Jedro

Način izvajanja posesti v preteklosti v motenjski pravdi ni pravno odločilno dejstvo, zato tožnici ni mogoče očitati, da načina obdelave spornega zemljišča v preteklosti ni zatrjevala. Ker pa način obdelave spornega zemljišča v preteklosti pojasni okoliščine v zvezi s sedanjim posestnim stanjem, je sodišče ravnalo pravilno, da je trditve strank o zadnjem posestnem stanju preverilo tudi z načinom obdelave zemljišča v preteklosti, o čemer je izpovedovala večina prič.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sovje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki prepovedalo bodoče posege v tožničino posest nepremičnine parc. št. 814/115 k. o. X s podiranjem dreves, in žaganjem ključavnice obešanke na vratih, ki vodijo na parcelo, kar je tožnica storila v času od 13.10.2012 do 23.10.2012 in s tem motila tožničino posest te nepremičnine. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 381,22 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da se zahtevek zavrne. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je tožničin odvetnik na naroku dne 17.6.2013 spremenil tožbeni zahtevek tako, da je namesto prepovednega oz. opustitvenega zahtevka postavil zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja z namestitvijo nove ključavnice. S pisno vlogo je tožeča stranka ponovno spremenila tožbeni zahtevek, sodišče pa je tako spremembo s pravnomočnim sklepom z dne 18.10.2013 dovolilo. Meni, da sodišče s stališčem, da mora biti izjava o odpovedi oz. umiku dela zahtevka nedvoumna in jasna, sanira ravnanje tožničinega odvetnika, s čemer stranki neenakopravno obravnava. Iz zapisnika naroka z dne 17.6.2013 ni razvidno, da bi 2. točka izreka ostala nespremenjena. Ker tožeča stranka torej ne uveljavlja prepovedi opustitve bodočih posegov, zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja pa je že pravnomočno zavrnjen, tožnica nima interesa za ugotovitveni del zahtevka. Dne 17.6.2013 postavljen zahtevek je prepozen. Ker je sodišče upoštevalo dopolnitev zahtevka in trditve, podane po zaključku prvega naroka, je kršeno določilo 286. čl. ZPP. Graja zavrnitev dokaznega predloga z ogledom in poizvedbami pri MKGP. Če je sodišče štelo, da je dokazni predlog nesubstanciran, bi moralo toženko pozvati k njegovi konkretizaciji. Oba dokaza bi bilo potrebno izvesti zaradi preveritve zadnjega mirnega stanja posesti, kot tudi v podkrepitev toženkinih navedb, da je bila sporna nepremičnina več let zapuščena. Opozarja, da tožnica ni izpovedovala, da je ograjo, vrata in ključavnico vzdrževala, ali kako drugače izvrševala posest nepremičnine. Tožnica tudi ni dovolj določno zatrjevala obiskovanja sporne nepremičnine, saj je navedla le dva obiska sporne nepremičnine; izpovedala je celo, da je praviloma obiskovala sosednjo parcelo. Opozarja, da tožnica ni zatrdila, da bi imela ključ, ki je odpiral vrata ograje, ki vodijo na parcelo in da je tako prihajala na parcelo. Izpovedi prič S. in N. Ž., A. K. in A. G. tožničinih navedb ne morejo nadomestiti. Tudi tega, da bi na parceli imela in obdelovala vinograd, tožnica ni trdila, zato je utemeljevanje sodbe s tem dejstvom nedopustno. Enako velja za dejstvo, da so na nepremičnino hodili S., N. Ž. in S. Ž. Sodba, ki temelji na dejstvih, ki niso zatrjevana, je nezakonita, saj krši načelo dispozitivnosti in kontradiktornosti. Zgolj navedba, da je dne 23.10.2012 tožnica tako kot ponavadi prišla na nepremičnino in da je na parcelo prihajala, ne zadostuje. To ni substancirana trditev o načinu koriščenja nepremičnine. Posest pomeni dejansko oblast nad stvarjo. Posest mora biti transparentna, trajna izključujoča, zato vsakršno razmerje tožnice do stvari še ne predstavlja tožničine posesti. Enako stališče je zavzeto v zadevi VSC Cp 143/2008. Opozarja, da so priče N. Ž., S. Ž., A. K. in K. S. tožničini sorodniki, česar sodišče pri vrednotenju njihovih izpovedi ni upoštevalo. Dvom v tožničino izpoved vzbuja dejstvo, da bližnjih sosedov ne pozna po imenu in priimku. Priča N. Ž. je neverodostojna, ker zatrjuje urejanje sporne parcele, čeprav ostali dokazi potrjujejo, da je zaraščena in ker priča ne pozna bližnjih sosedov. N. Ž. prihaja s seboj v nasprotje, ker govori, da je parcela leta 2004 postala bratova, da je še v letih 2011 in 2012 pomagal bratu, po drugi stani pa, da zaradi sladkorne bolezni ne more fizično delati. V nasprotju z izpovedjo N. Ž. je S. Ž. izpovedal, da je parcela tožničina. Priče so bile enotne le v izpovedi, da naj bi se trta posekala leta 2010, kar pa sploh ni bilo zatrjevano. S., ki je izpovedal, da je na nepremičnini nazadnje delal leta 1991, je ovrgel tožničino izpoved, da naj bi na nepremičnini delal v letu 2011 in 2012. Povsem prezrti pa sta izpovedi sosedov M. in V. H., da tožnice in od nje poslanih ljudi na parceli nista videla, videla pa sta toženkina sinova. Priči sta neobremenjeni z zadevo; ali sta toženkina sinova na parceli videli 6 ali 4 leta nazaj, ni bistveno, ker si je točne datume težko zapomniti. Tudi soseda N. tožnice in njenih ljudi na nepremičnini ni videla. Ovrgla je izpoved, da je bil vinograd posekan leta 2012, saj je izpovedala, da je bil posekan že pred 10 leti, torej okoli leta 2003. Izpoved priče G. označuje za neverodostojno, ker je v nasprotju z izpovedbami ostalih sosedov in ker se je pred zaslišanjem pogovarjal s tožničinim sinom. Navaja, da je dokazni postopek potrdil, da so posest izvrševali toženka in njeni ljudje, ki so na parcelo prihajali tako, da so privzdignili ograjo, ki je bila poškodovana.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša, da tožeča stranka zahtevka za prepoved bodočih motilnih dejanj ni umaknila. Iz zapisnika naroka z dne 17.6.2013 je razvidno, da je na poziv sodišča zahtevek zgolj dopolnila. V tožbi postavljen zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja je bil nedoločen in na poziv sodišča ga je tožeča stranka konkretizirala z zahtevo po namestitvi nove ključavnice obešanke ter izročitvijo ključev te ključavnice. Preostalega dela 2. točke tožbenega zahtevka (prepoved bodočih posegov v posest) tožeča stranka ni niti spreminjala niti umaknila, zato je ta del zahtevka postal 3. točka, stroškovni del pa 4. točka zahtevka. Pritožbeno sodišče soglaša, da mora biti tožnikova izjava, da zahtevek umika, izrecna in nedvoumna. Take izjave tožeča stranka ni podala. Nasprotno! V vlogah z dne 17.6.2013, 12.9.2012 in na naroku 18.10.2013 je izrecno izjavila, da zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja ni umaknila in pri postavljenem zahtevku vztrajala.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z zavrnitvijo dokaza z ogledom in poizvedbami o oblikovanju GERK-a. Stanje nepremičnine je razvidno iz fotografij, sicer pa sta stranki soglasni, da je sporno zemljišče zaraščeno in nevzdrževano oz. že več let neobdelovano. Dejstvo, katera od strank je zemljišče obdelovala, z ogledom ni ugotovljivo, sicer pa nobena od strank ni zatrjevala, da bi v zadnjih letih zemljišče obdelovala. Pritožba zato neutemeljeno opozarja na nujnost izvedbe dokaza z ogledom nepremičnine. Tudi s poizvedbami pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano o vzpostavitvi grafičnih enot rabe zemljišč kmetijskih gospodarstev – GERK dejansko stanje ne bi bilo razjasnjeno. Predmet obravnave je namreč posest zemljišča in ne z akti predvideno oblikovanje grafičnih enot zaradi njegove obdelave. Da bi bilo s temi poizvedbami ugotovljivo tudi kaj drugega, tožena stranka ni zatrjevala. Ni mogoče soglašati s pritožbo, da na ministrstvu vzpostavljen sistem enotne rabe zemljišč izkazuje posest zemljišč.

7. Tožnica je svojo posest sporne nepremičnine zatrjevala. Navedla je, da ima nepremičnino ograjeno z ograjo, da so vrata ograje zaklenjena s ključavnico obešanko in da je na nepremičnino prihajala. Zatrdila je celo lastninsko pravico, torej lastniško posest in dobroverno posest (27. in 28. čl. Stvarnopravnega zakonika). Ker tožena stranka ograjenosti zemljišča in zaklenjenosti vrat ograje ni zanikala in ni zatrjevala, da bi dejansko oblast nad stvarjo izvrševal kdo drug (zatrjuje okupacijo nepremičnine, ki je nihče ni imel v posesti), je nepomembno, da tožnica ni zatrjevala obdelovanja, čiščenja zemljišča oz. drugih navzven vidnih dejanj, ki bi izkazovala njen tovrsten odnos do nepremičnine. Pritožnica neutemeljeno izpostavlja, da tožnica ni zatrjevala vzdrževanja ograje, vrat in ključavnice, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo izpostavljeno, da bi bilo to potrebno ali da bi to počel kdo drug.

8. V okviru obravnave sedanjega posestnega stanja je sodišče lahko presojalo tudi izpovedi prič o obdelavi sporne nepremičnine v preteklosti (vinograd in njegov posek). Način obdelave spornega zemljišča v preteklosti ni pravno odločilno dejstvo, zato tožnici ni mogoče očitati, da ga ni zatrjevala. Ker pa pojasni okoliščine v zvezi sedanjim posestnim stanjem, je sodišče ravnalo pravilno, da je trditve strank o zadnjem posestnem stanju preverilo tudi z načinom obdelave zemljišča v preteklosti, o čemer je izpovedovala večina prič. Že v tožbi je tožnica navedla, da priče K. S., N. Ž. in S. Ž. vedo izpovedovati o pravno pomembnih okoliščinah. Ni potrebno, da bi bil zatrjevan vsak obisk oz. odnos prič do nepremičnine. Razpravnega načela, vsebovanega v 7. čl. ZPP, sodišče prve stopnje ni kršilo.

9. Pritrditi ni mogoče niti pritožbeni graji dokazne ocene. Izpovedi prič N. Ž., S. Ž., A. K. in K. S. so skladne in zato prepričljive. Opisujejo tak odnos do nepremičnine in táko intenzivnost stikov z nepremičnino, da jim ni mogoče očitati, da sosedov nepremičnine ne poznajo. Zaradi skladnosti njihovih izpovedi in skladnosti z drugimi izpovedbami, se dvom v njihovo verodostojnost ne pojavi. Zaradi sorodstvenega razmerja dveh od njih s tožnico je bistveno, da so izpovedi potrjene tudi z izpovedjo soseda A. G., ki z interesom za izid postopka ni obremenjen.

10. Neskladnosti v izpovedi priče N. Ž. ni. Priča je delila premoženje s tožničinim možem tako, da je sporna nepremičnina postala last tožničinega, sedaj že pokojnega moža. O kakšni večji fizični pomoči priča ni izpovedovala, tako da njena izpoved o sladkorni bolezni ni v nasprotju z izpovedjo, da so skupaj čistili parcelo in da je šla pomagat, če je brat za to prosil. Ker je tožničin mož (brat N. Ž.) umrl, izpovedba S. Ž., da je nepremičnina sedaj tožničina, ni v nasprotju z ostalimi izpovedbami in ne kaže na neverodostojnost katerekoli od njih.

11. S. je izpovedal o opravilih, ki jih je izvedel za Ž., sicer pa na nepremičnino ni prihajal, zato ni nenavadno, da o odstranjevanju vinograda ni izpovedoval. Različni izpovedi tožnice in S. o tem, ali je S. na nepremičnini delal tudi v letih 2011 in 2012, ne ustvarjata dvoma v verodostojnost katere koli od njiju, saj gre za pravno neodločilno dejstvo. Izpovedi sta skladni, da je priča imela ključ ograjnih vrat in da ga je dobila od Ž.

12. Pritožba pravilno izpostavlja skladno izpoved po tožnici predlaganih prič, da je bila trta posekana v letu 2010. Priči H. o stanju nepremičnine pred posekom vinograda nista bili vprašani; izpovedovali sta le o z drevjem poraščenem delu nepremičnine. Ker podrobneje nista bili izprašani, pritožba neutemeljeno izpostavlja njuno izpoved, da tožnice in njenih ljudi na nepremičnini nista videla. O.N. je izpovedala o poseku trte pred desetimi leti, torej bistveno pred letom 2010, kar pa ni odločilno, saj po poseku trte tožeča stranka posesti nepremičnine ni opustila, zgolj izvajala jo je na drug način. Sicer pa je N. govorila o Ž. parceli in toženkinemu sinu čiščenje zemljišča naročala zato, ker ga je zamenjala za Ž. (tožničinega človeka). Tudi N. je potrdila urejenost spornega zemljišča dokler je bil na njem vinograd in dokler je živel tožničin mož, potem pa o zaraščenosti tega zemljišča. Neverodostojni pa sta izpovedi B. in S. P., saj se njuni izpovedi razlikujeta med seboj glede časa, v katerem naj bi toženka in njeni predniki čistili sporno parcelo. Razen tega toženka čiščenja zemljišča pred spornim motilnim ravnanjem sploh ni zatrjevala(1).

13. V pritožbi zatrjevan način, na katerega naj bi toženka in njeni ljudje na to zemljišče prihajali – z dviganjem poškodovane ograje in ne skozi vrata, ki so bila zaklenjena – kaže, da toženka neposredne dejanske oblasti nad nepremičnino ni imela. Če bi bil ključ od smrti stare matere dalje izgubljen, toženka z izdelavo novega oz. menjavo obešanke ne bi čakala in zaradi čiščenja na sporno nepremičnino ne bi prihajala z dviganjem poškodovane ograje. Pravilna je ugotovitev, da je posest spornega zemljišča imela tožnica, ki je imela ključe vrat in z obiskovanjem vršila nadzor nad nepremičnino.

14. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

(1) V odgovoru na tožbo je navedla, da je podedovala povsem zaraščeno in praktično neprehodno nepremičnino; zaradi smrti moža (v maju 2012) je s čiščenjem začela šele oktobra 2012.