Jedro

Tožnica je vpisana v register samostojnih podjetnikov. Ker dobiček iz dejavnosti v zadnjih treh letih ni dosegel letnega zneska minimalne plače, izpolnjuje pogoje, pod katerimi zavarovanje ni obvezno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbe toženke z dne 21. 5. 2009, z dne 15. 10. 2009, z dne 21. 12. 2009 ter z dne 11. 3. 2010. Odločilo je, da tožnica od 1. 5. 2008 dalje nima lastnosti zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne pridobitne/poklicne dejavnosti po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1; priznalo ji je pravico do starostne pokojnine od 1. 5. 2008 dalje; toženki je naložilo, da o višini in izplačevanju starostne pokojnine odloči s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe in ji povrne stroške postopka v višini 1.551,12 EUR.

Zoper sodbo se se iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da je potrebno 1. odstavek 18. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), uporabljati na takšen način, da se registriranje dejavnosti šteje za opravljanje dejavnosti, to pa je razlog za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pri čemer dejansko opravljanje dejavnosti in doseganje določene višine dohodka ustvarjenega s to dejavnostjo, ni pravno pomembno. V primeru, da bi v zvezi s 1. odstavkom 18. člena ZPIZ-1 obveljalo stališče, da pred uveljavitvijo izvzema iz zavarovanja ni potrebno, da bi bil samostojni podjetnik vsaj tri leta pred tem zavarovan na tej podlagi, bi to pomenilo, da je zavarovanje samostojnih podjetnikov obvezno le in šele v primeru, ko le ti tri leta dosegajo dobiček iz dejavnosti, ki presega minimalno plačo. To bi pomenilo, da bi se vsi samostojni podjetniki brez izjeme vključili v zavarovanje šele najprej po preteku treh let od vpisa v ustrezen register. Takšno stališče je po mnenju toženke v nasprotju z določbo 1. odstavka 15. člena, 33. člena in z namenom določbe 18. člena ZPIZ-1. Za uveljavitev izvzema iz zavarovanja po 1. odstavku 18. člena mora biti samostojni podjetnik v zadnjih treh zaporednih letih zavarovan kot samozaposleni; izvzem iz zavarovanja ni možen prej kot po preteku treh let obveznega zavarovanja na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu odločitve sodišča glede ugotavljanja izpolnjevanja premoženjskega pogoja iz 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1, pa je sodišče storilo tudi kršitev pravil postopka. Sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da je v ponovljenem postopku preverilo, ali tožnica izpolnjuje premoženjski pogoj iz 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1 in da je ugotovilo, da je pogoj izpolnjen, saj v zadnjih treh letih dobiček iz dejavnosti ni presegel letnega zneska minimalne plače. Sodišče o tem zgolj pavšalno navede, da je upoštevalo listine, ki jih je vložila tožnica in listine, ki jih je pridobilo s strani davčnega organa ter uradne podatke o višini minimalne plače, ne navede pa katera leta je upoštevalo, ne povzema zneskov o dobičku, ki jih je upoštevalo, kakor tudi ne višini minimalne plače, ki jo je upoštevalo pri odločanju in je sodba sodišča v tem delu pomanjkljivo obrazložena in se je zaradi navedenega ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V posledici tega je odločitev napačna tudi glede stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo pri tem pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, torej tudi ne do kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kakor to navaja pritožba.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 15. 10. 2009, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 21. 5. 2009, s katero je bilo odločeno, da ima tožnica od 1. 5. 2008 dalje status zavarovanke iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti. Prav tako je na podlagi združenja zadev sodišče presojalo dokončno odločbo toženke z dne 11. 3. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo območne enote Ljubljana z dne 21. 12. 2009, s slednjo je toženka zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnici je 30. 4. 2008 prenehalo delovno razmerje v družbi D. d.o.o. Ljubljana, kjer je bila zavarovana kot delavec od 23. 4. do 30. 4. 2008. Od 1. 12. 2001 do 22. 4. 2008 je bila tožnica zavarovana po določbi 15. člena ZPIZ-1 kot družbenica in poslovodna oseba te družbe. Tožnica je bila vpisana v register samostojnih podjetnikov od 7. 1. 1990, do 30. 4. 2008 pa je bila zavarovana iz drugega naslova. Po prenehanju delovnega razmerja je tožnica 12. 5. 2008 vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, saj je ob upoštevanju znižanja starostne meje zaradi skrbi in vzgoje otroka izpolnila pogoje za priznanje te pravice. Toženka je v zvezi s tem dne 21. 5. 2009 izdala odločbo, da ima tožnica lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne pridobitne/poklicne dejavnosti po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, od 1. 5. 2008 dalje. Odločitev je toženka utemeljila s tem, da se v skladu s 1. odstavkom 15. člena ZPIZ-1 obvezno zavarujejo osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic opravljajo samostojno poklicno dejavnost. Obvezno zavarovanje teh zavarovancev v skladu z določbo 33. člena ZPIZ-1 traja od vpisa v predpisani razvid in se zaključi z dnem izbrisa iz takšnega razvida. Toženka stoji na stališču, da ima tožnica lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, ker je vpisana v poslovni register, kot samostojni podjetnik posameznik, A.A. s.p. vodenje poslovnih knjig za fizične in pravne osebe Ljubljana od 7. 1. 1990. Do 30. 4. 2008 je bila zavarovana iz drugega naslova, od 1. 5. 2008 dalje pa ima lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje razsojalo drugič. S sodbo opr. št. V Ps 2945/2009 z dne 28. 2. 2001, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 151/2011 z dne 5. 5. 2001, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 193/2011 z dne 19. 11. 2012 tožničini reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, z nalogo, da ugotovi izpolnjevanje premoženjskih pogojev iz 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1 oziroma pogojev za izvzem iz zavarovanja po 2. odstavku 18. člena ZPIZ-1. Glede pravnega vprašanja izvzema tožnice iz zavarovanja in upoštevanje 18. člena ZPIZ-1 je revizijsko sodišče opozorilo, da ne ZPIZ-1, ne Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami) ne zahteva, da bi morala oseba uveljavljati pogoje pod katerimi zavarovanje ni obvezno po 18. členu ZPIZ-1 v nekem posebnem ločenem postopku in da zakon nikjer ne določa, da bi moral zavarovanec, ki uveljavlja izpolnjevanje pogojev po 18. členu ZPIZ-1 sploh vložiti prijavo v zavarovanje in istočasno uveljavljati izpolnjevanje pogojev, pod katerimi zavarovanje ni obvezno, če bi pač želel, da do zavarovanja sploh ne pride. V zvezi s spornim stališčem ali bi moral biti zavarovanec pred izvzemom iz zavarovanja v zadnjih treh letih tudi zavarovan na isti podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, pa je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da iz 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1 ne izhaja, da bi moral biti zavarovanec pred izvzemom v zadnjih treh letih tudi zavarovan na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Določba namreč ne povezuje zavarovanja na isti podlagi in možnost izvzema šele po treh letih zavarovanja na tej podlagi, temveč govori le o dobičku, ki ga je nekdo, ne glede na to na kateri podlagi je bil pred tem zavarovan, dosegel zadnja tri leta z opravljanjem samostojne dejavnosti po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Tako tudi pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Ni zadržkov, da tudi nekdo, ki ni bil zavarovan na isti podlagi, ne bi upravičeno uveljavljal izpolnitve pogojev pod katerimi zavarovanje ni obvezno, ker v obdobju zadnjih treh let dobiček iz dejavnosti samostojnega podjetnika ni dosegel dobička, ki ga določa ZPIZ-1 v 1. odstavku 18. člena.

Glede obrazložitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na to, ali tožnica izpolnjuje premoženjski pogoj iz 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1 in ugotovitve, da je pogoj izpolnjen, saj dobiček v zadnjih treh letih iz dejavnosti ni dosegel letnega zneska minimalne plače, ni mogoče slediti očitku pritožnice, da se sodba v tem delu ne da preizkusiti, kar bi predstavljajo kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz spisa je razvidno, da je tožeča stranka že v točki IV tožbe navedla, da tožnica izpolnjuje vse pogoje iz 18. člena ZPIZ-1, v primeru katerih pokojninsko zavarovanje ni obvezno in da dobiček iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti v obdobju zadnjih treh let ni presegal letnega zneska minimalne plače, saj je bil ta vedno manjši. Tožeča stranka navaja kakšen je bil znesek letne minimalne plače v letu 2005, 2006 in 2007. V prilog A8 podaja minimalne plače za posamezne mesece v navedenih obdobjih. Minimalne plače so sicer določeno z zakonom in kot take objavljene v Uradnem listu RS. Tožena stranka tem navedbam ni nikoli oporekala, zaradi svojega pravnega stališča do 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1, kakor ga je podala že v točki 2 odgovora na tožbo. Tožnica je v pripravljalnem spisu z dne 25. 1. 2010 (list. št. 15 – 18) v točki VII. izrecno navedla, da dobička iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti v letu 2005 in 2007 ni imela, v letu 2006 pa je iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti realizirala 1.421.408,00 SIT dobička, kar pa je manj od zneska letne minimalne plače, ki je za leto 2006 znašal 1.483.460,00 SIT in predložila davčne obračune A.A. s.p. za leto 2005, 2006 in 2007, kar vse je bilo vročeno tudi toženki, kot izhaja iz vročilnice pripete na list. št. 28. Iz prilog pod A10 do A12 izhajajo podatki o poslovanju tožnice kot samostojne podjetnice v letih 2005, 2006 in 2007 in sicer izpis poslovnega izida poslovanja s strani Ajpesa za posamezno koledarsko leto. Toženka v svoji pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2010 navedenim podatkom ni ugovarjala. Sodišče prve stopnje je v okviru ponovnega sojenja s strani Davčne uprave RS pridobilo odločbe o dobičku iz dejavnosti za tožnico za leti 2006, 2007 in 2008 (C1- C3), kar je bilo posredovano tudi toženi stranki. Sodišče je v zvezi s tem zaslišalo tudi tožnico, ki je na glavni obravnavi dne 9. 1. 2013 izpovedala, da v tem obdobju (od leta 2005 do leta 2008) ni imela dobička, ki bi bil večji od minimalne plače ter da je dokaze že posredovala ob vložitvi tožbe in so bili tudi obrazloženi. Pritožbeno sodišče tako šteje, da obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 7., ko je to navedlo, da je sodišče upoštevalo listine, ki jih je tožnica vložila in ki jih je pridobilo s strani davčnega organa ter uradne podatke v višini minimalne plače ter pri tem ugotovilo, da tožnica izpolnjuje pogoj iz 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1, saj v obdobju zadnjih treh let dobiček iz dejavnosti ni presegel letnega zneska minimalne plače, zadostuje in sodba v tem delu ni pomanjkljivo obrazložena in se tudi da preizkusiti in v posledici navedenega pritožbeno sodišče šteje, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ob odpravi odločb o tem, da ima tožnica od 1. 5. 2008 dalje lastnost zavarovanca po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, je odpadel tudi razlog zaradi katerega tožnici ne bi pripadala pravica do starostne pokojnine. V zvezi s tem pritožnica tudi v pritožbi ni podala nobenih navedb, tako, da pritožbeno sodišče v celoti sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 8 izpodbijane sodbe.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.