Jedro

Tožena stranka je v pritožbi selektivno povzela komentar 18. člena OZ, saj je v delu, ki ga je tožena stranka izpustila, zapisano, da molk ali pasivnost stranke že po naravi stvari ne izraža volje za sklenitev pogodbe in da molk le v izjemnih primerih pomeni voljo za sklenitev pogodbe. Četudi je med strankama sicer obstajala trajajoča praksa glede plačevanja računov po likvidnostnih planih tožene stranke, to še ne pomeni, da je pasivnost tožnika glede uveljavljanja sankcij zaradi zamude pri plačilih šteti za njegovo soglasje pri spremembi pogodbeno dogovorjenega roka. Določba 12. člena OZ ima glede upoštevanja prakse, vzpostavljene med strankama, razlagalno in ne regulativno funkcijo, in se uporabi v primerih, ko je med strankama nekaj pomanjkljivo ali nejasno dogovorjeno, kar pa ni primer v obravnavani zadevi, kjer sta bili stranki sicer pogodbeno dogovorjeni za 30-dnevni plačilni rok.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: toženi stranki naložilo plačilo 1.599,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2019, 7.567,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2019 ter 10.870,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2019 (I. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 7.027,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2019, 5.086,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2019, za zakonske zamudne obresti od zneska 6.685,60 EUR od 26. 8. do 15. 10. 2019, za plačilo 2.411,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2019, 2.356,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2019 ter 2.427,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2019 (II. točka izreka); ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožnika za plačilo 18.314,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe ne obstaja (III. točka izreka); toženi stranki naložilo plačilo 8.663,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2020 (IV. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 11.660,80 EUR od 1. 1. do 22. 5. 2020 in za plačilo zneska 2.996,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2020 (V. točka izreka); odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka). S (popravnim) sklepom z dne 24. 1. 2022 je I. točko izreka popravilo tako, da od zneska 7.567,83 EUR zakonske zamudne obresti tečejo od 21. 9. 2019 (ne od 26. 9. 2019) ter v to točko izreka dodalo novo tretjo alinejo, s katero je toženi stranki naložilo plačilo 4.280,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2019, dotedanjo tretjo alinejo pa spremenilo v četrto.

2. Zoper I. in II. točko izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožil tožnik, predlagal ugoditev pritožbi, spremembo sodbe in v izpodbijanem delu ugoditev tožbenemu zahtevku, kot je bil postavljen. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper I., IV. in VI. točko izreka pa se je prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanih delov sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v preostalem delu, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke, predlagali zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje. Priglasili sta stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. V obravnavani zadevi spor teče glede vprašanja pravnega razmerja pravdnih strank v obdobju 26. 6. 2019 – 31. 8. 2019, v katerem sta stranki sodelovali v okviru tožnikovega podjema pri sestavi plovil za toženo stranko. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je razmerje v tem obdobju ustrezalo pravni obliki družbene pogodbe (_societas_). V skladu s prvim odstavkom 994. člena Obligacijskega zakonika – OZ je vsak od sodelujočih v družbeni pogodbi upravičen do dela koristi, ki se doseže v družbi, zato je sodišče prve stopnje ugotavljalo delež koristi, do katerega je bila upravičena vsaka od pravdnih strank. Zaključilo je, da je tožnik upravičen do 64,5 % deleža, medtem ko je tožena stranka upravičena do 35,5 % deleža in v skladu s tem deležem je nato ugodilo oziroma zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo posameznih vtoževanih računov tožnika. V delu, v katerem je tožnik terjal plačilo zakonskih zamudnih obresti od predhodno prepozno plačanih računov tožene stranke, je sodišče prve stopnje temu zahtevku delno ugodilo z argumentacijo, da med strankama ni prišlo do dogovora, da je smela tožena stranka tožnikove račune plačevati po drugačnem plačilnem roku, kot sta ga stranki predhodno dogovorili.

**O pritožbi tožnika**

7. Uvodoma je treba izpostaviti, da je pritožba tožnika lahko usmerjena le zoper zavrnitveni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, konkretno torej le zoper II. točko izreka, kar je sicer tudi bila vsebina pritožbe. Po določbi drugega odstavka 188. člena ZPP je umik tožbe mogoč do konca glavne obravnave, kar pomeni, da ne glede na voljo tožene stranke, umik tožbe v pritožbenem postopku ni mogoč.1 Šele pritožbena navedba tožnika, da delno zmanjšuje tožbeni zahtevek po računu št. 34, zato ni upoštevna z vidika ustvarjanja učinkov umika tožbe.

8. Tožnik je vztrajal, da vsebina dogovora pravdnih strank z dne 26. 6. 2019 ne posega v vsebino dogovora z dne 2. 4. 2019, da je posledično slednji dogovor ostal v veljavi in ni bil nadomeščen s kasnejšim dogovorom, ki bi vzpostavil pravno obliko družbene pogodbe, kot je presodilo sodišče prve stopnje. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da naziranje tožnika ni pravilno.

9. Stališče tožnika o različni, medsebojno neodvisni naravi obeh omenjenih dogovorov, namreč ni združljivo z vsebino obeh dogovorov – če je bila bistvena vsebina dogovora z dne 2. 4. 2019 v izvajanju usposabljanja delavcev tožene stranke, to ne more biti skladno z dejstvom, da je bila vsebina dogovora z dne 26. 6. 2019 reorganizacija sodelovanja pravdnih strank na način, da bi se izpolnil predvideni plan sestave zadostnega števila plovil tipa X. Nobenega dvoma ni, da usposabljanje kakršnegakoli števila delavcev terja določeno časovno prilagoditev tej nalogi, posledično pa se na ta način delovni proces upočasni. Ker torej oba načrta nista medsebojno združljiva, istočasno tako ni mogel obstajati dogovor, da se bodo delavci tožene stranke (le) usposabljali in dogovor o učinkovitem izkoristku delovnega časa zaposlenih pri tožniku in toženi stranki, da se do 31. 8. 2019 izpolni letni plan izdelanih plovil tožene stranke.

10. Sicer drži, da se dogovor iz 26. 6. 2019 ne dotika dobesedno vprašanja financiranja delavcev tožene stranke, vendar pa to ni odločilnega pomena; sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bilo z dogovorom z dne 26. 6. 2019 vzpostavljeno razmerje, ki ustreza pravni obliki družbene pogodbe (societas), v kateri je po določbi prvega odstavka 994. člena OZ vsak družbenik upravičen do dela koristi, ki se doseže v družbi. Nedvomno bi bila nepoštena razlaga, po kateri bi tožena stranka plačevala svoje zaposlene, hkrati pa bi nato delo teh istih zaposlenih v celoti plačala še tožniku kot njegovo opravljeno storitev. Višje sodišče tudi ne sledi pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo koristi tožene stranke v obliki pridobitve usposobljenega kadra. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik izvajal določeno stopnjo usposabljanja in za to prejel tudi določeno višino sredstev (o tem v nadaljevanju), vendar pa bistveno dejstvo, da se je število izdelanih plovil s pomočjo delavcev tožene stranke znatno povečalo, prepričljivo dokazuje, da vsebina sodelovanja po 26. 6. 2019 nikakor ni bila več (le) v usposabljanju delavcev tožene stranke oziroma v nadaljevanju dogovora iz 2. 4. 2019, temveč se je spremenila.

11. Tožnik je navedel, da dogovor z dne 26. 6. 2019 glede predvidenega obsega dela tožnikovih delavcev ni upošteval sodelovanja samega tožnika pri sestavi plovil, vendar pa s tem ni vzbudil dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje o spremembi pravnega razmerja med pravdnima strankama po 26. 6. 2019. Če se ta tožnikova navedba preizkusi z vidika bistvenih dejstev v sporu, bi to pomenilo, da je iz predvidenega obsega 3 izdelanih plovil X do konca avgusta v bistvenem delu le tožnikovo osebno sodelovanje pri delu privedlo do tega, da je bilo izdelanih 17 plovil tega tipa. Takšen zaključek ni prepričljiv. Tudi s to navedbo tožnik višjega sodišča ni prepričal v presojo, da je delo delavcev tožene stranke ostalo znotraj okvira usposabljanja iz dogovora z dne 2. 4. 2019. 12. Tožnikovo nasprotovanje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka plačevala najemnino za prostore tožnikove delavnice, je po presoji višjega sodišča poskus zameglitve dejanskega stanja. Tožnik je namreč v pritožbi navedel, da je bil najemnik poslovnih prostorov in plačnik najemnine on sam, a se je del stroška izdelave, ki ga predstavlja strošek prostora, zaračunal po dejanskem strošku prostora in se ni vključil v strošek izdelave plovil (str. 7 pritožbe). Ta navedba po presoji višjega sodišča priznava, da je ta strošek najema prostora dejansko krila tožena stranka; ali je bil ta strošek vključen v konkreten račun izdelanega plovila ali ga je tožena stranka pokrivala ločeno od tega, kar naj bi smiselno izhajalo iz tožnikovih navedb, pa ni odločilnega pomena, prav tako ni odločilnega pomena, da je primarno ta strošek kril tožnik, če ga je nato obračunal toženi stranki.

13. Tožnik je nasprotoval tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je A. A. kakorkoli prispeval k optimizaciji delovnega procesa pri tožniku, zlasti z vidika montaže plovil. Sodišče prve stopnje je glede tega poudarilo zlasti montažo tipa plovil X, kajti pri teh plovilih je po implementaciji dogovora z dne 26. 6. 2019 prišlo do bistvenega dviga količine izdelanih plovil. Retorična vprašanja tožnika, zakaj naj bi bil sploh sklenjen dogovor z dne 2. 4. 2019 o usposabljanju delavcev tožene stranke, ne omajejo pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje. Ni naloga sodišča, da ugotavlja smoter dogovora pravdnih strank. Na drugi strani pa je naloga sodišča, da preizkusi prepričljivost argumentov pravdnih strank in v tem preizkusu so argumenti tožnika bistveno manj prepričljivi. Tožnik je namreč tisti, ki je predstavil svoje (okvirne) proizvodne zmožnosti v dogovoru z dne 26. 6. 2019, v tem postopku pa je nato trdil, da je te proizvodne zmožnosti bistveno presegel, ob dejstvu, da je v vmesnem času še usposabljal neizkušene delavce tožene stranke, vključno s A. A., za katerega je sicer izpovedal, da prav tako ni imel nobenega znanja z montažo bark, čemur je slednji sicer oporekal. Dejanski rezultat skupnega sodelovanja obeh pravdnih strank nedvoumno ovrže argumente tožnika.

14. Sodišče prve stopnje je zavrnilo navedbo tožnika, da je bila med strankama dogovorjena cena 20 EUR na uro, in pojasnilo, da je bil način obračunavanja tožnikovega dela po "setu".2 Kot pa je bilo že pojasnjeno, se je pravna narava razmerja med pravdnima strankama po 26. 6. 2019 spremenila v razmerje, ki ustreza obliki družbene pogodbe. V okviru tega je nato sodišče, upoštevajoč določbo prvega odstavka 216. člena ZPP, ocenilo prispevek tožene stranke k skupnem produktu sodelovanja. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je tudi tožnikova ekipa delavcev sodelovala pri sestavi jadrnic X, bi bilo praktično nemogoče obračunati prispevek posamezne ekipe k sestavi posameznega plovila, kar je tudi _ratio_ uporabe citirane določbe ZPP. Zato sodišče ni ravnalo kontradiktorno, ko je za obdobje sodelovanja po 26. 6. 2019 prispevek strank obračunalo glede na delež udejstvovanja v skupnem projektu.

15. V zvezi z nadomestilom za usposabljanje je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo, da je dogovor iz 2. 4. 2019 delno ostal v veljavi glede izvajanja usposabljanja delavcev tožene stranke, vendar pa je bil glede obsega usposabljanja z dogovorom z dne 26. 6. 2019 spremenjen. Glede na ugotovitve dokaznega postopka je v skladu z drugim odstavkom 642. člena OZ tožniku iz naslova usposabljanja delavcev tožene stranke priznalo plačilo v znesku 1.500,00 EUR. Tožnik je v pritožbi trdil, da bi mu šlo nadomestilo za usposabljanje vsaj v višini 3.500,00 EUR (v postopku pred sodiščem prve stopnje je sicer iz tega naslova tožnik zahteval 8.000,00 EUR). To trditev je utemeljil na tem, da naj bi se usposabljanje začelo 20. 6. 2019 s prihodom B. B. in trajalo nato 7 tednov, pri čemer naj bi tako navedeni kot priči C. C. in D. D. potrdili obseg usposabljanja delavcev tožene stranke.

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je usposabljanje delavcev tožene stranke izvajalo, vendar pa ga ni izvajal le tožnik oziroma njegovi delavci (pri tem se je oprlo med drugim tudi na izpoved B. B. in je ni spregledalo, kot je navedel tožnik), temveč ga je izvajal tudi A. A. in nato medsebojno tudi bolj izkušeni delavci tožene stranke manj izkušenim. Kot je bilo predhodno že pojasnjeno, pa že obseg izvedenega dela po 26. 6. 2019 dokazuje, da usposabljanje delavcev tožene stranke ni moglo obsegati tolikšnega časa, kot sta ga opredelila C. C. in D. D., ki jima sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo. Ne drži navedba, da je pri oceni verodostojnosti izpovedi zaslišanih prič sodišče prve stopnje omenjenima v škodo štelo zgolj dejstvo, da sta bila zaposlena pri tožniku, nasprotno pa pričam tožene stranke tega ni štelo v škodo oziroma jim je priznalo verodostojnost le zato, ker ne delajo več pri toženi stranki. Da je sodišče prve stopnje verodostojnost izpovedi gradilo le na ugotavljanju, kakšen je bil zaposlitveni status zaslišane priče, ne drži in takšnega zaključka v izpodbijani sodbi ni. Glede na spremenjeno pravno naravo sodelovanja po 26. 6. 2019, glede česar se je že opredelilo, višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da dejstvo, da je bilo v ospredju po 26. 6. 2019 predvsem čim večje število izdelanih plovil, tožnik ni upravičen do plačila za usposabljanje po številkah iz dogovora z dne 2. 4. 2019, ki so bile podane v drugačnih okoliščinah sodelovanja pravdnih strank. Tudi glede konkretnega zneska 1.500,00 EUR za usposabljanje, upoštevajoč navedbe o naravi dela po 26. 6. 2019 in o soprispevku A. A. pri usposabljanju, višje sodišče nima pomislekov. Tožnikov predlog za zgolj časovno prilagoditev nadomestila za usposabljanje (iz prvotnih 16 tednov na 7 tednov) je bil utemeljen izključno na dogovoru z dne 2. 4. 2019, ki pa, kot že rečeno, ni več ustrezal naravi sodelovanja pravdnih strank po 26. 6. 2019 in mu višje sodišče ni sledilo.

**O pritožbi tožene stranke**

17. Nasprotno od tožnika, ki je v pritožbi nasprotoval obstoju pravne oblike družbene pogodbe v obdobju po 26. 6. 2019 in torej kakršnikoli delitvi koristi, se je tožena stranka zavzemala za to, da se njen prispevek k skupni koristi od 26. 6. 2019 vrednoti višje, kot je to storilo sodišče prve stopnje (35,5 %). Pri tem se je oprla na dejstvo, da je ob sklenitvi dogovora z dne 26. 6. 2019 tožnik opredelil, da je v preostalem delovnem času do 31. 8. 2019 predvidoma zmožen izdelati še 3 plovila X, medtem ko je bilo dejansko na koncu izdelanih 16 oziroma 17 teh plovil.3 Razlog za to naj bi bil izključno v doprinosu tožene stranke, točneje zaradi optimizacije delovnega procesa s strani A. A. Konkretno je nasprotovala presoji sodišča prve stopnje, da izenači prispevka A. A. pri optimizaciji delovnega procesa s tožnikovim imetništvom podjetja (tretji odstavek 17. točke obrazložitve), v okviru katerega se je skupno sodelovanje v spornem obdobju izvajalo.

18. Po mnenju tožene stranke naj bi sodišče prve stopnje prezrlo: 1) da je tožena stranka delala v prostorih tožnika, a je dejansko ona plačevala najemnino za te prostore; 2) da je tožena stranka po koncu poslovnega sodelovanja od tožnika odkupila delovno opremo za ceno 12.000,00 EUR; 3) da je tožena stranka v proizvodni proces vnesla svoj _know-how_. Višje sodišče s toženo stranko ne soglaša. Če sodišče prve stopnje dejstva, da je tožena stranka dejansko plačevala najemnino za tožnikove delovne prostore, ni ocenilo v želeni ravni, to ne pomeni, da je to dejstvo prezrlo; še več, sodišče prve stopnje se je izrecno opredelilo, da ta okoliščina ugotovljenega razmerja prispevkov pravdnih strank ne spreminja. V zvezi z odkupljeno opremo tožena stranka v pritožbi ni pojasnila, zakaj naj bi bilo to dejstvo relevantno oziroma zakaj naj bi bistveno spremenilo razmerje prispevkov pravdnih strank v času poslovnega sodelovanja. Prav tako pa je treba v okoliščinah obravnavanega razmerja pravilno opredeliti, kaj naj bi pomenil zatrjevani _know-how_, ki naj bi ga tožena stranka vnesla v skupni podjem in ki naj bi utemeljeval ugotovitev višjega deleža sodelovanja tožene stranke v skupnem sodelovanju. Dejstvo, da je še 2. 4. 2019 tožena stranka sklenila dogovor s tožnikom, da se bodo njeni delavci usposabljali pri tožniku za delo montaže plovil tožene stranke, pomeni, da je splošna navedba, da je po 26. 6. 2019 tožena stranka v proizvodni proces tožnika vnesla svoj _know-how_, nenatančna. Četudi pa se prispevek tožene stranke oziroma A. A. skoncentira na pospešitev delovnega procesa, o kateri je slednji izpovedal, je treba ta prispevek postaviti v kontekst sodelovanja pravdnih strank. Ni sporno, da se je poslovno sodelovanje med tožnikom in toženo stranko z 31. 8. 2019 končalo in tožnik ni več sestavljal plovil tožene stranke. Iz tega vidika je optimizacija delovnega procesa sestave plovil tožene stranke za tožnika, s tem pa tudi za presojo njegove koristi iz skupnega sodelovanja, vredna manj, kot je to menila tožena stranka, saj se je njegov proizvodni proces za toženo stranko z 31. 8. 2019 končal. Nadalje iz izpovedi A. A., ki jo je potrdil tudi E. E., izhaja, da je bila optimizacija delovnega procesa namenjena (tudi) ustvarjanju normativa za nadaljnjo samostojno proizvodnjo tožene stranke; za te namene je po njegovi izpovedi služila tudi natančna evidenca ur delavcev tožene stranke, ki jo je pripravljal E. E. Optimizacija delovnega procesa torej ni služila samo tožniku, temveč je bila zamišljena v luči bodočega samostojnega izvajanja proizvodnega procesa s strani tožene stranke in je torej pomenila korist predvsem za toženo stranko, ne kot skupna korist obeh udeležencev v družbi.

19. O pravilnosti presoje sodišča prve stopnje o izenačitvi koristi, vnesene v družbo z optimizacijo delovnega procesa s tožnikovim imetništvom podjetja, v okviru katerega se je skupno sodelovanje izvajalo, najbolj praktično govori naslednje: če so koristi, ki naj bi jih prinašala optimizacija delovnega procesa, presegale tiste, ki jih je za dosego skupnega cilja pomenilo sodelovanje s tožnikom v okviru njegovega podjetja, za kar se tožena stranka zavzema s sklicevanjem na povečano število sestavljenih plovil, potem ni najti nobenega razloga za to, da bi tožena stranka po 26. 6. 2019 sploh želela sodelovanje v okviru tožnikovega podjetja, temveč bi celoten proces dokončala v okviru lastnega podjetja z uporabo znanj, ki jih je njena ekipa tedaj posedovala. Pa temu ni bilo tako. Četudi torej število izdelanih plovil po 26. 6. 2019 res kaže na znatno spremembo delovnega procesa, opiranje na vneseni _know-how_ s strani tožene stranke ne pomeni razloga, ki bi spremenil skrbno pojasnjeno presojo sodišča prve stopnje o deležih koristi, ki jih je vsaka stranka prejela v trajanju skupnega sodelovanja.

20. Nadalje je tožena stranka očitala, da bi naj sodišče prve stopnje prenizko ugotovilo delež časa, ki naj bi ga delavca tožene stranke E. E. in F. F. namenila sestavi plovil; za prvega je sodišče ugotovilo, da je za sestavo plovil namenil približno svojega 50 % delovnega časa, za drugega pa je ta delež znašal 40 %. Sicer drži, da je E. E. izpovedal, da naj bi se delež časa, ki ga je posvečal sestavi plovil, proti koncu sodelovanja povečeval zaradi izdelave bark na zalogo in višje sodišče to sprejema, ampak iz dela izpovedi, v katerem je izpovedal, da se je od prihoda k tožniku najprej ukvarjal s pregledom končanega plovila in odpremo kupcu, medtem ko je pri montaži sodeloval, "ko je imel čas", kar po splošnem jezikovnem razumevanju ne kaže na začetno polovično razdelitev delovnih zadolžitev, skupna polovična razdelitev delovnega časa deluje razumljiva in prepričljiva. Glede F. F. pa je treba opozoriti, da je bila njegova naloga ob prihodu v delavnico tožnika, da se ga s strani E. E. usposobi za to, da bo sam vodil odpremo plovil in je torej logično, da je večji del svojega časa moral nameniti tej nalogi, enako kot je veljalo za E. E. Velja omeniti še dejstvo, da je E. E. izpovedal, da so nadure delavcev tožene stranke v juliju izhajale iz dejstva, da sta z F. F. odhajala na lokacije, kjer so se nahajala plovila, ki jih je bilo treba odpremiti, do njune vrnitve k tožniku pa so nato preostali delavci delali nadure, saj so vsi delavci tožene stranke prihajali na delo v tožnikovo delavnico z istim vozilom (str. 28, 29 prepisa zaslišanja, list. št. 281, 282). Iz teh delov izpovedi po presoji višjega sodišča ne izhaja, da bi bil zaključek sodišča prve stopnje o približno 50 % oziroma 40 % obsegu dela pri sestavi plovil napačen, pri čemer je treba poudariti, da popolnoma natančne ocene seveda ni mogoče dobiti, navedene okoliščine pa ne kažejo na to, da bi bila ocena sodišča prve stopnje očitno napačna.

21. Tožena stranka je nasprotovala tudi delni ugoditvi tožbenega zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti zaradi zamude pri računih št. 58-152 v skupnem znesku 8.663,84 EUR. Vztrajala je, da je med strankama prišlo do konkludentne spremembe prvotnega dogovora o 30-dnevnem plačilnem roku in da se je tožena stranka lahko zanesla na to, med strankama ustaljeno poslovno prakso.

22. Tožena stranka je v pritožbi selektivno povzela komentar 18. člena OZ, saj je v delu, ki ga je tožena stranka izpustila, zapisano, da molk ali pasivnost stranke že po naravi stvari ne izraža volje za sklenitev pogodbe in da molk le v izjemnih primerih pomeni voljo za sklenitev pogodbe.4 Četudi je med strankama sicer obstajala trajajoča praksa glede plačevanja računov po likvidnostnih planih tožene stranke, to še ne pomeni, da je pasivnost tožnika glede uveljavljanja sankcij zaradi zamude pri plačilih šteti za njegovo soglasje pri spremembi pogodbeno dogovorjenega roka. Določba 12. člena OZ ima glede upoštevanja prakse, vzpostavljene med strankama, razlagalno in ne regulativno funkcijo, in se uporabi v primerih, ko je med strankama nekaj pomanjkljivo ali nejasno dogovorjeno, kar pa ni primer v obravnavani zadevi, kjer sta bili stranki sicer pogodbeno dogovorjeni za 30-dnevni plačilni rok.

23. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je dokazni postopek pokazal le to, da je tožnik toleriral kasnejše plačevanje tožene stranke in nič več kot to. Tožena stranka se je sklicevala na stališče višjega sodišča v odločbi I Cpg 1154/2012 z dne 19. 2. 2013, vendar pa s procesnega vidika obravnavana zadeva ni bila primerljiva z obravnavano. V citirani zadevi je namreč višje sodišče svoj zaključek o obstoju konkludentnega dogovora o podaljšanju plačilnega roka utemeljilo na neprerekanih navedbah stranke; v obravnavani zadevi neprerekanih navedb v smeri takega zaključka ni bilo. Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, pasivnost ne utemeljuje konkludentnega soglasja k sklenitvi (ali v tem primeru spremembi) dogovora.

24. Ni utemeljena navedba tožene stranke, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede izpovedi G. G. in H. H. v zvezi z domnevnim dogovorom nepopolna do te mere, da toženi stranki ni dana možnost izjave do tega dela sodbe in je zato podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vse relevantne okoliščine iz zaslišanja omenjenih je sodišče prve stopnje povzelo, če pa, upoštevajoč materialnopravna izhodišča, ki jih je prav tako konkretno pojasnilo (31. točka obrazložitve), izpovedi navedenih ni sledilo, to nikakor ne pomeni, da je bila dokazna ocena v tem delu arbitrarna, kar naj bi toženo stranko prikrajšalo za pravico do izjave.

25. V zvezi z izpovedjo G. G., iz katere je tožena stranka črpala pritožbeni očitek, da bi moral tožnik, če ne bi soglašal s kasnejšimi plačili, o tem podati jasno nasprotovanje, višje sodišče opozarja, da je tožena stranka v nasprotju sama s sabo. Če je tožena stranka zaradi likvidnostne situacije in sezonske narave dejavnosti sploh morala sestavljati likvidnostne plane, da je lahko poplačala tožnikovo delo in naj bi bil tožnik z likvidnostnim stanjem seznanjen, je nerazumno očitanje tožniku, da naj bi glede tega moral reagirati. Kakšna naj bi bila tožnikova reakcija, tožena stranka ni konkretizirala; če pa to vsebuje vlaganje kontinuiranih predlogov za izvršbo, sprožanje sodnih postopkov ali potencialno insolvenčnih postopkov, če nasprotna stranka naj ne bi mogla izpolniti svoje obveznosti, pa je povsem jasno, da dolgotrajni poslovni partnerji tega nemudoma ne bodo storili, prav tako pa to ne pomeni, da je druga stranka enostransko upravičena spremeniti razmerje s sklicevanjem na pomanjkanje nasprotnega aktivnega nasprotovanja nasprotne stranke. Tej ni treba ravnati aktivno, saj ima veljavno pogodbeno razmerje, ki ga je treba spoštovati.

26. Primerjava upoštevanja konkludentne spremembe dogovora o obračunu posameznega plovila in neupoštevanja trditev o konkludentni spremembi dogovora o plačilnem roku ni relevantna, ker ne gre za enaka položaja. Pri dogovoru o spremembi obračuna je tožena stranka s svojim aktivnim konkludentnim ravnanjem (plačilom računa) izkazala voljo za spremembo pravnega razmerja med pravdnima strankama. Glede podaljšanja plačilnega roka pa je tožena stranka trdila, da izkaz njegove volje za spremembo pogodbenega razmerja izhaja iz tožnikove pasivnosti v zvezi z zamudami tožene stranke, kar pa, kot je bilo pojasnjeno, materialnopravno ni pravilno stališče. 27. Zoper odločitev o stroških postopka sta se stranki pritožili le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi. Ker se je odločitev sodišča prve stopnje glede tega izkazala za pravilno, višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

28. Ker pri nobeni izmed pritožb niso bili podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

29. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Nobena od pravdnih strank ni uspela s pritožbo, zato je višje sodišče odločilo, da sami krijeta svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

1 Galič, A., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 216. 2 Po izpovedi A. A. naj bi bil "set" sestavljen iz med strankama usklajenega normativa ur za sestavo posameznega tipa plovila. 3 Iz elektronskega sporočila z dne 26. 6. 2019 ne izhaja, ali je bilo pod tožnikovim predvidenim obsegom dela do 31. 8. 2019 upoštevano eno plovilo X, ki je že bilo izdelano ali ne, zato razlikovanje med 16 in 17 plovili, kar pa po presoji višjega sodišča sicer ni odločilnega pomena. 4 Kranjc, V.: Obligacijski zakonik s komentarjem – splošni del, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 219.