Jedro

Odločilno je, da je šlo v postopku, ki ga je vodila Geodetska uprava, za vprašanje katastrske meje, konkretno pa se obravnava lastninski spor.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (v izpodbijanem delu - I. in III. točka izreka).

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta tožnika lastnika nepremičnine parc. št. 1727/14, k. o. X (ID znak ...), in sicer vsak do ½ (I. točka izreka). Del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izstavitev listine za vknjižbo, je zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnikoma povrniti pravdne stroške v znesku 187,80 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje (smiselno) predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi zaključka, da imata tožnika na nepremičnin parc. št. 1727/14, k. o. X, močnejšo pravico od toženca, čeprav je bila pri njej vknjižena lastninska pravica na ime toženca. Sodišče bi moralo upoštevati, da je parc. št. 1727/14, k. o. X nastala v letu 2012 v postopku evidentiranja dela meje in parcelacije, to je z odločbo GURS, OGU ... z dne 5. 12. 2012. Odločba je postala pravnomočna. V predmetnem postopku evidentiranja urejenega dela meje sta kot stranki sodelovala tudi tožnika kot lastnika parc. št. 2116/1, k. o. Y. Ta njuna parcela je mejila na parc. št. 1727/9, k. o. X, s tistim delom, ki je po parcelaciji pridobil parc. št. 1727/14. V okviru navedene parcelacije je meja postala dokončna, kar je nesporno. Soglasje volj mejašev o poteku meja predstavlja pogodbeno ureditev, konkretno vprašanja lastnine na parc. št. 1727/14, k. o. X. Iz sodne prakse izhaja, da ima sporazumno določena meja med mejašema in vkopavanje mejnikov pravno naravo močnejše pravice (Frantar, Stvarno pravo, GV, Ljubljana, str. 481). Seznanjenost B. je dokazana tudi z izpovedbo A. A., takratnega vodje novomeške enote ARSO. Izpostavlja vabilo na mejno obravnavo z dne 26. 3. 2012, ki ga je prejel in sodišču predložil tožnik, v katerem je navedeno, da bodo parcelne meje tudi označene z mejnimi znamenji na terenu. Po dokončnosti in pravnomočnosti odločbe GURS ... z dne 5. 12. 2012 ni več mogoče priznati drugemu močnejše pravice od vpisane lastninske pravice, predmetni postopek je bil pričet leto in pol kasneje. S strani Š. je šlo zgolj za nejasnost o poteku meje v smislu meter sem ali meter tja, tožnika pa sedaj zatrjujeta spor o določeni zemeljski površini. Če bi tožnika res mislila, da je celotna površina njuna, ne bi mogla pristati na pokazano in nato določeno (dogovorjeno) mejo, ampak bi že ob parcelaciji trdila, da je predmetna površina integralni del njune parcele št. 2116/1 (sedaj 2116/10), k. o. Y. Tožnika nista mogla biti dobroverna iz tega razloga in zato, ker je iz vseh mapnih kopij razvidno, da je meja vedno potekala v premici, med tem ko levi breg potoka Š. nesporno in vsem na očeh predstavlja izrazit lok. Izpovedba tožnika, da je bilo katastrsko stanje preverjano samo za parcelo za hišo, ne vzdrži resne presoje. Odločitev sodišča, ki je zavrglo edine objektivizirane dokaze dejanskega stanja kot neuporabne, je napačna. Gre za ortofoto posnetke iz let 1986 in 1989(1) (in ne 1999, kot navaja sodba). Iz njih izhaja različna raba spornega zemljišča s strani Š. in B. Toženec je natančno opisal način uporabe sporne površine. Ali se je oralo do struge potoka med pravdnima strankama ni bilo sporno in je sodišče izvajalo dokazni postopek o nespornem dejstvu, pri tem pa je očitno prišlo do drugačnih zaključkov. Sodišče je poklonilo vero samo pričam tožnikov namesto objektiviziranim dokazom. Toženca sta tožnika pri občasnem poseganju v predmetno parcelo odganjala in odgnala, tako da posegi nikoli niso bili dobroverni, priposestvovalna doba ni bila izpolnjena. Zmoten je zaključek sodišča, da toženec ni želel pričati, sodišče je zmotno razumelo zdravniško potrdilo. Zaradi bolezni je B. B. prevzela skrb za družinske nepremičnine, zato je njena izpovedba bolj verodostojna.

3. Pritožba je bila vročena tožnikoma, ki sta v pravočasnem odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika vsak do polovice lastnika sporne nepremičnine (parc. št. 1727/14, k. o. X), saj sta jo od leta 1980, ko sta začela zemljišče zasipavati in uporabljati, že do sprejetja Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) po do takrat veljavnih predpisih (Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Občem državljanskem zakoniku), priposestvovala(2).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spora med pravdnimi strankami glede sporne parcele do leta 2012 (ko se je izvedla parcelacija), ni bilo. Iz izpovedb strank in zaslišanih prič je sodišče zaključilo, da so dejansko Š. (na strani toženca) šele v letu 2012 ugotovili, da zemljiškoknjižna situacija ni skladna z dejansko situacijo. Ker pa so bili spori med strankama že od prej, je to botrovalo tudi predmetni pravdi(3).

7. Pritožba izpostavlja, da je sporna nepremičnina nastala v letu 2012, in sicer v postopku evidentiranja urejenega dela meje in parcelacije (odločba GURS z dne 5. 12. 2012). Višje sodišče ne pritrjuje pritožbeni tezi, da so stranke v tem postopku „določile, do kod sega lastninska pravica enega in do kod lastninska pravica drugega“ in da ima sporazumno določena meja v postopku, ki je tekel pri Geodetski upravi, naravo močnejše pravice. Kot prvo je treba izpostaviti, da teh trditev (prvi odstavek 337. člena ZPP) oziroma argumentov tožena stranka ni postavila v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato niso bile predmet obravnave pred sodiščem prve stopnje. Vendar pa višje sodišče, v okviru pravilne uporabe materialnega prava pojasnjuje, da je odločilno, da je šlo v postopku, ki ga je vodila Geodetska uprava, za vprašanje katastrske meje, konkretno pa se obravnava lastninski spor.

8. Pritožba se sklicuje tudi na literaturo, do katere pa se višje sodišče, ker gre za literaturo, ki glede na datum izdaje še ni obravnavala določb SPZ (glede ureditve meje), dodatno ne opredeljuje.

9. Tudi sicer pa je sodna praksa glede vprašanja, ki ga smiselno odpira pritožba, jasna. Močnejša pravice se tudi pri meji, ki je dokončno urejena v upravnem postopku, le domneva, domneva pa se lahko ovrže z dokazovanjem močnejše pravice, kot v konkretnem primeru – na podlagi priposestvovanja(4). Ob tem je treba ponovno poudariti, da gre v konkretnem primeru za lastninski spor.

10. Že sodišče prve stopnje je poudarilo, da je dobro vero tožnikov presojalo do leta 2012, (šele) takrat pa so se med strankami pričeli spori. Ker je dobrovernost v zahtevanem časovnem obdobju izkazana pred letom 2012 (primerjaj 5. točko te obrazložitve), pritožnik s sklicevanjem na okoliščine v zvezi z mejno obravnavo iz leta 2012 že iz razloga časovne nerelevantnosti ne more biti uspešen, prav tako iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bi bila tožnika s strani toženca in njegove žene v relevantnem obdobju „odgnana s spornega zemljišča“. V luči časovne nerelevantnosti je treba presojati tudi navedbe, da „če bi tožnika mislila, da je celotna površina njuna, ne bi pristala na dogovorjeno mejo“, ki tudi sicer predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se je do pravočasnih navedb glede odločb GURS (pravilno) opredelilo, predvsem na 16. strani sodbe(5).

11. Nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) predstavljata tudi navedba, da si tožnika „nista mogla dobroverno zamišljati, da imata kakšno pravico na spornem zemljišču, saj je iz mapnih kopij jasno razvidno, da je meja vedno potekala v premici, ki izhaja tudi iz prikaza parcel, ki sta jih tožnika priložila k tožbi, medtem ko levi breg potoka Š. vsem na očeh predstavlja izrazit lok“ in pritožbi priložen dokaz Kopije katastrskega načrta št. 4/684. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo (15. stran sodbe), da relevantni del potoka sploh ni bil vrisan v mapnih kopijah, oziroma da je iz prikaza parcel GURS z dne 14. 6. 2011 videti, da potok v delu, ki zadeva pravdne stranke, ni vrisan in da neuka stranka sama ne more zaključiti, kje je meja med zemljišči pravdnih strank oziroma kje je potok ter da je v luči vseh okoliščin sprejemljiva trditev tožnika, da so katastrsko stanje preverjali le za parcelo, na kateri so gradili hišo, ne pa za ostala zemljišča. Ob prepričljivih zaključkih, ki jih višje sodišče sprejema, se obravnavane pritožbene graje dodatno izkažejo za neutemeljene.

12. Odločitev sodišča prve stopnje, ki ni izvedlo dokaza z dokumentacijo (ortofoto posnetki), ker jih je toženec predložil na zadnjem naroku, torej prepozno, je pravilna in zato višje sodišče prepozno predloženih ortofoto posnetkov tudi ne bo dodatno preverjalo v pritožbenem postopku, kot to želi pritožnik. Prepričljivo je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi, da je toženec že ob odgovoru na tožbo vložil dva ortofoto posnetka iz let 1986 in 1999(6), s katerima je dokazoval, do kje je bila njiva orana (glede slednjih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz njih nič ni jasno vidno), in bi torej lahko pravočasno predložil tudi posnetke, ki jih je na zadnji obravnavi.

13. Tudi sicer s sklicevanjem na predmetne posnetke pritožnik izpostavlja različno rabo spornega zemljišča, vendar pa je že sodišče prve stopnje v okviru presoje upoštevalo, da je že toženec sam trdil, da ni vedel, kje je meja (začetek 14. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Predvsem pa je odločilen končni zaključek sodišča prve stopnje, ki temelji na izčrpni in življenjsko prepričljivi dokazni oceni, da sta tožnika sporno zemljišče uživala do naravne ovire (potoka), uživanja pa jima ni nihče branil. 14. Pritožnik navaja, da je bilo vprašanje, ali se je oralo do struge potoka, nesporno, da pa je sodišče po dokaznem postopku prišlo do drugačnih zaključkov. Kakšni drugačni zaključki naj bi to bili, ne konkretizira, niti niso utemeljeni očitki, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Gre za okoliščine, o katerih je toženec izpovedal že na zaslišanju(7). Toženčeva žena je izpovedala, da ko je mož oral tožnikom, nič ni bilo zaorano v sporno zemljišče, ker se v ta svet sploh ni dalo orati (9. stran sodbe sodišča prve stopnje). O neoranju čisto do potoka, dokler je bilo varno, dokler se je dalo orati, pa so izpovedale tudi priče(8), kar vse je upoštevalo sodišče prve stopnje v okviru dokazne ocene. Ne gre torej za okoliščine, ki bi smiselno potrjevale pritožbeno tezo o razlikovanju med zemljišči in posledični nedobrovernosti.

15. Sodišče prve stopnje je priče razvrstilo v tri sklope, in sicer v prvi sklop, ki so potrdile izpovedbo tožeče stranke, drugi sklop, katerih izpovedbe so nevtralne ali pa priče niso izpovedale nič bistvenega, in tretji sklop, katerih izpovedbe so v korist tožene stranke. Sodišče je zaslišanja prič podrobno obravnavalo in jih tudi sintetično, življenjsko in logično prepričljivo povezalo v celovito dokazno oceno. Višje sodišče posledično ne sprejema očitkov o neverostojnosti prič, niti ga ne prepričajo navedbe, da gre pri pričah na strani tožnika za „združbo“, ker so priče nastopale „že v sodnem postopku proti G. sinu“. Glede izpovedbe priče A. A. pa se je sodišče prve stopnje izčrpno in prepričljivo opredelilo na 15. strani obrazložitve.

16. Sodišče prve stopnje ni zaključilo, da Š. „niso imeli dostopa do spornega zemljišča“, kot to očita pritožba, ampak je zaključilo, da gre z njihovega stališča za ekonomsko nevažno zemljišče, saj je to zemljišče na drugi strani potoka, do katerega imajo dostop le prek tujega zemljišča, ali pa če postavijo brv preko potoka, poleg tega pa gre za majhno površino ob potoku, ki za gospodarjenje ni pomembna.

17. Sodišče prve stopnje je glede toženca v sodbi opisalo zgolj osebni vtis(9). Po mnenju sodišča prve stopnje je za pravdo bolj zainteresirana toženčeva žena, vendar pa slednje ne pomeni, kot to uveljavlja pritožba, da „je zato njena izpovedba bistveno bolj pomembna in verodostojna“. Gre za enega izmed dokazov, vpetega v dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je prepričljivo vzelo v obzir in obravnavalo vse okoliščine primera, iz sodbe, kot je tudi povzeto v opombi, pa tudi ne izhaja, da bi sodišče „povsem napačno razumelo zdravniško potrdilo“, kot to navaja pritožnik.

18. Zoper stroškovno odločitev se pritožba konkretizirano ne pritožuje, zato je višje sodišče dodatno ne obravnava.

19. Ker sodišče prve stopnje ni storilo ne očitanih in tudi ne kakšne od kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradi dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), upoštevajoč da tožnika povrnitve stroškov pritožbenega postopka nista uveljavljala.

Op. št. (1): Pritožba sicer navaja leto 1289, vendar višje sodišče ocenjuje, da gre za očitno pomoto.

Op. št. (2): Sodišče je presodilo, da toženec ni uspel izkazati, da bi bili Š. do začetka spora, to je do leta 2012, v posesti spornega zemljišča, saj so bili posestniki B. Toženec tudi ni uspel izpodbiti trditve tožnikov, da so bili že najmanj od leta 1980, ko so začeli delati hišo v S. vasi in so od prednikov prevzeli v posest podarjene nepremičnine, v dobri veri, da tudi sporno zemljišče spada k zemljiščem, ki jih je tožnica pridobila od svojih bližnjih sorodnikov in tudi ne, da bi si toženec kot dejanski zemljiškoknjižni lastnik spornega zemljišča do leta 2012 tega kdaj lastil ali nasprotoval posesti B. Op. št. (3): Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da drugače ne more razumeti trditve toženca, da bo predmetno zemljišče, če uspe v pravdi, brezplačno podaril državi, kar je sodišče prve stopnje še dodatno utrdilo v prepričanju, da gre za pravdo, ki jo motivirajo slabi odnosi med družinama pravdnih strank.

Op. št. (4): Smiselno primerjaj VSL sklep I Cp 3424/2014, VSL sklep II Cp 1688/2015, VSL sklep I Cp 664/2010, VSK sklep Cp 1178/2008, VSM sklep I Cp 1443/2014. Op. št. (5): In sicer glede mejnega ugotovitvenega postopka iz leta 1998, glede česar je sodišče ugotovilo, da se je tekom postopka ugotovilo, da meritev ne bo tangirala zemljišča tožnikov, zato tožnika nadalje v postopku nista sodelovala.

Op. št. (6): Glede navedbe let pritožba očita sodišču pomoto, na kar pa je odgovoriti, da je toženec sam v odgovoru na tožbo (list. št. 8) navedel, da gre za posnetka iz let 1986 in 1999. Iz samih prilog B 11 in B 12 pa izhaja, da gre za posnetka iz let 1989 in 1986. Op. št. (7): Ko je nekaj let tožniku oral njivo, ni nikoli oral čisto do potoka, možno pa je, da je zoral malo dlje kot je sedaj dejansko postavljena meja med zemljišči. Op. št. (8): Npr. S. C., N. V., L. F., kar izhaja iz 10. in 11. strani sodbe sodišča prve stopnje Op. št. (9): In sicer, da si toženec pravde ne želi, kar je potrdila tudi njegova žena, ki je povedala, da je zaradi pravde depresiven in v slabem psihičnem stanju, in se je želel izogniti pričanju s tem, ko je pred zaslišanjem izjavil, da je bolan in da ni sposoben, da se ga ta dan zasliši (obširnejša obrazložitev se nahaja na 16. strani sodišča prve stopnje), sodišče pa je na zaslišanju ugotovilo, da je sposoben zaslišanja, da pa ne želi pričati.