Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. G.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbama, navedenima v uvodu te sodbe, je bila obs. G.M. zaradi kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZ-77 pravnomočno izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 6-ih mesecev zapora in preizkusna doba 3 let. Zagovornik obsojenca je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona, obrazlaga pa zmotno ugotovitev dejanskega stanja, namreč, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je obs. G.M. kriv za prometno nezgodo. Zgodila se je ponoči, oškodovanec naj bi vozil motorno kolo brez žarometa in le s provizorično lučjo, zato ga obsojenec ni mogel videti, pa tudi, če bi ga opazil, ne bi mogel misliti, da ima motorno kolo tako slabotno luč. Alkoholiziranost obsojenca zato na prometno nezgodo ni nič vplivala. Oškodovanec še ni imel vozniškega dovoljenja in nobenih izkušenj pri vožnji motornega kolesa, če bi imel vozniške izkušnje, bi se trčenju nedvomno izognil. Zagovornik predlaga, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se obs. G.M. oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec je mnenja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker uveljavlja le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni zakoniti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zahteva zagovornika obs. G.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe, po določbah 2. odstavka istega člena pa takšne zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti uveljavlja prav zmotno ugotovitev dejanskega stanja, čeprav jo zakriva s trditvijo, da je sodišče kršilo določbe 18. člena KZ o malomarnosti. Po določbah 18. člena KZ je kaznivo dejanje storjeno iz (nezavestne) malomarnosti, če se storilec ni zavedal, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati. V zahtevi se smiselno trdi, da se obs. G.M. ni mogel zavedati, da s svojo vožnjo ogroža drugega udeleženca v prometu, ker je bil v zmoti o pravi prometni situaciji, ki jo je zakrivil oškodovanec sam s protipravnim in nepravilnim ravnanjem.

Vrhovno sodišče je mnenja, da sta izpodbijani sodbi ob pravilnem in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, namreč, da je bila tudi širša okolica kraja prometne nezgode dobro osvetljena, saj je bila luč javne razsvetljave postavljena vsakih 15 metrov ob cesti, tudi pravilno uporabili določbe 18. člena KZ o nezavestni malomarnosti. Zaradi dobro osvetljenega cestišča bi obsojenec ob potrebni pozornosti in previdnosti mogel in moral opaziti nasproti vozečega voznika motornega kolesa s sopotnikom ne glede na to, da motorno kolo ni imelo predpisanega žarometa. Ravnanje oškodovanca, čeprav nepravilno, zato ne izključuje krivde obsojenca, ki bi v skladu z 2. odstavkom 50. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, pred zavijanjem na levo v križišču moral zanesljivo preveriti in se trdno prepričati, da s tem ne bo oviral nasproti vozečega udeleženca v prometu. Tega očitno ni storil, saj mu je dobra vidljivost omogočala, da opazi oškodovanca, ki sta se peljala nasproti, zavil je na levo, na vozni pas, ki sta ga uporabljala, jima zaprl pot in tako povzročil trčenje. Ker je v izpodbijanih sodbah ugotovljeno, da je bila vidljivost tako dobra, da bi obsojenec, preden je zavil na levo, ob zahtevani pazljivosti mogel ugotoviti dejanski prometni položaj, jima zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno očita, da sta nepravilno uporabili določbe 18. člena KZ o nezavestni malomarnosti, smiselno v povezavi z določbami 20. člena KZ o neizogibni dejanski zmoti, ki naj bi jo povzročil oškodovani R.P. Če pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi tega, ker naj bi bila v sodbah zmotno ugotovljena vidljivost oziroma možnost opazitve oškodovancev, vrhovno sodišče pripominja, da iz tega razloga, torej zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.