Jedro

Odmera višine odškodnine za duševne bolečine 13-letne deklice zaradi smrti očeta.

Ni povračilne zaveze toženih strank na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi, ki jo je tožnica oprla na trditev o obogatitvi toženk, ki niso izplačale odškodnine za nepremoženjsko škodo tretjemu tožniku, ki je umrl med pravdnim postopkom, vtoževano odškodnino pa je imel namen podariti tožnici.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako: – da se odškodnina drugi tožnici zviša za 2.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tako da se spremenjena sodba sodišča prve stopnje v točkah 2 in 3, ob delni ugoditvi pritožbi druge tožnice poslej v celoti glasi: "Toženke Zavarovalnica, P. d.d., in D. d.d., so dolžne v 15 dneh nerazdelno plačati drugi tožnici P. S. 15.018,78 EUR z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje pa zakonske zamudne obresti.

V presežku (glede zneska 22.537,55 EUR in glede višjih zamudnih obresti) se tožbeni zahtevek druge tožnice zavrne.

Vse tri toženke so dolžne v 15 dneh nerazdelno povrniti prvi in drugi tožnici pravdne stroške v znesku 1.856,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje." – da so vse tri toženke dolžne povrniti drugi tožnici njene pritožbene stroške v višini 51,27 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V ostalem se revizija zavrne.

3. Toženke so nerazdelno dolžne povrniti drugi tožnici stroške revizijskega postopka v znesku 34,83 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Mož oziroma oče tožnic P. S. je umrl v prometni nesreči dne 16.5.1996 na cesti A-10 med C. in D. Z delno sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 192/97 z dne 7.4.2000, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 1408/2000 z dne 27.9.2001 in v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 162/2004 z dne 16.12.2004, je bilo odločeno o odškodnini prvi tožnici za duševne bolečine zaradi smrti moža. V nadaljnjem postopku je sodišče prve stopnje prisodilo prvi tožnici odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 2.932,23 EUR (prej 702.679 SIT) in drugi tožnici odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti očeta v znesku 10.432,22 EUR (prej 2.500.000 SIT) z zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek druge tožnice za odškodnino v znesku 8.345,85 EUR (prej 2.000.000 SIT) in tožbeni zahtevek za plačilo zneska 18.778,17 EUR (prej 4.500.000 SIT), za kolikor naj bi bile toženke neupravičeno obogatene.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tretje toženke in delno ugodilo pritožbi druge tožnice tako, da je zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti očeta za 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT), tako da je bila drugi tožnici prisojena odškodnina v skupnem znesku 12.518,78 EUR (prej 3.000.000 SIT). Prisojene so ji tudi zamudne obresti od navedenega zneska. Sodišče druge stopnje je še spremenilo odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov (za 73,83 EUR), tako da so vse tri toženke dolžne povrniti tožeči stranki 1.856,95 EUR (prej 444.760 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Toženkam je naložilo tudi povrnitev pritožbenih stroškov druge tožnice v znesku 24,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka za plačilo dalje. V ostalem je zavrnilo tudi pritožbo druge tožnice.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je druga tožnica vložila revizijo, in sicer glede spornega zneska 25.037,56 EUR (prej 6.000.000 SIT). Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti očeta prisojena bistveno prenizko. Ob standardih bistveno revnejše Republike Hrvaške bi v Sloveniji morali za smrt bližnjega prisojati odškodnine 60.000 do 80.000 EUR, kar bi bilo realno in pravično. Sodišči druge stopnje bi morali poleg duševnih bolečin, ki jih je druga tožnica preživljala ob sami smrti očeta, večjo pozornost posvetiti tudi njenemu prikrajšanju zaradi izgube očeta v tem obdobju, ko je najbolj potrebovala očetovo nežnost, pozornost in pomoč. Družinska sreča je za vedno minila in takšen šok je pri tožnici pustil posledice za celo življenje. Njeno življenje se je spremenilo tudi v materialnem smislu. Sodišči tudi nista upoštevali kar desetletne dobe do izdaje prvostopenjske sodbe. Zato predlaga, da se ji prisodi celotna zahtevana odškodnina za nepremoženjsko škodo.

Druga tožnica izpodbija tudi odločitev nižjih sodišč, ki ji nista prisodili "odškodnine iz naslova neupravičene obogatitve, ki bi sicer pripadala očetu pokojnega P. S.", torej tožničinemu staremu očetu J. S., ki je v teku sodnega postopka sam umrl. V reviziji trdi, da večina evropskih držav priznava dednost zahtevkov za nepremoženjsko škodo. Sramota je, da lahko tožene stranke bogatijo na račun druge tožnice in njenega preminulega starega očeta. V nasprotju z vsemi načeli morale je, da bi toženim strankam ostal en sam tolar, ki bi ga morale kot odškodnino izplačati njenemu staremu očetu, pa mu ga niso, ker je sodni postopek trajal tako dolgo. Tožnica je prepričana, da je možno razlagati določila ZOR tako, da je mogoče prisoditi drugi tožnici odškodnino iz naslova neupravičene obogatitve. Čeprav zahtevki za nepremoženjsko škodo po pozitivni zakonodaji niso dedni, to ne izključuje uporabe pravil o neupravičeni obogatitvi. V konkretnem primeru gre za posebno situacijo, ko gre za enakovrstno škodo in je druga tožnica svoj zahtevek uveljavljala poleg starega očeta, ki je tekom pravde umrl. Tega sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali. Odločilen pomen ima dolgotrajnost postopka, ki je posledica ravnanja toženih strank, ki so se plačilu upirale. Iz tega razloga in zaradi neažurnosti sodišča je postala terjatev druge tožnice neizterljiva, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli ZOR, zlasti v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 do 2/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkam, ki nanjo niso odgovorile.

Revizija je delno utemeljena.

Druga tožnica je v smislu 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89) uveljavljala odškodnino v znesku 18.778,17 EUR (prej 4,500.000 SIT) za duševne bolečine v zvezi s smrtjo njenega očeta. Nižji sodišči sta ji prisodili odškodnino v znesku 12.518,78 EUR (prej 3,000.000 SIT). Izhodišče za odmero odškodnine so bile dejanske ugotovitve, da tožnica ob očetovi smrti še ni imela 14 let in da je bila edinka. Oče se je z njo veliko ukvarjal tako v zvezi s šolo kot tudi pri drugih aktivnostih. Na očeta je bila zelo navezana. Bili so harmonična družinska skupnost. Brez očeta je bilo odraščanje težavnejše, tožnica bo trpela duševne bolečine tudi v bodoče. Slednje je bilo ugotovljeno tudi na glavni obravnavi, ko je druga tožnica težko izpovedovala in jokala. Z materjo sta čutili tudi premoženjsko izgubo.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnje osebe pomeni varstvo čustvenih vezi, ki se praviloma razvijejo v ožji družini. V tem smislu so tudi dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so prišle do izraza pri odmeri konkretne odškodnine. Revizijske trditve o nekih dodatnih splošno znanih dejstvih so pri tem neupoštevne, saj je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje in trditev o novih dejstvih, čeprav naj bi bila splošno znana, ne more upoštevati. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja duševnih bolečin, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišče druge stopnje je sicer upoštevalo obe načeli, vendar ne dovolj ustrezno in je po presoji revizijskega sodišča prisodilo prenizko odškodnino. Zelo pomembna je namreč starost druge tožnice, ki je med 13. in 14. letom izgubila očeta, kar se je izrazilo v hudi prizadetosti neposredno po dogodku in v dolgotrajni življenjski prizadetosti zaradi pretrganja močnih čustvenih vezi. Po drugi strani je v izpodbijani sodbi tudi premalo upoštevano stališče sodne prakse glede višine odškodnin v podobnih primerih. Upoštevna pa je samo sodna praksa okolja, v katerem tožnica živi in je nerelevantno navajanje odškodnin v Republiki Hrvaški. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je glede na merila iz 200. in 201. člena ZOR, potem ko je že pritožbeno sodišče nekoliko zvišalo odškodnino in pri tem izrecno upoštevalo tudi dolgotrajnost sodnega postopka, primerno zvišanje odškodnine še za 2.500 EUR in da je pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega za drugo tožnico v skupnem znesku 15.018,78 EUR. Zato je revizijsko sodišče v tem obsegu ugodilo reviziji in spremenilo drugostopenjsko sodbo, pri čemer gredo tožnici od navedene odškodnine tudi ustrezne zamudne obresti, kot je razvidno iz izreka sodbe. Višji odškodninski zahtevek pa je neutemeljen, zato je revizijsko sodišče drugotožničino revizijo v ostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo. Sprememba sodbe temelji na prvem odstavku 380. člena ZPP.

Drugi tožničin zahtevek za plačilo zneska 18.778,17 EUR (prej 4,500.000 SIT) je tožnica oprla na trditev o neupravičeni pridobitvi toženk v smislu 210. člena ZOR. Trditvena podlaga tega zahtevka se je glasila, da je imel prvotni tretji tožnik J. S. (oče v prometni nesreči umrlega P. S.) namen celotno odškodnino, ki bi jo dobil za duševne bolečine zaradi smrti sina, podariti drugi tožnici. Ker pa je med pravdnim postopkom umrl, je nemoralno in nedopustno, da bi toženkam uspelo izkoristiti dolgotrajnost sodnega postopka in tako obogateti. Revizijsko sodišče pritrjuje odločitvi o zavrnitvi tega tožbenega zahtevka in razlogom sodb obeh sodišč. Odškodninski zahtevki za nepremoženjsko škodo niso podedljivi, J. S. pa do njegove smrti odškodnina ni bila pravnomočno prisojena. Vtoževani znesek 18.778,17 EUR (prej 4,500.000 SIT) ne predstavlja premoženja pokojnega J. S.. Premika premoženja tožene stranke brez upravičenega pravnega temelja, pravnega naslova ali iz poslovne kavze ali zaradi kasneje odpadlega temelja ni prišlo, zato ni povračilne zaveze toženih strank na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Ti razlogi so materialnopravno pravilni, ne pa tudi revizijske trditve tožeče stranke. Ta govori celo o odškodnini iz naslova neupravičene obogatitve, kar je v slovenskem obligacijskem pravu neznan pravni temelj. Revizija se neutemeljeno sklicuje na druge evropske države, kjer naj bi bili zahtevki za nepremoženjsko škodo podedljivi. Ne samo v tej zadevi upoštevno določilo 204. člena ZOR določa nepodedljivost terjatev za povrnitev negmotne škode, enako določa tudi 184. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001). V zvezi z nepremoženjsko škodo pokojnega J. S. torej druga tožnica nima ne odškodninskega ne obogatitvenega zahtevka proti toženkam. V obligacijskem pravu velja pravilo, da se iz naslova obogatitve ne more zahtevati več, kakor je mogoče zahtevati na podlagi odškodninskega zahtevka (Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, 1984, druga knjiga, stran 821). Neutemeljeno pa je tudi revizijsko sklicevanje na načelo vestnosti in poštenja in na moralo. Navedeno načelo sicer terja, da so udeleženci obligacijskih razmerij, kljub nasprotujočim si interesom, drug do drugega lojalni, vendar je to načelo upošteval že zakonodajalec in ga konkretiziral v posameznih institutih zakona (Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2003, prva knjiga, stran 97). Za tak zahtevek, kot ga je postavila druga tožnica, pa v 210. členu ZOR ni podlage. Enako velja za moralo. Izpolnitve moralne dolžnosti izhajajo iz nepravne sfere, v kateri ni mogoče doseči prisilne izpolnitve, tako da moralne dolžnosti niso iztožljive (Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2003, druga knjiga, stran 52). Neutemeljeno revizijo v zvezi s tem zahtevkom je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Zaradi delne spremembe sodb sodišč druge in prve stopnje je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Zaradi zvišanja odškodnine je uspeh druge tožnice v tej pravdi v višini 40 %, revizijsko sodišče pa je ob upoštevanju vseh okoliščin primera v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP naložilo toženkam povrnitev ustreznega dela stroškov tožeče stranke v višini, kot je odločilo že pritožbeno sodišče. Torej morajo toženke povrniti tožeči stranki stroške v znesku 1.856,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Druga tožnica je v pritožbi uspela z zneskom 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT) in v reviziji z zneskom 2.500 EUR, skupaj z zneskom 4.586,46 EUR. Kot sporni znesek je v pritožbi uveljavljala 27.124,02 EUR, kar pomeni, da je v pritožbi uspela s 16,9 %. Navedeni odstotek odmerjenih stroškov znaša 51,27 EUR. V tem smislu je revizijsko sodišče spremenilo odločitev pritožbenega sodišča o pritožbenih stroških, pri čemer gredo tožnici tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči po preteku 15 dnevnega roka od vročitve drugostopenjske sodbe.

Revizijsko sodišče je glede na uspeh odmerilo tudi revizijske stroške. Sporni znesek revizijskega izpodbijanja znaša 25.037,56 EUR (prej 6,000.000 SIT), druga tožnica pa je uspela z zneskom 2.500 EUR; uspela je z 10 %. Njeni stroški po odvetniški tarifi znašajo 348,32 EUR in glede na uspeh v reviziji ji morajo toženke nerazdelno povrniti 34,83 EUR revizijskih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15 dni po vročitvi te sodbe.