Jedro

Tožba ni sklepčna. Tožnik bi moral tožiti na ugotovitev lastninske pravice, saj se vknjižba zatrjevane pravice, ki naj bi jo s priposestvovanjem pridobil na originaren način, dovoli na podlagi sodne odločbe, s katero sodišče ugotovi obstoj, spremembo oziroma prenehanje te pravice.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana soba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je - po tem, ko toženca na tožbo nista odgovorila - zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva, da se za posamezen del št. 103 v stavbi 759 v k.o. ... vknjiži lastninska pravica za prvega toženca do 62/100. 2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Pojasnjuje, da je tožbo gradila na podlagi dobrovernega priposestvovanja. Zaradi izkazanega priposestvovanja verig pravnih poslov, ki bi izkazovali neprekinjeno verigo prehodov, lastninske pravice ni treba ugotavljati. Soglaša, da je priposestvovanje originaren način pridobitve lastninske pravice. Ne soglaša pa, da bi moral biti postavljen zahtevek na ugotovitev obstoja lastninske pravice. Meni, da imata oba zahtevka (postavljeni in domnevno pravilni) popolnoma enako pravno posledico. Tudi če bi bil postavljen ugotovitveni zahtevek, bi se prvo tožena stranka še vedno morala vknjižiti v zemljiško knjigo. Razlika med postavljenim zahtevkom, s katerim se zahteva vpis v zemljiško knjigo, in ugotovitvenim zahtevkom, ni v vsebini ali pravnih posledicah, ampak v sami fazi. Zahtevek za vknjižbo lastninske pravice vsebuje tudi zahtevek za ugotovitev obstoja lastninske pravice. Tožba je vložena na podlagi petega odstavka 168. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki določa, da lahko upnik, ki nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Sodna praksa (odločba II Ips 113/2015) je zavzela stališče, da je tožbo dopustno vložiti tudi na podlagi priposestvovanja. Meni, da je zahtevek postavila pravilno, saj je smisel vložene tožbe v tem, da se prvi toženec vknjiži v zemljiško knjigo; da bo na njegovo nepremičnino mogoče poseči z izvršbo. Dopušča možnost, da je pravilen tudi ugotovitveni zahtevek, ker je tudi ta usmerjen k istemu cilju. V vsakem primeru je potrebno sodbo posredovati zemljiški knjigi zaradi izvedbe ustreznih zemljiškoknjižnih vpisov.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Smisel 168. čl. ZIZ, ki je materialna podlaga zahtevka, je res ta, da se doseže vpis lastninske pravice, skladen z obstoječim materialnim razmerjem. Ker tožnik zatrjuje, da je prvi toženec lastninsko pravico že pridobil (s priposestvovanjem), želi s tožbo doseči uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z resničnim. Res je, da bo to dosegel z vpisom prvo toženčeve lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ni pa mogoče soglašati s pritožbo, da bo to (vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo) lahko dosegel s postavljenim zahtevkom.

5. Listine, ki so podlaga za vknjižbo pravice v zemljiško knjigo, so navedene v 40. čl. Zakona o zemljiški knjigi1 (v nadaljevanju ZZK-1). V 3. točki prvega odstavka 40. čl. ZZK-1 je predvideno, da se vknjižba pravice dovoli na osnovi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. Da bo tožnik táko listino izposloval, mora vložiti zahtevek na ugotovitev lastninske pravice. Zgolj s postavljenim zahtevkom ne more izposlovati sodne odločbe, na osnovi katere bi dosegel želeni cilj - vpis lastninske pravice prvega toženca v zemljiško knjigo.

6. Sodišče prve stopnje torej - upoštevajoč postavljene trditve o pridobitvi lastninske pravice na originaren način s priposestvovanjem - pravilno opozarja ne nesklepčnost tožbe. Zaradi neskladja dejanskih trditev z zahtevkom tožba ni sklepčna. Ni pa mogoče soglašati, da gre za neodpravljivo nesklepčnost. Šele od izdaje odločbe II Ips 113/2015 je praksa enotna, da upnik svoj zahtevek utemeljuje tudi s priposestvovanjem, zato mu je treba dati možnost, da tožbeni zahtevek prilagodi dejanskim trditvam.

7. Sodba je zato razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. čl. ZPP). V ponovljenem postopku je treba tožnika pozvati, da tožbeni zahtevek prilagodi dejanskim trditvam.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. čl. ZPP.

1 Uradni list RS, št. 58/2003 s spremembami