Jedro

V skladu s 1. odst. 286.b člena ZPP, mora stranka kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Tožeča stranka je na spornost pooblastila prisotnega JT na naroku opozorila šele po tem, ko so bili že izvedeni dokazi na samem naroku za glavno obravnavo. Tožeča stranka zato v pritožbi ne more uspešno uveljavljati kot kršitev, da je navedena oseba na glavni obravnavi postavljala pričam vprašanja in podajala izjave za toženo stranko, saj bi na to morala opozoriti že ob začetku naroka za glavno obravnavo.

Materialnopravno zmotno je izhodišč, da bi odpoved franšizne pogodbe učinkovala le, v kolikor bi ustrezna izjava o odstopu od pogodbe tožene stranke vsebovala tudi ustrezno vsebinsko utemeljitev. Vprašanje dejanskih okoliščin, ki so utemeljevala uveljavljanje enostranskega odstopnega upravičenja tožene stranke, je dejansko vprašanje, od katerega je odvisno sklepanje ali ima podana izjava materialnopravni učinek v smislu prenehanja pogodbenih obveznosti pogodbenih strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 1.825,90 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala povrnitev nastale škode v višini 341.443,45 EUR zaradi s strani tožene stranke enostransko in brez utemeljenega razloga odpovedane franšizne pogodbe z dne 22.2.2005. Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 9.541,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda vmesno sodbo, s katero naj odloči, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po samem temelju utemeljen, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo na ugotovitvi, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka neutemeljeno odpovedala franšizno pogodbo tožeči stranki. Ugotovilo je, da je tožena stranka uspela dokazati utemeljen razlog za razdrtje pogodbe, določen v 38. členu franšizne pogodbe z dne 22.2.2005, ki je toženi stranki kot dajalcu franšize dajal upravičenje do enostranske odpovedi pogodbe brez odpovednega roka, če ugotovi, da jemalec franšize ni upošteval njenih določb, ali ni pravočasno poravnal svojih zapadlih obveznosti.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja: - da je tožena stranka kršila franšizno pogodbo s tem, ko je večkrat prekoračila limit, dogovorjen s franšizno pogodbo, kakor tudi, da je imela tožeča stranka zapadle neplačane obveznosti do tožene stranke, - da se je pred razdrtjem pogodbe pojavljalo nezadovoljstvo kupcev s storitvami tožeče stranke, ki blaga niso dobili v roku, čeprav so plačali avans, zato so se obračali direktno na toženo stranko. Sodišče prve stopnje je v tem delu sledilo trditvam tožene stranke, da ji je s tem tožeča stranka povzročala negativno reklamo in s tem škodila njenemu ugledu na trgu, - da je tožena stranka dne 7.2.2005 podpisala dogovor (priloga B28), v katerem je potrdila prejem prvega opomina zaradi kršitev franšizne pogodbe, - da je tožena stranka tožeči stranki z dopisom z dne 30.6.2005 franšizno pogodbo z dne 22.2.2005 odpovedala.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odst. 339. člena ZPP s tem, ko naj bi na naroku za glavno obravnavo dne 19.10.2009 sodeloval JT v svojstvu zastopnika tožene stranke, za kar ni izpolnjeval procesnih predpostavk. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 19.10.2009 je razvidno, da sta toženo stranko na navedenem naroku zastopala odvetnik TP za odvetnika DM in JT, direktor družbe L. d.o.o.. Ker se pritožbene navedbe glede nepravilnega zastopanja tožene stranke na naroku 19.10.2009 nanašajo zgolj na JT, to pomeni, da se v pritožbi ne izpodbija pravilnost zastopanja tožene stranke po odvetniku TP, kar pomeni, da je bila tožena stranka že s tem na naroku pravilno zastopana preko svojega pooblaščenca.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, s katerim uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 134. in 15. točki 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da sodišče ni vsebinsko odločilo o tožbenih zahtevkih tožeče stranke. Iz navedb tožeče stranke v tožbi izhaja, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljevala kot odškodninski zahtevek za povrnitev več vrst škode tožeče stranke, ki pa naj bi vsa izvirala iz protipogodbenega ravnanja tožene stranke v obliki enostranskega razdrtja franšizne pogodbe. Kot škodo je uveljavljala izgubljeni dobiček za obdobje od 1.7.2005 do 1.7.2006, dejansko škodo zaradi nedobavljenega blaga za že sklenjene pogodbe in odškodnino za okrnitev ugleda in dobrega imena tožene stranke po 183. členu Obligacijskega zakonika. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je za odločitev o podlagi tožbenega zahtevka odločilno vprašanje, ali je tožena stranka imela utemeljene razloge za razdrtje pogodbe med pravdnima strankama.

Pravdni stranki sta enostransko odstopno upravičenje tožene stranke kot franšizingodajalca, uredili v 38. členu franšizne pogodbe (B2), v katerem sta kot odpovedni razlog določili neupoštevanje posameznih določb pogodbe, ali nepravočasno poravnavanje svojih zapadlih obveznosti. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka dne 30.6.2005 tožečo stranko pisno obvestila o prekinitvi franšizne pogodbe (dopis v prilogi A6). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi bila podana očitana procesna kršitev v izpodbijani sodbi že v tem, da dopis tožene stranke z dne 30.6.2005 ne vsebuje vsebinsko navedenih in konkretiziranih očitkov o kršitvah franšizne pogodbe. Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je materialnopravno zmotno izhodišče tožeče stranke, da bi odpoved franšizne pogodbe učinkovala le, v kolikor bi ustrezna izjava tožene stranke vsebovala tudi ustrezno vsebinsko utemeljitev. Vprašanje dejanskih okoliščin, ki so utemeljevala uveljavljanje enostranskega odstopnega upravičenja tožene stranke, je dejansko vprašanje, od katerega je odvisno sklepanje ali ima podana izjava materialnopravni učinek v smislu prenehanja pogodbenih obveznosti pogodbenih strank. Te dejanske okoliščine, na katere se je sklicevala tudi tožena stranka v teku pravdnega postopka, je moralo preizkušati prvostopenjsko sodišče in iz tega sklepati na učinek odstopne izjave z dne 30.6.2005. V okviru dejanskih ugotovitev je prvostopenjsko sodišče sledilo trditvam tožene stranke, da je tožeča stranka kršila franšizno pogodbo. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni vedela in niti ne ve, kaj so vsebinski razlogi za enostransko prekinitev franšizne pogodbe. Glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, bi tožeča stranka s pritožbo lahko uspela v tej smeri le, v kolikor bi uspela s konkretnimi pritožbenimi navedbami izpodbiti s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljeno dejansko stanje glede kršitev franšizne pogodbe s strani tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je kot eno od dejanskih ugotovitev v smislu kršitve franšizne pogodbe ugotovilo kršitve v zvezi s prekoračitvijo dogovorjenega limita, kakor tudi, da je tožeča stranka imela zapadle neplačane obveznosti. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na dokazne listine pravdnih strank v spisu ter na izpovedi prič, ki so potrdile, da je tožeča stranka imela neplačane obveznosti do tožene stranke. Tako je iz prikaza mesečnega stanja terjatev do tožeče stranke (priloga B 42), na katerega se sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče, razvidno, da je na dan podane izjave tožene stranke o odpovedi pogodbe zapadli saldo obveznosti tožeče stranke, znašal kar 8.903.805,25 SIT. Ob tem, da je iz navedenega prikaza stanja terjatev razvidno, da je tožeča stranka imela neporavnane obveznosti iz sklenjene pogodbe že od 28.2.2005 dalje, je jasno, da je s tem kršila pogodbo v delu, v katerem sta pogodbeni stranki določili plačilne pogoje (14. člen franšizne pogodbe). Takšno neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti pa sta pravdni stranki izrecno opredelili kot podlago za uveljavljanje enostranskega odstopnega upravičenja tožene stranke v 1. odst. 38. člena pogodbe. Tožeča stranka v pritožbi konkretizirano ne izpodbija tovrstnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede neizpolnjevanja plačilnih obveznosti s strani tožeče stranke. To pa pomeni, da tožeča stranka že iz navedenega razloga ni uspela izpodbiti dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, iz katerih je utemeljeno sklepalo, da je tožena stranka imela podlago za razdrtje pogodbe, kar je storila z izjavo z dne 30.6.2005. Ob takšnih neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča se izkažejo kot neodločilne vse pritožbene navedbe, ki se tičejo tudi drugih utemeljenih razlogov za razdrtje pogodbe s strani tožene stranke in sicer v zvezi z nezadovoljstvom kupcev s storitvami tožeče stranke, s čimer naj bi potrditvah tožene stranke škodovala ugledu tožene stranke.

Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev je zato prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo, da je enostranska odpoved franšizne pogodbe s strani tožene stranke skladna z 38. členom franšizne pogodbe. Materialnopravno zmotni so zato pritožbeni očitki, da bi takšno ravnanje samo po sebi predstavljalo protipravno ravnanje tožene stranke oziroma dejanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Tožeča stranka, ki ni izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti, se ne more sklicevati na protipravno ravnanje tožene stranke, ki je uveljavljala enostransko odstopno upravičenje, skladno s pogodbeno dogovorjenimi pogoji. Na takšno sklepanje v ničemer ne vpliva v pritožbi zatrjevana okoliščina, da je bil družbenik in direktor tožeče stranke pred tem vrsto let zaposlen pri toženi stranki. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da naj bi uveljavljano razdrtje pogodbe predstavljalo presenečenje za tožečo stranko. Iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bila tožeča stranka s strani tožene stranke predhodno že opominjana na neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Tudi iz zapisnika sestanka med pravdnima strankama dne 12.4.2005 (B 27) izhaja, da je bila tožeča stranka opozarjana na možnost prekinitve franšizne pogodbe. Ob tem, ko tožeča stranka ni izpolnjevala pogodbenih obveznosti (neporavnana zapadla plačila), se ne more sklicevati na presenečenje ob uveljavljanju odstopnega upravičenja tožene stranke.

Ker je tožena stranka imela podlago za razdrtje pogodbe s tožečo stranko, so s podano odstopno izjavo tožene stranke z dne 30.6.2005 prenehale vse pogodbene obveznosti obeh pravdnih strank iz te pogodbe. Neutemeljeno je zato pritožbeno sklicevanje na protipogodbeno ravnanje tožene stranke v smislu neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti v času po 1.7.2005, ko je bila tožeča stranka o razdrtju pogodbe obveščena. Z razdrtjem pogodbe so prenehale obveznosti tožene stranke do tožeče stranke med drugim tudi glede zagotavljanja priklopa na informacijske sisteme, kakor tudi dobave predhodno naročenega blaga in sprejema novih naročil. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se tičejo drugih kršitev prevzetih pogodbenih obveznosti, pa so nekonkretizirane trditve v smeri, da naj bi tožena stranka ustavila izvrševanje reklamacijskih zahtevkov in odklonila odpravljanje napak pri naročenem blagu. V kolikor se pritožbeni očitki glede ravnanja tožene stranke nanašajo na čas po uveljavljanem razdrtju pogodbe, bi tožeča stranka lahko odškodninsko podlago utemeljevala zgolj na izvenpogodbeni odškodninski odgovornosti tožene stranke, pri čemer pa bi s tem v zvezi morala ponuditi ustrezno trditveno podlago, tako med drugim tudi glede posameznih protipravnih ravnanj in vzročne zveze med temi ravnanji in konkretno zatrjevano škodo nastalo tožeči stranki. Glede na navedeno ni mogoče najti v pritožbenih navedbah relevantnih trditev niti v smeri, da naj bi kot protipravno ravnanje predstavljalo postopanje tožene stranke v smislu pozivov kupcem tožeče stranke na sklepanje neposrednih pogodb s toženo stranko oziroma obveščanje kupcev in javno obveščanje prek medijev o razdrtju franšizne pogodbe. Ker je do razdrtja franšizne pogodbe prišlo iz razlogov na strani tožeče stranke, je neutemeljeno njeno sklicevanje na kršitev dobrega imena in ugleda tožeče stranke na trgu s tem, ko so bili kupci oziroma potencialni kupci tožeče stranke obveščeni o samem razdrtju pogodbe. Na ravni nekonkretiziranih trditev glede na uveljavljano škodo ostajajo tudi pritožbeni očitki, da naj bi tožena stranka odstranila in odpeljala reklamne napise tožeče stranke na njenem sedežu, saj s tem v zvezi ni ponudila trditev v okviru utemeljevanja dejanske škode tožeče stranke.

Prav tako pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi očitana protipravna ravnaja tožene stranke od 1.7.2005 dalje in samo razdrtje pogodbe predstavljalo dejanje nelojalne konkurence iz 13. člena Zakona o varstvu konkurence. Tudi v tem delu pritožbeni očitki ostajajo na nekonkretizirani ravni, zato se pritožbeno sodišče do njih ni dolžno opredeljevati.

Iz zgoraj podanih utemeljitev izhaja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo na obstoj podlage za razdrtje franšizne pogodbe s strani tožene stranke, zato je materialnopravno pravilno sklepalo, da tožeča stranka ni izkazala podlage za uveljavljano odškodninsko odgovornost v posledici protipogodbenega ravnanja tožene stranke. Tožeča stranka ni uspela odškodninske odgovornosti utemeljiti niti na izvenpogodbeni odškodninski odgovornosti. Pritožbeno sodišče na osnovi navedenega zaključuje, da ni podana nepravilna uporaba materialnega prava s tem, ko je prvostopenjsko sodišče zaradi neizkazane odškodninske podlage v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je odločilo kot je razvidno iz izteka te sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžna pa je povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka toženi stranki v skladu z Odvetniško tarifo in sicer za sestavo odgovora na pritožbo (3250 točk, povečano za 2 % materialnih stroškov (65 točk), kar skupaj znaša 3315 točk, oziroma povečano za 20 % DDV in upoštevaje vrednost točke (0,459 EUR) 1.825,90 EUR (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).