Jedro

Sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka (3. odstavek 186. člena ZPP). Vendar pa mora odločati v mejah postavljenega tožbenega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP). Vezano je zato na tožbeni predlog in trditveno podlago spora.

Za poznejše posege v skupno premoženje mora, če naj vplivajo na drugačen delež posameznega skupnega lastnika, obstajati soglasje obeh skupnih lastnikov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stanovanjska hiša v Š., vl.št..., zemljiškoknjižno telo II, k.o..., do 3/4 last tožnika E. L. ter toženki N. L. naložilo, da mora v 15 dneh izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo na njeni polovici sporne nepremičnine vknjižila lastninska pravica na ime tožnika do 1/4, torej do 3/4 celotne nepremičnine. V preostalem delu je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo ter tožniku še naložilo, da mora toženki povrniti pravdne stroške v znesku 20.078,00 SIT. Proti sodbi sodišča prve stopnje je vložila pritožbo toženka. Sodišče druge stopnje ji je ugodilo in prvostopno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo in ga obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v pritožbenem postopku v znesku 89.563,00 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil zaradi zmotne uporabe materialnega prava revizijo tožnik. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo druge stopnje tako spremeni, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje in pritožbo toženke zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. V reviziji trdi, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje o njegovi samovolji, ko je stavbo, ki je v solasti pravdnih strank, saniral brez soglasja toženke. Sodišče namreč prezre, da je tožnik kot skrben gospodar moral ukrepati, da je odstranil nastalo škodo in preprečil nadaljnje propadanje objekta. Tožnik je torej ravnal po pravilih poslovodstva brez naloga in mu zato pripada povrnitev izdatkov v določeni vrednosti oz. določen višji lastniški delež.

Ugotovljeno je bilo, da je toženka poškodovala sporno hišo in je zato ugotovitev sodišča, da je poškodovala tudi tožnikov del, odveč. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je tožnik s svojimi vlaganji povečal vrednost skupne hiše in zaradi tega ne sme biti prikrajšan.

Enostransko sklicevanje pritožbenega sodišča na pravni temelj za to dejansko stanje ni upoštevno, saj sodišče na pravni temelj, na katerega se sklicuje stranka, ni vezano. Sicer pa sodišče druge stopnje niti ni povedalo, ali se z ugotovljenim dejanskim stanjem strinja ali ne. Zato sodbe tudi ni mogoče preizkusiti in je sodišče druge stopnje "s tem že prekoračilo mejo, do katere je še mogoče trditi, da ni kršilo bistvenih določb Zakona o pravdnem postopku".

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da smiselno uveljavljena kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP na pritožbeni stopnji ni podana. Pritožbeno sodišče večkrat pove, da je sodišče prve stopnje glede prispevka k skupnemu premoženju v času trajanja zakonske zveze zavzelo stališče, da sta bila deleža obeh pravdnih strank enaka (3. in 4. stran drugostopne sodbe). Da sodišče druge stopnje takšno dejansko stanje sprejema kot pravilno, povsem jasno izhaja iz njegove pravne presoje spora. Sodišče namreč potem, ko ugotovi, da sta bila deleža enaka, nadaljuje z obrazložitvijo: "Ni pa pravilen nadaljnji pravni zaključek prvostopnega sodišča, ko je tožniku priznalo stvarnopravno pravico na podlagi njegovih vlaganj v času po razvezi zakonske zveze". Že iz tega je razvidno, da sodišče druge stopnje izhaja iz pravilnosti prvostopne ugotovitve o enakosti deležev pri skupnem premoženju zakoncev.

Tožnik nadalje sodišču druge stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo določbe ZPP, ki ureja nevezanost sodišča na zatrjevani pravni temelj v tožbi. Res je sicer, da sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka (3. odstavek 186. člena ZPP). Vendar pa mora odločati v mejah postavljenega tožbenega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP). Vezano je zato na tožbeni predlog in trditveno podlago spora. Tožnik ni zahteval plačila denarnega zneska, temveč je uveljavljal lastninskopravni zahtevek. V tožbi z dne 13.11.1989 je od sodišča celo izrecno zahteval ugotovitev, da je sporna stanovanjska stavba skupno premoženje zakoncev ter da znaša njegov delež 9/10, toženkin pa 1/10. Tudi po vsebini je torej šlo za zahtevek na podlagi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/89 - preč.b., v nadaljevanju ZZZDR). Tožnik je sicer nato z vlogo z dne 21.8.1991 tožbeni zahtevek spremenil tako, da je od sodišča zahteval ugotovitev, da je sam izključni lastnik sporne nepremičnine, vendar pa je pri tem še vedno zatrjeval, da je bila nepremičnina sicer pridobljena v času zakonske zveze, da pa toženka zaradi svoje delovne nezmožnosti k njenemu nastanku ni prispevala. Glede na takšno trditveno podlago je sodišče moralo preizkusiti, ali so navedene trditve točne ali ne. Ugotovljeno dejansko stanje, ki na revizijski stopnji ni več izpodbojno (3. odstavek 385. člena ZPP), je nato narekovalo tudi pravno presojo tega spora. Ugotovljeno pa je bilo, da je sporna stanovanjska stavba nastajala do leta 1976, ko je zakonska skupnost med pravdnima strankama razpadla. Po razpadu zakonske skupnosti je bila stavba deloma poškodovana s strani toženke, deloma pa povečana (dograjena) s strani tožnika. Ne en ne drugi nista za svoje ravnanje zahtevala soglasja drugega.

Revizijsko sodišče soglaša s pravno presojo navedenega dejanskega stanja na drugi stopnji. Pravilna je presoja, da je do leta 1976 nastajalo skupno premoženje pravdnih strank na podlagi ZZZDR.

Pravilno je materialnopravno izhodišče, da je pravno odločilen čas trajanja zakonske skupnosti in v tem času nastalo skupno premoženje. Po navedenem obdobju nastale spremembe, sprva zaradi življenja toženke v skupni hiši, pozneje pa zaradi življenja tožnika v njej, niso pravno odločilne in ne vplivajo na drugačna deleža pravdnih strank na skupnem premoženju. Pravilna je presoja, da mora za poznejše posege v to premoženje, če naj vplivajo na drugačen delež posameznega skupnega lastnika, obstajati soglasje obeh skupnih lastnikov. Zakonca upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem le skupno in sporazumno, lahko pa se dogovorita tudi drugače (52. - 54. člen ZZZDR). Če dogovora ni, posli pa presegajo redno upravljanje, v skupno premoženje ni dovoljeno posegati brez posega sodišča v nepravdnem postopku (112. - 117. člen Zakona o nepravdnem postopku, Ur.l. SRS, št. 30/86). Ker do tega ni prišlo, ima tisti zakonec, ki je prikrajšan, le obligacijski zahtevek proti tistemu, ki je bil obogaten.

Obligacijskega zahtevka pa tožnik ni postavil in zato ne more biti predmet te pravde. Tožnik se zato v reviziji zmotno opira na pravni naslov poslovodstva brez naloga (220. - 228. člen Zakona o obligacijskih razmerjih), saj ta ne vodi do povečanja deleža na skupnem premoženju.

Revizijsko sodišče končno še dodaja, da sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo ni poseglo v druga premoženjska razmerja med pravdnima strankama, zlasti pa ne v morebitno neopravičeno obogatitev na strani tožene stranke.

Zaradi vsega navedenega revizija ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da niso bile storjene kršitve po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno.