa se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da to tudi pomeni, da bi morala navesti, zakaj so sredstva na računih rezervirana. Ob tem tudi ni nepomembno, da se z začetkom postopka prisilne poravnave postopek zavarovanja ustavi (4. točka tretjega odstavka 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP), kar pomeni, da ni več nobene podlage za rezervacije iz naslova postopkov zavarovanja, torej bi imela tožena stranka na razpolago celo več sredstev, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zakaj niti sredstev v višini 8.732,75 EUR ne bi mogla porabiti za plačilo sodne takse, pa tožena stranka v predlogu ni pojasnila, zato je logičen in pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi del sredstev lahko takoj namenila za plačilo sodne takse.

7. Tožena stranka tudi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je v obdobju od 1.7.2015 do 30.11.2015 ustvarila dobiček v višini 25.690,00 EUR in realizirala 1.092.457,00 EUR čistih prihodkov od prodaje. Dobiček pomeni sredstva prihodkov, zmanjšana za stroške poslovanja in tudi plačila obveznosti, to pa nadalje pomeni, da je imela celo več sredstev, kot pa je izkazano v prilivih na račune.

8. Glede na navedeno, ko tožena stranka niti ne napada dejstev, ki jih je glede prilivov na račun ugotovilo sodišče prve stopnje, novot, ki jih ni moglo upoštevati sodišče prve stopnje, saj teh dejstev tožena stranka ni navedla pravočasno, pa višje sodišče zaradi nedovoljenosti tudi ne sme upoštevati, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da ne more takoj zagotoviti sredstev za plačilo sodne takse. To pa hkrati pomeni, da nobeden od predlogov tožene stranke ni utemeljen.

9. Glede na pravočasno podane navedbe je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zato je višje sodišče, ki tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).