Jedro

Držijo pritožbene navedbe, da je prejšnji zakon, ki je urejal področje lovstva (Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč) imel izrecno določbo, po kateri je vsak lovec lahko član samo ene lovske družine, sedaj veljavni Zakon o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) pa take določbe nima več, vendar tudi nima izrecne določbe, po kateri bi lahko bil vsak lovec član več lovskih družin, kar pomeni, da zakonodajalec to področje prepušča avtonomnemu urejanju. Zato določba pravil, ki dejansko omejuje članstvo na eno lovsko družino, ni v nasprotju s pravnim redom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Sežani zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa UO tožene stranke z dne 12.3.2010 v delu, ki tožniku nalaga, da izpolni zahteve, ki izhajajo iz 2. in 6. odstavka 6. člena Pravil tožene stranke, v kolikor se nanaša na izpisnico, ter sklep občnega zbora tožene stranke z dne 10.4.2010, s katerim je bila pritožba zavrnjena, v celoti. Zavrnilo je zahtevek na ugotovitev, da je bil tožnik sprejet v članstvo tožene stranke brezpogojno z dnem 12.3.2010 ter zahtevek, po katerem naj bi sodišče naložilo toženi stranki, da opravi vsa potrebna dejanja, s katerimi bo tožnik postal član tožene stranke z vsemi pravicami in obveznostmi od 12.3.2010, sicer bo ta dejanja nadomestila sodba. Tožeči stranki je sodišče še naložilo plačilo 29,60 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo, da z izpodbijanimi sklepi ni bilo poseženo v tožnikovo svobodo združevanja. Določba pravil, po kateri je članstvo lovca omejeno samo na eno lovsko družino, je namreč diskriminatorna in v nasprotju s pravnim redom RS. Star zakon je imel tako določbo, zdaj veljavni Zakon o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) pa ne več, kar kaže na voljo zakonodajalca, da se ta omejitev odpravi. Slovenski pravni red je torej na stališču, da je članstvo v več lovskih družinah dopustno, s tega vidika so Pravila tožene stranke v nasprotju s pravnim redom in jih sodišče kot nezakonitih ne bi smelo uporabiti. Razlogi sodišča, zakaj naj bi bila omejitev dopustna, so arbitrarni in ne temeljijo na dokazih. Lovec ni zaposlen v LD, nima delovnega časa, obveznosti članov ne zahtevajo več kot nekaj dni letno. Pavšalna trditev, da nobena oseba ne bi bila sposobna izpolnjevati obveznosti v več lovskih družinah, ne zdrži kritične presoje. Tožeča stranka sicer ni predložila potrdila, da ima izpolnjene obveznosti pri LD, katere član je, vendar je ta obveznost nerelevantna, saj je njen namen preprečiti, da bi se posameznik selil iz ene LD v drugo brez poravnanih obveznosti. Tukaj pa ne gre za prestop iz ene LD v drugo, temveč želi biti tožnik član obeh.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik se sklicuje na kršitev njegove ustavne pravice do združevanja, ker je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za sprejem v članstvo. Predmet sodnega varstva v takih primerih je, ali je bila pravica do združevanja omejena protipravno, ali ne. Pravica se lahko omeji z zakonom in ta zakon je Zakon o društvih (Zdru). Po splošni določbi drugega odstavka 2. člena Zdru, ki jo je kot podlago svoji odločitvi povzelo tudi sodišče prve stopnje, vsakdo lahko postane član društva pod pogoji, ki jih društvo določi v temeljnem aktu. Iz neizpodbijanih razlogov sodbe izhaja, da so temeljni akt tožene stranke Pravila Lovske družine V. (v nadaljevanju Pravila) in da so pogoji za sprejem v članstvo določeni v 6. členu. Med ostalim sta v 6. členu tudi za tožnika sporni določbi, po kateri mora član, ki želi prestopiti iz druge lovske družine prošnji za sprejem priložiti izpisnico, iz katere je razvidno, da je do prejšnje lovske družine poravnal vse obveznosti. V 7. členu pa je določeno, da lahko upravni odbor LD odkloni sprejem v članstvo, če ugotovi, da je prosilec že član kakšne druge LD in da ni predložil izpisnice. Ti pogoji so torej določeni in znani vnaprej, veljajo za vse prosilce enako in ne dajejo prednosti nikomur. V tem smislu o kršitvi svobode združevanja ni mogoče govoriti.

Tožnik pa je pogojem iz 6. člena očital diskriminatornost in nasprotovanje pravnemu redu Republike Slovenije, kar naj bi pomenilo, da so v nasprotju z Ustavo. Ker morajo sodišča soditi zlasti na podlagi Ustave, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s pogoji in ugotovilo, da so omejitve smiselne. Smiselnost pogojev še ne pomeni, da ustavne pravice tožnika niso kršene in v tej zadevi ni odločilno vprašanje (zato pritožbeno sodišče niti ne bo odgovarjalo na pritožbene trditve, s katerimi želi pritožba dokazati nasprotno), vendar je odločitev sodišča prve stopnje vseeno pravilna. Držijo pritožbene navedbe, da je prejšnji zakon, ki je urejal področje lovstva (Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč) imel izrecno določbo, po kateri je vsak lovec lahko član samo ene lovske družine, sedaj veljavni Zakon o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) pa take določbe nima več, vendar tudi nima izrecne določbe, po kateri bi lahko bil vsak lovec član več lovskih družin, kar pomeni, da zakonodajalec to področje prepušča avtonomnemu urejanju. Zato določba pravil, ki dejansko omejuje članstvo na eno lovsko družino, ni v nasprotju s pravnim redom. Posebej še, ker se pravica do udejstvovanja v lovu veže na lovski izpit in veljavno lovsko izkaznico in ne na članstvo v lovski družini in torej omejitev iz pravil tožene stranke tožniku ne onemogoča udejstvovanja v lovu. Ker omejitev ne vpliva na tožnikovo pravico do lova, ne nasprotuje načelu enakosti pred zakonom in torej ni diskriminatorna. Tožnik sicer očitka diskriminatornosti v svojih navedbah ni konkretiziral, zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi se ukvarjalo s tem vprašanjem.

Odločitev tožene stranke, s katero je članstvo vezala na predložitev izpisnice in potrdila o plačilu vseh obveznosti, na podlagi povedanega ne pomeni protipravne omejitve svobode združevanja. Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku). Teh ni našlo, zato je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).