Jedro

Duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, torej tudi škodo zaradi okrnitve časti in ugleda.

Obrazložitev

Revizija glede zneska 849.560 SIT (sedaj 3.545,15 EUR) odškodnine za premoženjsko škodo se zavrže. V ostalem delu se revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 3.430.000 SIT (sedaj 14.313,13 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila ter znesek 158.000 SIT (sedaj 659,32 EUR) z zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2001 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je dosojeno odškodnino v znesku 14.313,13 EUR zvišalo za 7.156,57 EUR. Spremenilo je tudi izrek o pravdnih stroških, razveljavilo pa je sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 1. 1. 2002 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z odločitvijo v skladu s tožbenim zahtevkom. Meni, da je iz naslova duševnih bolečin zaradi neupravičenega odvzema prostosti dosojena odškodnina prenizka in predlaga njeno zvišanje. Tožnik je bil namreč v javnosti prikazovan kot mafijec, ki se ukvarja z največjo trgovino z ilegalci. Zato je po izpustitvi iz pripora trpel za posttravmatsko stresno motnjo. Ta dejstva v izpodbijani sodbi niso bila ustrezno vrednotena. Poleg tega se tožeča stranka ne strinja z ugotovitvijo, da je zastaral zahtevek na plačilo odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Stališče, da je kot datum začetka teka zastaralnega roka potrebno šteti datum prejema odločbe višjega sodišča, ni sprejemljivo. V medijih se je namreč o tem dogodku pisalo tudi več tednov po tem datumu. Napačno je tudi stališče, da tožnik ni upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo. Dejstvo, da je imel pred odhodom v pripor vsako leto plačane prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, kaže, da je mesečno zaslužil vsaj v višini minimalnega dohodka.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija delno ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

6. V izpodbijani sodbi so v pravem obsegu našteta merila za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi neupravičenega odvzema prostosti. Ob upoštevanju specifičnih individualnih lastnosti oškodovanca, njegove osebnosti in zdravstvenega stanja, je treba duševno trpljenje ob dolžni individualizaciji opredeliti tudi s časom, prestanim zaradi neupravičenega odvzema prostosti. Izpodbijana sodba je poleg tega upoštevala tudi druge okoliščine, kot so ugled, ki ga je prej užival v svojem okolju, težave na zdravstvenem področju, posredno pa tudi naravo kaznivih dejanj, zaradi katerih očitka je bil priprt. Ko je upoštevalo še neprerekano dejstvo, da se je tožnik zaradi velike medijske izpostavljenosti pojavil tudi na televiziji v najbolj gledanem terminu, je našlo utemeljeno podlago za zvišanje na prvi stopnji dosojene odškodnine od zneska 10.000 SIT (41.072 EUR) na 15.000 SIT (62,59 EUR) za en dan neupravičenega odvzema prostosti.

7. Dosojena odškodnina je tudi po stališču revizijskega sodišča primerna in bo z njo kot zadostno satisfakcijo dosežen namen iz določbe 200. člena ZOR. Pri tem je bila opravljena primerjava s podobnimi primeri iz sodne prakse (delno jih citira tudi izpodbijana sodba). Načelu enake obravnave škod in odškodnin zanje v podobnih primerih je s prisojo odškodnine v znesku 21.468,37 EUR v celoti zadoščeno. Končno pa revizija v tej smeri, razen splošnih trditev, ne navaja okoliščin, ki bi morda pri odmeri odškodnine bile prezrte.

8. Določba 200. člena ZOR primeroma našteva podlago za prisojo pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti. Izpodbijana sodba je primarno sprejela pravno razlago, da duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost in da so v odškodnini za nepremoženjsko škodo zajete tudi duševne bolečine zaradi okrnitve časti in ugleda. Takšna je tudi tožbena trditvena podlaga. V okviru take dejanske in pravne podlage je tožniku odmerjena pravična denarna odškodnina tudi za škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti (ugotovitve o medijski izpostavljenosti in s tem zmanjšanju ugleda).

9. Kolikor pa je tožeča stranka na glavni obravnavi dne 26. 5. 2005 uveljavljala nov zahtevek poleg obstoječega, je pravno pravilno sklepanje, sprejeto v izpodbijani sodbi, da je (ob podanem ugovoru zastaranja) tak zahtevek zastaral po določbi 376. člena ZOR zaradi poteka triletnega zastaralnega roka. Za zatrjevano samostojno obliko škode je namreč tožnik že vedel ob vložitvi tožbe dne 26. 4. 2002, tožbeni zahtevek pa je „spremenil“ dne 26. 5. 2005. 10. Tožeča stranka je kot obliko škode zaradi neupravičenega odvzema prostosti uveljavljala tudi posttravmatsko motnjo (depresivnost, slabo spanje, kognitivne motnje) in utemeljevala obstoj duševnih bolečin zaradi te motnje. Vendar pa škode v tej smeri po ugotovitvah sodb sodišča druge in prve stopnje ni dokazala zaradi umika dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki bi takšne navedbe lahko utemeljeval, ali ovrgel. Sodišče druge stopnje je v tej smeri prav zapisalo, da bi duševne bolečine zaradi posttravmatske motnje lahko vplivale na višino odmere odškodnine, vendar le, če bi bile kot oblika škode dokazane. Revizija v tej smeri razen splošnega nestrinjanja ne navede okoliščin, ki bi jih pri sojenju sodišči nižjih stopenj morda prezrli.

11. Tožeča stranka je vložila revizijo tudi zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova premoženjske škode. Pri tem je kratko navedla, da je mesečno pred odhodom v pripor tožnik zaslužil „vsaj v višini minimalnega dohodka“. Revizijska trditvena podlaga se torej v tem obsegu nanaša le na škodo iz naslova izgube dohodka, ne pa na ostale postavke vtoževane odškodnine iz naslova premoženjske škode. Vendar pa je odškodnina iz tega naslova uveljavljena v znesku 849.560 SIT (sedaj 3.545,15 EUR), kar pomeni, da tožbeni zahtevek iz tega naslova ne presega 4.172,92 EUR, kar bi po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP še dovoljevalo revizijo. Zahtevek iz naslova premoženjske škode ima v tem primeru namreč drugačno podlago od zahtevka iz naslova nepremoženjske škode, zaradi česar ga mora revizijsko sodišče pri odločanju o dovoljenosti revizije ločeno obravnavati (41. člen ZPP). Zato je v navedenem obsegu postopalo po določbi 377. člena ZPP in revizijo, kolikor izpodbija odločitev o premoženjski škodi, zavrglo.