Jedro

Tožena stranka bi morala potem, ko ji je tožeča stranka prerekala kakršno koli plačilo pobotne terjatve, navesti konkretna dejstva o izvedenih plačilih (kdaj, koliko, kako je bilo plačanega). Šele če bi pritožnica izpolnila trditveno breme in navedla konkretna dejstva o izvedenih nakazilih, bi moralo sodišče izvesti predlagane dokaze oziroma pojasniti, zakaj jih ni izvedlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1.) zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke, da obstoji njena terjatev do tožeče stranke v višini 91.069,70 EUR; (2., 3.) odločilo, da ostaneta sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 43528/2017 z dne 19. 5. 2017 in VL 49704/2017 z dne 2. 6. 2017 v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka ter (4.) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 5.817,07 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. Pritožbo vlaga v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Bistvo pritožbe je, da je sodišče zagrešilo več povezanih bistvenih kršitev določb postopka: sodišče ni sledilo pravilu, da se dokazujejo samo sporna dejstva in da so nesporna dejstva ugotovljena, torej, da se posebej ne dokazujejo; nato pa je tožena stranka predlagala zaslišanje strank, zaslišanje prič in izpis bančnega prometa ter celo postavitev izvedenca finančne stroke, pa je sodišče štelo, da navedba o poplačilu terjatve ni podprta z dokaznimi predlogi. Kako naj se dokazuje navedbo o plačilu, če ne ravno na tak način – torej z izvedencem finančne stroke, izpiski bančnega prometa ter vpogledom v računovodsko-poslovno dokumentacijo glede gospodarske družbe C. d.o.o. 3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Pritožnica (tožena stranka) v bistvenem zatrjuje, da je sodišče pri odločanju o ugovoru zaradi pobota storilo bistvene kršitve določb postopka.

7. Pritožnica se je v postopku pred sodiščem prve stopnje branila z ugovorom zaradi pobota. Takšna obramba tožene stranke hkrati pomeni, da obstoj tožbene terjatve ni sporen. Zato je višje sodišče pritožbo in izpodbijano sodbo presodilo v delu, v katerem je sodišče zavrnilo pritožničin ugovor zaradi pobota.

8. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in ni obremenjena z očitanimi kršitvami določb postopka.

9. ZPP v drugem odstavku 214. člena ZPP določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhajajo iz siceršnjih navedb stranke. Zatrjevana relativno bistvene kršitev določb postopka ni podana.

10. Pritožnica je v prvi pripravljalni vlogi uveljavljala ugovor zaradi pobota. Navedla je, da iz naslova pogodbe o prenosu terjatve z dne 21. 12. 2015 tožeči stranki že nakazala za dolgove, ki so bili predmet pogodbe o prenosu terjatve. Ugovor zaradi pobota je vložila za pobotno terjatev v znesku 91.069,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2017 (od vložitve predloga za izvršbo). Zatrjevala je plačilo (nakazilo), ki ga je opravila sama. Tožeča stranka je temu v drugi pripravljalni vlogi nasprotovala z navedbo, da ne samo, da je pogodba o prenosu terjatve z dne 21. 12. 2015 ponarejena, saj je tožeča stranka ni nikoli sklenila, zanika tudi, da bi od tožene stranke prejela kakršna koli plačila, ki ne bi imela pravne podlage, oziroma katerih pravna podlaga bi odpadla. Tožeči stranki ne dolguje ničesar, ugovor zaradi pobota ni utemeljen. Navedla je še, da pritožnica le pavšalno navaja, da naj bi tožeči stranki nakazala znesek 91.069,70 EUR in da naj bi odpadla podlaga za plačilo. Kdaj naj bi ji ta znesek nakazala, ni navedla, kot tudi ni ni predložila nobenega dokaza o opravljenem plačilu (iz vloge tožene stranke z dne 26. 9. 2017 [X Pg 1491/2017] izhaja, da je v zvezi s tem predlagala vpogled v poslovno dokumentacijo tožeče stranke glede C. d.o.o., pogodbo o prenosu terjatve, zaslišanje direktorjev obeh pravdnih strank in izvedenca finančne stroke, ki naj pregleda poslovno dokumentacijo).

11. Na naroku je tožena stranka predložila novo vlogo in zatrjevala, da gre za terjatev, ki jo je pridobila od družbe K. Te terjatve so bile prenesene na toženo stranko, kar je bilo znano tudi tožeči stranki. Te terjatve se uveljavljalo v pobot v tem postopku. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo izhaja še, da je tožeča stranka vztrajala pri prej navedenih trditvah.

12. Ne samo, da je zatrjevano razmerje očitno res komplicirano, kot to sama pritožnica prizna v pritožbi, pritožnica je na naroku celo delno spremenila svojo trditveno podlago tako, da ne zatrjuje, da bi ona plačala te zneske, temveč jih je plačala K., torej njena pravna predhodnica (glej tudi pripravljalno vlogo z dne 16. 11. 2017).

13. Višje sodišče se ne strinja s pritožbenim stališčem, da so bile trditve tožene stranke glede pobotne terjatve neprerekane. Iz zgoraj povzete vsebine vlog obeh strank (v pritožbeno pomembnem delu) izhaja, da je tožeča stranka zanikala prejem kakršnega koli plačila v ugovarjanem znesku (glej zlasti zadnji odstavek vloge 2. pripravljalne vloge z dne 24. 10. 2017), čeprav se na samem naroku glede nove trditve o prenosu terjate s strani K. ni konkretneje opredelila, vztrajala pa je na do takrat povedanem. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe nadalje tudi pravilno ugotovilo, da pritožnica konkretnih trditev v zvezi s plačilom (nakazili; glej zadnji odstavek pritožničine vloge z dne 26. 9. 2017) ni zatrjevala. Tožena stranka bi morala potem, ko ji je tožeča stranka prerekala kakršno koli plačilo pobotne terjatve (po pogodbi z dne 21. 12. 2015), navesti konkretna dejstva o izvedenih plačilih (kdaj, koliko, kako je bilo plačanega). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 7. in 212. člen ZPP (prim. sodbi VS RS, III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 in II Ips 312/2017 z dne 28. 6. 2018). Šele če bi pritožnica izpolnila trditveno breme in navedla konkretna dejstva o izvedenih nakazilih, bi moralo sodišče izvesti predlagane dokaze oziroma pojasniti, zakaj jih ni izvedlo. S tem je višje sodišče hkrati odgovorilo na pritožničino trditev o kršitvi pravil postopka iz druge alineje šestega odstavka 2. strani pritožbe.

14. Sodišče prve stopnje torej tudi ni preslišalo izjav tožene stranke, svojo odločitev pa je razumno in pravilno utemeljilo. Sodbi ni mogoče očitati arbitrarnosti ali odstopa od sodne prakse. V tem delu je pritožbena vsebina ostala pavšalna in nekonkretizirana. Višje sodišče posebej ne odgovarja na pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica povzema odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega ter Vrhovnega sodišča. V tem delu namreč pritožnica zgolj pavšalno in počez zatrjuje vsebino odločitev sodišč, brez konkretne povezave na odločitev sodišča prve stopnje.

15. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.